Tiskane izdaje
Roman Kronosova žetev je Mojci Kumerdej doslej že prinesel nekaj nagrad. Filozofinja, publicistka, strokovnjakinja za sodobni ples in intermedijske umetnosti ter dolgoletna sodelavka Dela je z romanom o koncu 16. stoletja pri nas prepričala tudi kresnikovo žirijo.
Avtorica je opozorila nase že s prvencem Krst nad Triglavom, kasneje pa izdala dve uspešni zbirki kratkih zgodb Fragma in Temna snov. Za slednjo je lani dobila tudi prestižno srbsko literarno nagrado Kočićevo pero. V pogovoru Mojca Kumerdej razgrinja nekatere pomembne aspekte svojega monumentalnega romana.
V vašem romanu je negativec knezoškof Wolfgang, ki pa je nadvse šarmanten, inteligenten; precej njegovih uvidov je duhovitih in filozofskih. Kako je nastajal ta lik? Ste imeli predlogo v kakšni zanimivi osebnosti? Sama bi, če bi po romanu posneli film, za njegovo vlogo najela avstrijskega igralca Christopha Waltza, ki je blestel v Tarantinovih Neslavnih barabah.
Najprej se mi je pojavil Wolfgangov glas, nato njegov obris, ki je med pisanjem postajal vse bolj organski in otipljiv. V 'moji ekranizaciji' Christopher Waltz ne bi dobil vloge Wolfganga, saj učinkuje preveč zloščeno in pojavno 'pretanko'. Wolfganga vidim kot obilnega, zelo lucidnega, a zaradi bolezni telesno upočasnjenega, zabuhlega obraza z mesnato, povešeno čeljustjo, s katero proizvaja nabor lascivnih tikov. Wolfgangova brutalna pojava je hkrati prežeta s slo in odbojnostjo.
Na tridentinskem koncilu (1545-1563) se je izoblikovala katoliška politika protireformacije. Z nekaterimi političnimi učinki tega koncila se ukvarja tudi roman Kronosova žetev. Foto: Wikipedia
Čisto drugačen lik je pisar Nikolaj, nekakšen slovenski Descartes. Ta senzibilna duša doživlja resne eksistencialne stiske, ki kulminirajo v pravih filozofskih mojstrovinah. Od kod potreba po tovrstnem intelektualnem, občutljivem junaku?
Nikolaj Miklavž Paulin predstavlja Wolfgangovega Drugega. Wolfgang je cinik in brutalnež, Nikolaj pa občutljiv mlad moški, ki obsesivno sledi svoji želji po vednosti, pa tudi ljubezni. Medtem ko je Wolfgang zavezan govorjeni besedi, je Nikolaj človek pisave. Razmerje med govorico in pisavo je s perspektive renesančne iznajdbe tiska ter boja med luteranci in katoliki pomemben element romana. Wolfganga fascinirata Nikolajev pogum in vztrajnost v pisanju, za kar je potrebna neprimerno večja disciplina od narcističnega blebetanja in pršenja označevalcev. Kajti medtem ko Nikolaj s pisanjem pušča sled, je Wolfgang ne, kar z rahlim obžalovanjem prizna tudi sam.
Pomembno se mi zdi, da v romanu pokažete različne plasti prebivalstva, pa tudi razlike med junaki znotraj posamičnih skupin. Tako v romanu najdemo zelo različne ženske like in vsi so zanimivi.
V renesansi so predvsem v Italiji in Franciji s svojim pisanjem vstopile v javnost tudi ženske. V humanističnem duhu so bili že tedaj nekateri starši tako 'odbiti', da se jim je zdelo smiselno vlagati v izobraževanje hčera. Nekatere so imele srečo, da jih tudi kasneje niso omejevali možje oziroma so tovrstna tveganja preprečile s tem, da so odšle v samostan in se v miru posvetile, na primer, farmaciji. A kar zadeva umetnost, so pred štirimi stoletji ženske lahko dostojno vstopile v javnost samo z ustvarjalnostjo, v kateri niso izpostavljale svoje telesnosti. V romanu omenjene beneške pevke frottolare so bile praviloma kurtizane, saj so s pevskimi nastopi postavljale na ogled tudi svoje telo.
Precej kritikov je ob branju vašega romana opozorilo na njegovo jezikovno pretanjenost: to, da ste 'iznašli' slovenščino konca 16. stoletja, obenem pa znotraj nje razlikovali med različnimi slovenščinami: slovenščino kmetstva, filozofsko slovenščino itd. Kako pisateljica pravzaprav izumi toliko jezikovnih odtenkov?
V izhodišču sem vedela, da bo roman postavljen v zgodovinski kontekst, da bo strukturno in jezikovno sodoben in prežet s filozofijo ter teologijo in da mora učinkovati zelo živo. S potapljanjem v pisanje, sočasnim študijem ter postopnim prežemanjem z različnimi vsebinami so se te med sabo tako organsko prepletle in spojile, da so se sprožili ustvarjalni mehanizmi, ki sem jih doživljala kot od sebe neodvisen proces. Intenzivno pisanje je tako hitro, da ga ni mogoče nadzorovati, zato sem uporabljala oster racionalen skalpel pri sprotnih branjih, strukturiranju in sklepnem piljenju. Ker sta mi bila zvočnost in ritem zelo pomembna, sem zapisano prebirala polglasno, da bi pomensko in zvočno različni glasovi v pravem ritmu točno zveneli.
V romanu je očitna navezava na aktualne ali nekatere večne teme (ciničnost oblasti). Do preteklosti niste pokroviteljski, ampak bolj analitični. Je po vašem smiselno govoriti o napredku civilizacije, in če, v čem? Kje smo morda nazadovali?
Nisem se hotela postaviti v položaj tiste, ki do potankosti pozna preteklost. Četudi roman vključuje zgodovinska dejstva in nekaj zgodovinskih oseb, je večina dogajanja in likov fiktivnih, pri čemer sem hotela ohraniti tedanjega duha in ga spodviti v sodobnost. Če se ozremo v preteklost, se lahko napredek zdi logičen in linearen, kar pa je zavajajoče, in o tem razmišlja tudi Nikolaj. Napredek je rezultat idej in vizij ter odporov do njih, pa onemogočanja, poniževanja in pogromov, tudi zmot, porazov in ponovnih poskusov, dokler skupnost novih idej ne presnovi, da postanejo sprejemljive in nato samoumevne.
Vendar dvema korakoma naprej lahko sledi dolg korak nazaj, saj četudi se določena pravica dozdeva izborjena, je lahko v kratkem času okrnjena, če ne izgubljena. Zato je treba biti nenehno na preži in braniti izborjene pravice. In predvsem ne privoliti v malodušje, da ničesar ni mogoče spremeniti. Ničkolikokrat se je človeštvo znašlo v položaju, ko se je zdelo, da ni poti naprej, da je najmanj kar konec sveta, pa je, žrtvam navkljub, preživelo. No, nekoč se bo življenje končalo tudi za človeško raso, zatem za Zemljo, Osončje, našo galaksijo Rimsko cesto ...
Zdi se, da ste kritični tudi do cerkve, do institucije, ki je imela pred stoletji veliko družbeno moč in v njenem imenu tudi izvajala pogrome, sežigala znanstvenike, čarovnice. Kako gledate na to institucijo danes?
Tedanja posvetna oblast je bila prežeta z religijo in sodne procese proti heretikom so večinoma vodila posvetna deželna sodišča. Kritična sem do vsake institucije, ki krati človekovo svobodo. Sama še kako vidim smisel v obstoju sodobne sekularne demokratične države, ki mora biti ločena od religije, saj le tako lahko sobivajo različni koncepti fizike in metafizike. A če so bile nekdaj posvetne oblasti sprijete z religijo, so sodobne vse šibkejše države popustljive do korporacij, katerih interesi prevladujejo nad pravicami državljanov, da ne omenjam pritlehnih posamičnih interesov oblastnikov – ti so večinoma brez idej, ki bi presegale njihove osebne interese.
V romanu je nekaj futurističnih elementov, ki bi jih sama opisala kot trk različnih univerzumov – kaj je funkcija teh časovnih preskokov?
Resničnost je tisto, kar doživljamo in si razlagamo skozi znane koordinate, kar se iz tega okvira izmakne, izkušamo kot nenavadno, nadnaravno, kot halucinacijo ali iluzijo, kot vdor realnega … Do zloščenih, linearnih zgodb sem skeptična, kajti resnica vznikne v razpokah in prelomih – kako si jih pojasnimo oziroma komu podelimo interpretativni mandat, ni odvisno le od nas, ampak tudi časa in prostora, v katera smo vpeti. V tem smislu je zasnovan tudi omenjeni prizor, v katerem se preteklost spodvije v sedanjost, kajti Kronosova žetev se dejansko dogaja v vmesnosti med 16. stoletjem in sodobnostjo.
Za roman ste prejeli več nagrad. Kakšen je, ko pride do literarnega prestiža, položaj žensk pri nas? Zdi se, da ženske vse bolj enakovredno vstopajo v sistem nagrajevanja. Na zahodu danes sploh opažamo pravi porast knjižnih uspešnic, ki jih podpisujejo ženske – še posebej močne so v detektivskem žanru.
Že vaše vprašanje kaže na to, da se razmere pri podeljevanju nagrad izboljšujejo, da pa, četudi se s pisanjem odmevno ukvarja vse več avtoric, nagrade še vedno pogosteje pristanejo v moških rokah.
Lahko po vašem govorimo o ženski pisavi, ženski literaturi?
Literaturo je mogoče brati z različnih perspektiv, glede na jezikovno in geografsko pripadnost, žanr, spol, spolno usmerjenost itd. Avtorice vprašanje spola različno, lahko natančno ali pa sploh ne, artikulirajo, kar je odvisno od kulturnega okolja in avtoričine pozicije izjavljanja. A naj se sama svoje pozicije izjavljanja zaveda ali ne, je ta razvidna tudi iz načina oblikovanja ženskih in moških likov.
