Tiskane izdaje
Jenkova nagrada ima posebno težo oziroma simbolni pomen, saj lavreata od leta 1986, ko jo je Društvo slovenskih pisateljev začelo podeljevati, izberejo sami pesniki. Letošnja Jenkova nagrada se je znašla v primežu škandala, ki se je zakuhal že lani.
Načrtovana podelitev je bila iz »objektivnih razlogov« odpovedana, dobitnica nagrade Anja Golob sicer ni eksplicitno navedla, zakaj zavrača denarni del Jenkove nagrade, zapisala pa je, da je noče iz higieničnih razlogov.
Javnost je lahko sklepala, da se to nanaša na lanski ugovor pesnice Barbare Korun, ki je v javnem pismu protestirala, da društvo sprejme denar od človeka, ki trguje z ruskimi mogotci in oligarhi, kot so Putin, Medvedjev, Abramovič, Potanin, Asmenov in drugi.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer je namreč vsled finančnih težav, v katerih so se znašli, iskal mecena, ki bi naslednja tri leta prispeval finančni del nagrade v vrednosti 3500 evrov. Našel ga je v poslovnežu Nedjanu Brataševcu, lastniku podjetja ARC Group, ki tiska in reproducira stare knjige ter jih, luksuzno opremljene, prodaja petičnim kupcem po svetu, v veliki meri pa tudi v Rusiji.
Pisateljska dopisovanja
Taufer je nagrajenki te dni napisal pismo, v katerem je zapisal: »Nič drugega si ne želim, kot da nekako razčistiva vaše stališče. Spoštujem ga in sprejemam. Razumem načelne razloge. Nikogar ne sme zanimati njihova načelna vsebina, kajti pod to formulacijo ste vi v celoti kot osebnost – in samo vi in vaš načelen odnos do česarkoli. To je in mora biti sprejemljivo vsakomur in nihče nima pravice vrtati v vas. Spominjam se, da je Abert Camus zavrnil nagrado »iz načelnih razlogov«.
Nihče ni podvomil vanje in razumljivo je bilo. Ni pa tako s formulacijo 'osnovna higiena'. Tu je vpleteno nekaj, kar nehote in pravzaprav nujno namiguje na nekaj nesnažnega. Kako naj Nina, ki je PR pri DSP, razloži kaki novinarski ali celo zlobni, škodoželjni radovednosti, kaj ali kdo je ta nesnažnost. DSP? Nagrada? Način podelitve? Moja lanska izjava, ki sem jo potem skušal postaviti na pravo mesto? Higiena se nikoli ne tiče samo nekoga, ki je načelen oziroma samo osebnosti, zmeraj se na nekaj/nekoga nanaša.
Vesel sem, da ste z zadovoljstvom sprejeli nagrado. V žiriji smo se veliko pogovarjali o poeziji in to je zmeraj lepo in razsveljujoče. To je bila za nas pet nagrada.«
Iz društvene pisarne so nagrajenki poslali tudi pismo, v katerem so jo povabili, naj pride v Društvo slovenskih pisateljev na vnaprej dogovorjeni datum, da bi ji izročili v društvu deponirano diplomo Jenkove nagrade – po protokolu o podelitvi iz rok predsednika ali podpredsednika oziroma podpredsednice DSP in tako počastili ugledno stanovsko nagrado in njeno 29. dobitnico, nagrajenka pa je po besedah predsednika odgovorila s sporočilom, v katerem želi, naj ji bo diploma poslana po pošti.
Mecenov občutek nezaželenosti
Taufer je o zapletu obvestil tudi mecena Nedjana Brataševca, ta pa mu je v pismu zapisal: »Že lani se mi je ob podelitvi nagrade zazdelo, da kot mecen nisem zaželen, ker delam z ruskim trgom in so med našimi kupci tudi vodilni ljudje v tej državi. Naj za zanimivost povem, da smo že petnajsto leto prisotni na tem trgu in tiskamo za več kot petdeset največjih ruskih založb. Naši kupci so tudi, in predvsem, preprosti ljudje, ki si želijo dobrih knjig in seveda novih avtorjev tudi iz tujine.
Jaz sem v našem sodelovanju videl predvsem pomoč, da bi slovenski avtorji dobili priložnost, da se pojavijo na tako velikem trgu, kot je Rusija. Z veseljem bi jim pomagali pri navezavi stikov z različnimi ruskimi založbami, ki se zanimajo za nove avtorje iz tujine. S tem bi seveda postali tudi v svetu bolj prepoznavni, kar je za vsakega avtorja najpomembnejše.
Nikoli se nisem hotel vmešavati v vaše odločitve glede nagrad, niti me ni zanimalo, koga vse boste nominirali. To sem vedno prepuščal vam kot strokovnjakom, da o tem odločate. Zato na žalost izjavljam, da nepreklicno, sporazumno ter iz povsem razumljivih razlogov odstopam od projekta Društva slovenskih pisateljev – Jenkova nagrada, v slehernem, tako finančnem kot tudi simbolnem smislu.«
Direktor založbe Beletrina in urednik zbirke Beletrina Mitja Čander zadevo komentira z mislijo, da je mecenstvo v kulturi danes redkost, »zato bi morali dobro razmisliti o razlogih morebitne zavrnitve. Zdaj izpade, kot da si je nekdo plačal negativno promocijo. To ni dobra popotnica za privabljanje novih donatorjev. Dela donatorja Jenkove nagrade ne poznam, upam, da ima nagrajenka res močne argumente.«
Najlepša oblika pranja denarja
Evald Flisar, urednik revije Sodobnost, dodaja: »Vsak umetnik ima moralno pravico zavrniti nagrado (tudi v celoti, ne samo njen denarni del). To je pač (in mora ostati) stvar osebne odločitve, ne glede na razloge, ki so lahko razumni ali pa tudi ne. A tudi če razlogi po splošem mnenju niso razumni, ne moremo umetniku, ki se je odločil za takšno potezo, ničesar očitati, saj je vsak od nas upravičen do lastnega pogleda na svet in umetnik se s takšno potezo etično opredeli.
Se pa kljub temu ne moremo izogniti vprašanju doslednosti. Ali naj se prejemniki Nobelove nagrade odpovejo denarnemu delu nagrade, ker prihaja denar (vsaj posredno) iz zaslužkov za dinamit, ki je pobil na milijone ljudi? Ali naj bi Michelangelo zavrnil radodarno pomoč članov družine Medici, ki so s sponzoriranjem umetnosti 'čistili' denar, ki so ga posojali za umazano visoke obresti?
Ali niso, navsezadnje, tudi Prešernove nagrade finančno vprašljive, saj država pobira davke tudi od večjih ali manjših lopovov? Ali se umazano pridobljeni denar pri selitvi iz zasebnega žepa v državno blagajno očisti? Takole bi rekel: denar sam po sebi ni umazan; takšen je lahko le način, kako do njega pridemo. In celo umazano pridobljeni denar se očisti, če ga lastnik v kakršni koli obliki nameni umetnosti.
Zgodovina mecenstva je stara tri tisoč let. Še več: predlagal bi, da se vsaj polovica premoženja, zaseženega pravnomočno obsojenim lopovom, preusmeri na transakcijski račun Javne agencije za knjigo. Lepše oblike pranja denarja si ne bi mogel zamisliti.«
Breda Smolnikar o tej zadevi pravi: »Kadar se kdo od umetnikov upre, seveda vedno potegne krajši konec. Tudi Anja ga bo, vendar upam, da je dovolj pogumna in pokončna, da je ne bo upognilo. Mi pravzaprav sploh nimamo mecenov, kot so bili nekdaj v preteklosti. Takle 'mecen', če prav razumem besedišče v današnjem članku v Delu, predvsem skrbi za svoj prestiž, o umetnosti praviloma nima pojma.
Današnji bogataš skrbi predvsem za številke samo njemu znanih bančnih računov v oddaljenih otočjih sveta, gotovo pozna dolžino svoje zadnje ladje in ceno svetlečih se oblačil iz Milana ali Pariza, v katerih se kaže skupaj z ženo na kakem prestižnem slovenskem Franckinem plesu.
Jaz se priklanjam (čeprav revna kot cerkvena miš brez ladje) pogumu Anje Golob in na misel mi prihaja stavek iz knjige Pod svobodnim soncem Franca Saleškega Finžgarja: 'Naprodaj nismo Sloveni nikdar!' Vsaj nekateri.«
Eden od članov DSP nam je včeraj sicer sporočil, da so se v društvu ob »aferi« in »neodgovornem dejanju«, ob stvari, ki ne koristi ugledu društva, dogovorili, da ne bodo dajali posameznih izjav.
