V Lvovu, nekdanji galicijski prestolnici, danes pa eni od osrednjih ukrajinskih turističnih atrakcij, vsako leto priredijo največji ukrajinski knjižni sejem – Forum založnikov, avtorjev, bibliotekarjev. Čeprav je zadnje leto zaradi ukrajinske geopolitične situacije v mestu videti vse manj turistov, (še) več pa rumeno-modrih zastav, je nekaj dni sredi septembra glavno besedo dobila knjiga. Pisatelj Andrej Kurkov je na otvoritvi poudaril njeno popotnico, književnosti je namreč zaželel, da bi odsevala svežino in razmišljanje.
Glavna tema je bila Stoletnica boja proti totalitarizmom, na diskusijah pa so se poleg Krima ukvarjali še z mestom Ukrajine v Evropi, Donavo, z literaturo pisateljic in judovsko kulturo.
V okviru knjižnega sejma, ki se je odvijal na kar 55 lokacijah, je bilo skoraj tisoč prireditev, nastopalo pa več kot 300 avtorjev. Odvila se je še množica drugih zanimivih dogodkov, kakršni so na primer lvovski mednarodni literarni festival, eden največjih v Evropi, festival otroškega branja, noč poezije in glasbe. Tradicionalno na sejmu podelijo tudi knjižno nagrado najboljša knjiga knjižnega sejma.
Predsednica knjižnega sejma Oleksandra Kobal je na otvoritvi poudarila, da je organizatorjem kljub vojni na vzhodu, finančnim težavam in depresivnemu vzdušju uspelo prirediti največji knjižni dogodek v državi. Izkazalo se je, da je bila odločitev za izvedbo prava, saj negotove razmere niso zmanjšale zanimanje za literaturo.
Slovensko-ukrajinski literarni stiki
Na knjižnem sejmu je bila predstavljena tudi slovenska književnost, in sicer roman Sukub Vlada Žabota, ki je te dni izšel pri ukrajinski založbi Knjiga 21. Prevajalki Natalija Horoz in Marijana Klimec sta na predstavitvi povedali, da ga je bilo zaradi velikih razlik med slovensko in ukrajinsko skladnjo težko prevesti, kljub vsemu pa sta se želeli čim bolj približati izvirniku. Ob Jančarjevem romanu Drevo brez imena je to doslej edino v ukrajinščino prevedeno literarno delo. Vzorčni prevodi sodobne slovenske književnosti v ukrajinščino so sicer v zadnjih letih pogosti. V okviru lektorata slovenščine na Univerzi Ivana Franka je nastalo precej prevedenih odlomkov in pesmi Milana Jesiha, Janija Virka, Suzane Tratnik, Gabriele Babnik, Barbare Korun, Mihe Mazzinija, Lucije Stepančič, Gorana Vojnoviča in Andreja Makuca. Začetki delovanja lektorata segajo v študijsko leto 2008/2009, letošnje študijsko leto pa je slovenščina na Katedri za slovansko filologijo omenjene univerze postala tudi samostojna študijska smer. V kratkem času je lektoratu uspelo doseči dva pomembna cilja, vzpostaviti študij slovenščine ter usposobiti ustrezen kader ne samo za poučevanje, temveč tudi za prevajanje. Predavateljici Natalija Horoz in Marijana Klimec sta namreč gonilni sili vseh omenjenih prevodov in poleg slovenskega lektorja ustrezni nadaljevalki slovenistične poti na fakulteti.
Slovenskih prevodov iz ukrajinščine skorajda ni, prevedeni sta pesniški zbirki Tarasa Ševčenka in Oleksandra Irvaneca. Imamo prevod pripovedi Artema Čapaja, predstavnika mlajše generacije ukrajinskih prozaistov in prejemnika vileniške pisateljske štipendije. Pred nekaj leti je na festivalu sodeloval najvidnejši ukrajinski pisatelj Jurij Andruhovič. Drugih ukrajinskih sledi v današnji slovenski literarni sceni ni opaziti.
Sodobna ukrajinska literatura in njeno mesto
Sodobno ukrajinsko prozo, ki se zelo pogosto ukvarja s polpreteklo zgodovino (totalitarizmi in njihovimi posledicami) in sedanjo resničnostjo, teme pa upoveduje z različnimi žanri in jezikovno-stilnimi sredstvi, tvori množica avtorjev in avtoric. Sodobne ukrajinske proze si poleg omenjenega Andruhoviča ni mogoče predstavljati brez Jurija Viničuka, Haline Pahutnjak, Marie Matios, v središču katere je vselej ženska, ki jo postavlja v različne sociološke-zgodovinske kontekste, Jevgenije Kononenko, Oksane Zabužko, Andreja Kurkova, Iren Rozdobutko, Sergija Žadana, Sofije Andruhovič in Irene Karpa. Poudariti velja, da sodobno ukrajinsko prozo bogati kratka zgodba, zlasti psihološka, ki je močno zastopana ter stilno in tematsko raznolika. Tudi pesništvo se ukvarja s tragično usodo ukrajinske zgodovine in mestom posameznika v njej, osrednji pesniki in pesnice z avtorskimi poetikami so Lina Kostenko z lirično poezijo, Natalka Bilocerkivec s prečiščeno liriko, Jurij Andruhovič s postmoderno in postsimbolistično estetiko, Oleksander Irvanec in Viktor Neborak, slednji je zanimiv zaradi lingvističnega eksperimentiranja, Halina Kruk, ena najboljših ukrajinskih pesnic, Sergij Žadan, ki v svojo poetiko vnaša deziluzijo in ironijo, ter Ostap Slivinski s hermetično poezijo.
Na knjižnem sejmu in literarnem festivalu so gostovali številni tuji in domači pisatelji, pesniki, filozofi, novinarji in zgodovinarji. Poleg gostov Miljenka Jergovića, Martina Polaka, Timothyja Snyderja, Janusza Glowackega, Pascala Brucknerja, Anneli Jordahl idr., ki so bili deležni pozitivnih odzivov, je bilo zanimanje za ukrajinsko leposlovno ustvarjanje prav tako veliko. Nedvomno je bilo pozitivno vzdušje opaziti na literarnem večeru s predstavnikom mlajše generacije pesnikov, Andrijem Ljubkom, ki je pohvalil temo festivala, in sicer Donavo kot simbolom srednje Evrope. Odločitev zanjo pa po njegovem kaže, da so Ukrajinci na istem bregu z Dunajem ali Budimpešto in ne z Donom (ruska reka, ki teže in se izliva blizu meje z Ukrajino). Pisatelj Taras Prohasko pa je izpostavil, da žalostno dejstvo, vojna v državi, tolaži prisotnost številnih pomembnih svetovnih mislecev na knjižnem sejmu.
Festival je bil že 21. po vrsti, zato se za nadaljnji razvoj in perspektivo ni bati. Oleksanda Koval poudarja, da organizatorji za prihodnja leta načrtujejo še obsežnejši program in še več tujih gostov. Njihova želja je, da bi Lvovu uspelo pridobiti Unescov naziv Svetovna prestolnica knjige. Glede na pozitivne odzive udeležencev in dobro zasnovan program sta oba cilja uresničljiva.
Tiskane izdaje
