Tiskane izdaje
Ameriška pesnica Mary Oliver je v eseju Ostajati pri življenju (1995), ki je dodan slovenski verziji zbirke Zakaj se zbujam zgodaj (Zbirka Nova lirika, prevod Tanja Ahlin, 2015), verjetno podala enega najlepših začrtov med poezijo oziroma pisanjem kot izpovedno formo in obrtniško spretnostjo. Jezik ni orodje za opisovanje samega sebe, pravi pesnica, jezik so vrata – na tisoče vrat –, ki se odpirajo mimo tistega, ki zapisuje.
»Zame je bil jezik nekaj, s čimer opazimo, razglabljamo, občudujemo in prek tega pridobimo moč,« zapiše Pulitzerjeva nagrajenka (leta 1984, za četrto pesniško zbirko American Primitive), ki v Ameriki velja že za nekakšno ikono. Pred spoznanjem o opolnomočenju, ki ga zmore literatura, poda anekdoto iz otroštva. Nekoč jo je oče peljal drsat, kasneje pa jo je pozabil na drsališču in se sam vrnil domov. Našli so jo znanci, ki so jo odpeljali domov in domačim sporočili, kje je.
»Ko je moj oče stopil skozi vrata, sem pomislila – nikoli še nisem videla tako čednega moškega; kramljal je, se smejal, njegovi gibi so bili nežni in lahkotni, njegove modre oči jasne.« Avtorica trdi, da je oče preprosto pozabil na njen obstoj in da ga je ta pozaba, začasen oddih, razbremenitev, naredila lepega: »Tista svoboda je odsevala od njega kot avra.« Šele ko je avtorica kot deklica sedla v avto, se je oče vrnil v »grozljivi zapor samega sebe in ni spregovoril niti besede več«.
Svet narave
Po marljivem branju in kasneje tudi pisanju, s čimer si je povrnila samozavest, je, in tu čutimo, da govori bralcu, ki si potencialno želi postati pisatelj, sprejela odločitev, da bo vzela življenje v svoje roke: »In potem je tu to, kar počneš, nit, s katero vezeš, delo, in v tem delu priložnost, da vzameš misli, ki so vroče in brezoblične, ter jih počasi in z natančnim trudom spremeniš v nekaj, kar ima nekakšno obliko in zadržuje toploto …«
Šele ko razumemo to gotovost, ki si jo je pesnica priborila z odrekanjem, razumemo navezanost na naravo in pesmi, napisane med jutranjimi sprehodi. V enem izmed redkih intervjujev je avtorica dejala, da zanjo uspešen sprehod pomeni počasno hojo, brez posebnega cilja, sredi katere se ustavi in začne pisati; s seboj menda vedno nosi majhno, ročno izdelano beležnico. Opisi narave, še posebej v okolici rta Cod v zvezni državi Massachusetts, so tako njena razlikovalna lastnost, razlog, da je tako priljubljena med širokim bralstvom, hkrati pa tudi kritizirana.
Slovenski izbor ponuja široko pahljačo pesmi Mary Oliver, od del, vključenih v zbirko American Primitive (1983) in Dream Work (1986), do Why I Wake Early (2004) ter nekaj pesmi iz drugih zbirk, vendar v komaj kakšni pesmi naletimo na družbeno kritiko, kaj šele na cinizem. Poezija Mary Oliver ni poezija ostrih robov, ravno nasprotno. To je poezija, katere namen je širiti srečo in ljubeznivost, če nimamo na trenutke opraviti že s pesničino vzhičenostjo.
Ni samo žensko pisanje
Nekateri kritiki so Mary Oliver očitali, da piše poezijo, ki je sumljivo blizu tistemu, kar pojmujemo pod »ženskim pisanjem«, še posebej zaradi njenega odnosa do narave, vendar refleksivni del, ki ga plastičnemu in impresivnemu podobju vedno doda pesnica, spodkopava tovrstno enoplastno branje.
Pesmi Mary Oliver, ne glede na to, v katerem obdobju so napisane, vključujejo panoramsko perspektivo, hkrati pa ima pesnica zmožnost razdrobiti življenje in postaviti pesem v vsakično življenjsko situacijo. Nekatere pesmi se tako berejo kot dnevniški zapisi, nastali med jutranjimi sprehodi, spet druge, verjetno iz zbirke American Primitive (dobrodošel bi bil pripis, iz katere zbirke natančno so pesmi vzete!), so anekdotične.
Avtoričina potreba po srečnih koncih in celo njena lahkotnost (praviloma podkrepljena z razmislekom) sta posebej opazni v ciklusu pesmi Izgubljeni otroci. Na jugu Ohia, / dolgo tega, / je enajstletna Lydia Osborn pustila / svojo mlajšo sestro / na stezi in se napotila / za nekimi izgubljenimi kravami ter se ni več / vrnila , beremo v prvi pesmi iz ciklusa. Iskalci dekleta globoko v gozdu naletijo na hišico, zgrajeno iz vej, / z majhnimi vratci in streho iz zelenega mahu. / V njej pa majcena postelja iz listja in s še več mahu /…/.
Pesnica nato pokaže na brezbrižnost narave; gozdovi niso samo pravljični, temveč v sebi skrivajo tudi močvaro in opustošenost. Otroke so, domnevamo, ugrabili Indijanci, ob tem, da pesnica ugrabljenim otrokom pripiše aktivno vlogo in jih ne prikaže kot žrtve; s tem pa mimogrede tudi Indijance oriše kot dobre, modre, povezane z naravo. Pesnica ne poseduje absolutne vednosti, temveč zgolj komentira, predpostavlja, in se po otroško čudi.
Ne prisvaja si,
V pesmih Mary Oliver na primer ne bomo naleteli na lezbične motive, pač pa gre za priklicevanja stvari v bivanje. Za to je nedvomno potreben pogum, ali kot beremo v pesmi Sreča ljubiti vse: A vendar sem, / ne zaradi pretiranega zaupanja ali blaznosti, / temveč s pogumom, za katerega sem menila, / da si ga moje sanje zaslužijo, / stopila ven.
Mary Oliver, ki je prejela kar nekaj častnih doktoratov in je kot predavateljica kreativnega pisanja gostovala na številnih univerzah po Ameriki, ob tem, da se njeni učbeniki o pisanju poezije (prvega A Poetry Handbook je izdala leta 1994) pogosto uporabljajo v učnih načrtih programov za kreativno pisanje po vsej državi, ve, o čem govori. Če nas na trenutke zamika, da bi njene pesmi, ker ne govorijo / o izjemnih, // strašnih, grozljivih, / nadvse nenavadnih rečeh – / marveč o običajnih, / navadnih, povsem dolgočasnih // predstavah vsakdana, brali kot poenostavljeno dialektiko (v njenem slogu je sicer zaslediti vpliv Walta Whitmana in Henryja D. Thoreauja), in zaradi poduhovljenosti ter napotkov, kako izboljšati svoje življenje in prevzeti odgovornost zanj, kot newageevsko, nas verzi iz pesmi Sanje o drevesih postavijo na realna tla.
Razumemo, da repeticije tem in motivov, ki se pojavljajo, služijo tudi pesničinemu preživetju; da so osamljeni sprehodi in notranji monologi (v slogu Emily Dickinson) tek na dolge proge: Zaradi domotožja po zmernosti / se pol umetnikov na svetu umakne ali popusti.
Pesnica seveda ni našla nobene rešitve ali instantne metodologije, njena metoda je »iskrena zavzetost«. Slednja prinaša – kot nam avtorica pojasni v omenjenem eseju Ostajati pri življenju – samozavest, mestoma tudi odrešitev, predvsem pa radost, čeprav po drugi strani zatopljenost v literaturo pomeni tudi odrekanje: »A opazila sem, koliko spretnosti je treba, in vztrajnosti – kako mora pisatelj sločiti svojo hrbtenico kot obroč prek strani – kako dolgotrajno je to delo. Zaznala sem razliko med brezdeljem, ali zelo malo dela, in odrešujočim učinkom resničnega truda.«
Kritičarka Alicia Ostriker je v časniku The Nation ob izidu pesniške zbirke Dream Work (1983) zapisala, da je Mary Oliver »ena izmed redkih ameriških pesnic, ki znajo opisati ekstazo«. K temu lahko dodamo le, da avtorica to vedno stori lahkotno. Ko govori o temnini, ji prida nadih pravljičnosti, in ko govori o »čudovitem sončnem zahodu«, se zdi, da nam ga da vnovič videti, pri čemer ni patetična ali trivialna.
Najbrž ta nova svežina, ki jo pesnica vnaša v že zdavnaj opisane stvari, izhaja iz njene ponižnosti, ali kot se sprašuje v pesmi Marjetice: Kaj pa jaz vem? Odgovor je odgovor nekoga, ki je pomirjen s seboj in z naravnim redom stvari: Samo tole: nebeško je vzeti, kar je dano, / videti, kar je jasno; kar sonce / namenoma osvetli; na primer – pomislim, ko / se sklonim, ne da bi utrgala, temveč se zgolj dotaknila – / primernost polja za marjetice in / marjetic za polje.
