Tiskane izdaje
Ste si leta 2012 v kinodvoranah – ali pa kasneje, v udobju domače dnevne sobe – ogledali Cronenbergov film Kozmopolis, v katerem je glavno vlogo odigral Robert Pattinson? Ali pa ste si morda rekli, da boste ogled filma, v katerem igra brezbrižni sodobni vampir, prav zaradi igralske zasedbe preskočili?
Če velja slednje, ste imeli po eni strani gotovo prav; film v igralskem smislu ni prinesel veliko, kljub temu pa je bil posnet po odličnem romanu Dona DeLilla, zgodbi je dovolj zvesto sledil in vsekakor je prepričljivo ujel atmosfero. A če dobro premislim – preberite raje roman, ki je pred kratkim, v nadvse primernem času (videli boste, zakaj), izšel pri založbi Beletrina.
Don DeLillo (1936) je avtor, ki – če naj citiram spremno besedo Aljaža Kovača – slovi kot značilen ameriški postmodernist, ki piše o tem, kako je medijska kultura zadrgnila zanko okrog vratu sveta, predanega nebrzdanemu laissez faire kapitalizmu. Tudi roman Kozmopolis ima nemalo referenc na kapitalizem ter njegove učinke na ljudi in družbo.
Osrednji junak romana, Eric Packer, kapitalistični magnat, si nekega dne zaželi obiskati frizerja, pri čemer bi rad v natanko določen salon na drugem koncu mesta. Na poti do tja se ustavlja na naključnih zmenkih z odtujeno ženo (s katero je poročen že dvaindvajset dni), na erotičnih srečanjih, v limuzini opravlja poslovne razgovore ter celo rutinski zdravniški pregled in opazuje okolico za avtomobilskimi okni; pestro dogajanje na ulicah New Yorka v skorajda apokaliptičnem krču.
Denar kot središče kozmosa
Dogajanje zunaj ima posebno težo; tako v filmu kakor v romanu šele tovrstno ozadje ustvari celovito podobo. Znotraj – tj. v razkošnem avtomobilu – vladajo neskončen red, stalni tehnološki nadzor ter obdelava informacij.
Eric kot središče dogajanja, kot stičišče oziroma presečišče, iz katerega vse izhaja, je brezbrižen, hladen, brez trohice človeškosti, izjemno odziven, genialen. Središče njegovega kozmosa je denar, obračanje denarja, ter trgovanje – najverjetneje, tega namreč ne izvemo zagotovo – z informacijami o gibanju denarja.
Denar je postavljen v središče in simptomatično je, da je na isti točki ne glede na to, kakšen političnoekonomski sistem družba privzame. Vselej se ukvarjamo bodisi s količino, vrednostjo ali prerazporeditvijo denarja. To je ena izmed točk, na katerih se srečujejo na videz različne družbene skupine.
Eric pravzaprav pooseblja kapitalizem kot sistem; njegova človeškost je praktično ukinjena. Z neverjetno hitrostjo nenehno preračunava vrednost jena, zaradi katerega se mu; če vrednost v primerjavi z dolarjem ne začne upadati, obeta bankrot.
Pri tem deluje natančno, brezhibno, kakor zmogljiva, najsodobnejša tehnološka naprava – ne zna pa upoštevati majhnih anomalij ter asimetričnosti, giblje se v mejah urejenega in kategoriziranega.
Hkrati se Eric trudi približati tehnološkemu stroju v vseh ozirih, želi si premagati telo, ga izbrisati in tudi v tem ga lahko vidimo kot personifikacijo kapitalizma; nenehno se trudi, da bi bil nad ljudmi oziroma nad človeškim.
Tudi njegovo delovanje nenehno poteka na dveh nivojih; miselnem, ki se nikoli ne ustavi, ter telesnem, na katerem deluje skorajda nezavedno. Zgovoren je primer, ko mu zdravnik pregleduje prostato, Eric v mislih spolno občuje s sodelavko (doživita celo simultani orgazem brez enega samega dotika), hkrati pa ima z njo še vedno povsem nemoteno službeni sestanek.
Medtem v ozadju, za okni limuzine, potekajo izgredi, protesti, vzdušje je skrajno temačno, kakor da se napoveduje konec sveta. Na ulicah se pojavljajo podgane kot zaščitni znak upora, in sicer v navezavi na pesem, v kateri podgana postane osrednja svetovna denarna valuta. Pomenljivo je, da to isto pesem prebirajo tako Eric kot podivjani protestniki.
Morda je prav to točka, ki najbolje pokaže, da so eni in drugi mnogo bolj tesno povezani, kakor je videti na prvi pogled; kakor je Eric poosebljeni kapitalistični sistem, tako so ljudske množice samo druga plat te iste personifikacije. Druži jih nagon po uničenju, o katerem Eric razpravlja s teoretičarko Kinskijevo.
»Veš, v kaj so od nekdaj verjeli anarhisti?«
»Ja.«
»Povej,« je rekla.
»Nagon po uničevanju je ustvarjalen nagon.«
»Ta misel je tudi zaščitni znak kapitalizma. Prisilno uničevanje. Stare oblike industrije moramo surovo odstraniti. Nove trge si moramo s silo priboriti. Stare trge moramo ponovno ožeti. Uničimo preteklost, ustvarimo prihodnost.«
Vidimo, da se anarhisti in kapitalisti srečujejo v eni točki; v nagonu po uničevanju. Kakor Eric uničuje od znotraj, prek finih, hladnih tehnoloških naprav, tako uničujejo protestniki s surovo silo mesa, z bombami, nasiljem, celo samozažigom.
Poezija združuje
Tako se podobi zunanjega in notranjega, kjer se odvijata dve ločeni zgodbi, le tu in tam povezani z Ericovimi šibkimi intervencijami v prostor, združita. Eric skozi roman počasi namerno uničuje lasten kapitalistični imperij, ljudje na ulicah uničujejo mesto.
Združi jih poezija in v neki drugi točki smrt priljubljenega glasbenika, čigar glasbo je Eric poslušal v enem od osebnih dvigal. Na tej točki se Eric zlomi, v napadu joka prvič najde stik s seboj oziroma s človeškim delom sebe.
Sledita zasledovanje svobode in norost, pogojena s slutnjo propada. Ubije telesnega stražarja, potuje po mestu do frizerja, kjer se razkrije njegova življenjska zgodba; prezgodnja smrt očeta, odtujena mati. Zdi se, da Eric postaja vse bolj človeški; šoferju in očetovski figuri iz otroštva, frizerju, zaupa, da je ta dan prejel smrtno grožnjo; nekdo mu streže po življenju.
Eric na neki način, s prepuščanjem toku dogodkov, brez nenehnega nadzora ali varstva, sam spodbudi srečanje z atentatorjem; nekdanjim zaposlenim v njegovem podjetju, ki trenutno živi v popolni revščini, v propadajoči zgradbi brez elektrike, vode ali stranišča, z Richardom Sheetsom, ki samega sebe imenuje oziroma se želi imenovati Benno Levin.
Če Eric pooseblja kapitalistično zlo, bi lahko rekli, da je Benno kapitalistična kolateralna škoda. Ni dovolj sposoben, ni dovolj hiter, ni dovolj odziven, zato je odpuščen. Ni ustrezen. A vendar smo še vedno pri prejšnjem stanju; enega ni brez drugega in Eric propada prav zato, ker se je prignal do roba zmožnosti, kajti meje kot takšne si ni zmogel postaviti. V nenehnem boju biti boljši, hitrejši, naprednejši – nepremagljiv, skratka, je propadel in – ironično, kakor ga opomni Benno, poskuša biti boljši tudi v propadu; umreti bolj trajno.
Presenetljivo aktualen roman izpred začetka velike finančne krize tako, navsezadnje, opominja, da četudi bi človek pravzaprav lahko na več nivojih postal tehnološki presežek, je nemogoče zanikati meso, ki je nezamenljiv človeški del, sprijazniti pa se moramo, kakor Eric in Benno, tudi s spoznanjem, da sistema ni, smo le ljudje, ki živimo na tej ali oni strani temnega nagona po uničenju.
