Tiskane izdaje
Iz te precej tipične situacije, ki naj bi bila značilna predvsem za mlade, N'toko izpelje malodane teorijo; ker si današnji petindvajset- ali tridesetletniki, ki so odraščali v srednjeslojnem okolju, ne morejo privoščiti materialnih dobrin, ki so bile, resda v nekem drugem (socialističnem) času, dosegljive njihovim staršem, z modnimi oblačili in pametnimi telefoni dokazujejo svojo razredno pripadnost. Igrajo se nekakšne buržujske maškare, pravi N'toko. »Njihovo trošenje ni več rezultat materialne preskrbljenosti, ob kateri bi jim ostajalo dovolj denarja za luksuz, pač pa kompenzacija za manjkajoče osnovne življenjske dobrine.«
Avtorjeve analize, izpisane v enostavnem, linearnem jeziku, z dodanimi anglizmi, in mestoma podkrepljene s primeri, so seveda napisane v specifičnem žanru. N'toko je formo, ki je mnenjsko oziroma subjektivistično naravnana, preoblikoval tako, da ji je pridal, predvsem v kvantitativnem smislu, malodane esejističen zanos. Po etapah se premika od prekarnih delavcev do spraševanja, zakaj se v dobi razsvetljenega potrošništva še vedno povečuje količina izpustov, od protestniških gibanj do analiz, kako smo imeli v Sloveniji večji del obdobja samostojnosti na oblasti levoliberalne stranke, vendar nam je delavski razred uspelo popolnoma izločiti iz odločevalskih procesov.
Ker so kolumne zbrane v knjižni obliki, je še bolj očitno, da je avtor navdan z željo zaobjeti bolj ali manj celotno dinamiko trenutnega družbenega dogajanja (pri tem gre bolj za zahteve bralcev kot pa, da bi bil N'toko takšen pisec), pri čemer so njegova specialiteta pripadniki njegove ali mlajše generacije. V predgovoru pojasni metodološki zaris: bolj kot politično dogajanje dokumentira razvoj lastne politične zavesti (torej gre očitno za osebni ton knjige), Samoumevni svet (knjiga je izšla lani pri Mladinski knjigi) je napisan s perspektive srednjega razreda, ki je bil do nedavnega na Slovenskem sinonim za stabilnost, ob tem, da avtorjev namen ni risanje novega globalnega reda, pač pa raziskovanje možnosti za spremembe.
Problem
Nekatere ideje, ki jih navaja, kot tista, da so socialistični ideali v Sloveniji čudežno preživeli v višjem razredu, posebej med akademiki in kulturno elito, ki je sproducirala na tisoče knjig, kritičnih do kapitalizma, hkrati pa so nekritično podpirale stranke in politike, ki so vpeljale sistem, so najboljši trenutki knjige.
Lucidne analize, ki jih podaja N'toko (radikalna levica je dobila svoje ugodne položaje, a le pod pogojem, da se je odpovedala resničnemu političnemu vplivu), ne pomenijo samo valjenja krivde in prenašanja odgovornosti na državo, kot se rado dogaja, pač pa poskuša razumeti tudi nasprotno stran; kot razlog, da parlamentarci ne zagovarjajo delavskih pravic, navaja njihovo priučitev političnemu pragmatizmu. Pri spraševanju, kako lahko navadni ljudje sodelujejo pri upravljanju državnega aparata, pogrešamo Terškovo poznavanje področja in predloge, kako pravno-formalno spremeniti naravo volitev.
Logično je torej, da N'toko povzame jezik ljudstva. Ko že mislimo, da bo sprejel status quo in pesimistično zaključil, povzame, da mora razredni boj potekati na vseh družbenih ravneh in ne zgolj v parlamentu; boj proti kapitalistom je treba izvajati ne zato, ker bi se ob tem počutili dobro, pač pa zato, ker najrevnejši deli družbe nimajo druge izbire. Sistema torej nima smisla rušiti zato, ker bi imeli kaj proti kapitalizmu kot ideji, ampak zato, ker določenim posameznikom, organiziranim v skupino, niso dostopne najosnovnejše dobrine. Avtorjev poskus iznajti nove strategije preživetja je seveda hvale vreden, čeprav bi mu bilo smiselno pridati več primerov.
Od pesimizma do upanja
Kljub dobršni meri ljudskega oziroma drsenja po družbeni gladini imamo občutek, da N'toko napaberkuje različna teoretična izhodišča. Ker jih nikoli ne navaja, je videti, kot da so vse to njegove misli. Na videz objektivno pisanje, ki dela jasne, ostre reze v družbeno tkivo, pri čemer zna misli mestoma virtuozno zgostiti, je v resnici zelo jazovsko. Ker knjiga ne sledi teoretični črti, so teksti zelo raznihani; enkrat pesimistični in drugič polni upanja. Eno boljših poglavij, Dovoljenje za domišljijo, v katerem nagovarja bralca, da si je treba dovoliti sanjati, odgovori na pomembno vprašanje.
Zakaj populisti zlahka zmagujejo v ideološkem boju za srce mlajše generacije? Ker si nismo drznili sanjati o novih oblikah družbene ureditve, nam pravi, so se začele vračati stare. Ta tudi retorično lep obrat se zdi smiseln: »Desni skrajneži so morda res nazadnjaški in prostaški, niso pa cinični. Dejansko verjamejo v to, kar počnejo. Vsi ostali pa so se ob napornih izzivih današnjega časa začeli zatekati v magični realizem.« Z magičnim realizmom N'toko misli že tolikokrat slišan stavek: »Treba je pogledati, kaj je realno mogoče …«, pri čemer ugotovi, da ni mogoče nič. Skrajni desničarji teh težav nimajo; letijo na krilih domišljije in vehementno zapirajo meje za migrante.
Če obdelujemo svoj mali vrtiček na facebooku, je očitno, od kod avtorju vir informacij. Njegove izpeljave vsebujejo tudi posplošitve, predvsem z namenom nagovarjanja bralca, o katerem se predpostavlja, da je njegova pozornost kratke sape. Ko navaja, da je šovinistični nacionalizem med mladimi postal to, kar je bil nekoč pank – radikalno nasprotovanje družbenim normam in institucijam ter kazanje sredinca evropskim liberalnim vladam, vemo, da si – s precej truda – nabira točke. Od takšne povnanjene govorice, ki (tudi) zabava, si ne moremo obetati, da bo v pasaži, v kateri zarisuje portrete sodobnih gospodinj, naredil še zgodovinski rez in navezal razpravo na primer na položaj žensk v socializmu.
Všečna knjiga
Samoumevni svet je knjiga, zaznamovana z izrazito n'tokovsko govorico, ki pa bi lahko vsebovala več poezije (ta je sicer zajeta v ilustracijah Uroša Abrama), če bi se njen avtor bolj prepustil resnični ljubezni – glasbi. Glasba se izrazi v zadnjem poglavju Outro, pa še tam z industrijskega vidika. Spomni nas sicer, da so neprilagojenci, kot je Kurt Cobain, umrli in da so se z njimi umaknila iz besedil neproduktivna čustva, kot sta jeza in strah, zato pa so se pojavile motivacijsko afirmativne replike.
Toda ne glede na to, kako nenaklonjen je N'toko popkulturni manipulaciji z resničnimi čustvi, se ne moremo znebiti občutka, da je tudi sam podlegel tej struji. Samoumevni svet je všečna knjiga, v kateri avtor išče svoj publicistični glas, kar pomeni tudi določeno tržno usmerjenost.
