Tiskane izdaje
Kdo še pripoveduje kot erudit? Mathias Enard zagotovo. Njegov roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih – v izvirniku Parle-leur de batailles, de rois et d’éléphants – je pisanje literata, ki študiozno koplje v pozabljeno globino, da bi lahko pritegoval z literarno širino. V prevodu Žive Čebulj za založbo eBesede ga je mogoče brati tudi v slovenščini.
Mathias Enard (1972) je francoski pisatelj, predavatelj na barcelonski avtonomni univerzi, prevajalec iz perzijščine in arabščine ter izjemen poznavalec Sredozemlja. Čudoviti Mediteran je prostor neštetih srečanj in vsemogočih dvojnosti: lepo in grdo, ljubezen in sovraštvo, svetloba in tema, užitek in trpljenje, vzhod in zahod se v njem izzivajo nemara bolj kot kje drugje in predvsem od nekdaj. Morje je pač vizija in je poezija, čeprav morje je tudi smrtni ponor. Nekaterih nikdar ne dočakajo na obali … »Da bi se naučili moliti, pojdite na morje,« je misel svetega Pavla, na katero opozori tudi Mathias Enard, medtem ko literarno pošlje Michelangela na pot proti Istanbulu.
Duša in telo velikega genija
V romanu Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih se Enard literarno »vrača« v 16. stoletje, v telo in dušo enega od neprecenljivih genijev človeštva – Michelangela. V četrtek, 13. maja 1506, se je kipar, ki je izklesal Davida, junak florentinske države, izkrcal v konstantinopelskem pristanišču. To je bil čas, ko je bil »Istanbul povsem drugačen; imenovali so ga predvsem Konstantinopel, Hagija Sofija je sama vladala nad mestom, brez Modre mošeje, vzhodni breg Bosporja je bil prazen, veliki bazar še ni bil ogromna pajčevina, kamor bi se turisti zapletali kot muhe. Cesarstvo ni bilo več rimsko, niti še ni bilo Cesarstvo, mesto se je gugalo med Otomani, Grki, Judi in Latinci; sultan je nosil ime Bajazit, drugi po imenu, in imel je vzdevek Sveti, Pobožni, Pravični.«
Michelangelo Buonarroti je prispel v mesto skrivoma in na sultanovo pisno povabilo, da bi kot umetnik brezčasja postavil most čez Zlati rog. »In vsota, ki jo ponuja Veliki Turek, je naravnost astronomska. Toliko kot petdeset tisoč dukatov, kar je petkrat več, kot mu je papež plačal za dve leti dela. En mesec. To je vse, kar zahteva Bajazit. En mesec, da pripravi načrte, izriše in začne delo na gradbišču mostu med Konstantinoplom in Pero, četrtjo na severu. Most prek zaliva, ki se mu reče tudi Zlati rog.« Kaj se ne bi odzval na povabilo in sprejel izziva, ko pa most nikoli ni samo most, ampak je v njem veliko simbolike; most je vojaški, trgovski, religiozni in tudi politični kos urbanosti ... In vedno je tudi srečanje.
Kipar se je odpravil na pot, čeprav se je zavedal, koliko jeze ima v sebi avtoritarni in stiskaški papež Julij II., s katerim je podpisal pogodbo za postavitev papeške grobnice. »Služenje konstantinopelskemu sultanu je lepo maščevanje bojevitemu svečeniku, ki ga je dal vreči ven kot kakšnega siromaka.« Prav tako dobro je vedel, kaj pomeni postaviti most čez Bospor, potem ko je sultan že zavrnil načrt slovitega Leonarda da Vincija. »Če sprejmete, bo vaša slava prehitela njegovo, saj boste uspeli tam, kjer je njemu spodletelo, in svetu boste dali spomenik brez primere, kakršen je David.«
Pa most ...?
Pisatelj Enard vabi k branju s prodornim slikanjem slovitega renesančnega velikana: kiparja, slikarja, arhitekta, inženirja ... – »Michelangelo je ošaben. Zaveda se, da je pomemben umetnik.« – z vsemi njegovimi prespraševanji in notranjimi pomenki, hkrati pa ga literarno izklesa tudi kot človeka iz mesa in krvi, ki se ne mara umivati in »zaspi sede, s hrbtom naslonjen na blazine, saj ga je strah podobe mrliča, na katero spominja ležeči položaj«.
Pisanje je zakladnica (prastarih) mediteranskih in otomanskih prizorov, pa tudi zanimivega izrazja (dragoman, soboljevina …), in je zgodba o večni odbojni privlačnosti vzhoda in zahoda, tudi o vseprisotnem rivalstvu med Michelangelom in dvajset let starejšim Leonardom da Vincijem – za prestiž in večno slavo. Je še pripoved o drugih negativnih razmerjih in prerivanju: »Michelangelo v mislih kolne arhitekta Bramanteja in slikarja Rafaela, ljubosumneža, ki sta, tako meni, škodovala njegovemu ugledu pri papežu« – in je hkrati lirična pesem o ljubezni: duhovni in telesni, o vezi, ki se počasi tke med renesančnim mogotcem in otomanskim poetom Mesihijem iz Prištine, o svetovljanstvu okolja, kjer se dobro meša življenje ...
Literarna pisava Mathiasa Enarda – v Franciji je prejel že več književnih nagrad, lani tudi prestižno Goncourtovo za roman Boussole – je slogovno markantna, roman Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih je svojevrsten oris politične geografije, ki tudi pet stoletij pozneje ne izgublja občutljivosti in je obenem poetični razmislek o ustvarjalnosti in predvsem prepletanju drugačnosti: kulturne, religiozne, prav tako seksualne. In kaj se je na koncu zgodilo z Michelangelovim mostom prek Zlatega roga? Istanbul je 14. septembra 1509 stresel strahoten potres ... Ostala (tudi v knjigi) je skica.
