Tiskane izdaje
Letošnjo nagrado za esejistiko, poimenovano po enem najvidnejših slovenskih esejistov 20. stoletja, ki jo za najboljše esejistično delo podeljujejo od leta 1993, je žirija pod vodstvom Ignacije J. Fridl sinoči v Klubu Cankarjevega doma namenila Marcelu Štefančiču, jr.
Beseda kot nož ...
Komisija za nagrado Marjana Rožanca je letos v končni izbor uvrstila dela psihoanalitika in psihoterapevta Matjaža Lunačka Telovadci nad prepadom, zbirko filozofa in glasbenika Boštjana Narata Partíja, knjigo profesorja francoske književnosti, pesnika in esejista Miha Pintariča Na poti v črno luknjo in zadnje delo filmskega kritika, filozofa, publicista, televizijskega voditelja in esejista Marcela Štefančiča, jr. Kdor prej umre, bo dlje mrtev. O nagrajenčevi knjigi je zapisala: »Njegova beseda je nož, ki v stilistično virtuozni maniri krvavo zares zareže v družbeno telo, dokler iz njega ne zazevajo prazna čreva kapitalističnih ekonomskih ideologij in zlorab demokracije. (...) Zbirka enaindvajsetih esejev o slovenstvu v času krize se razbira kot apokaliptičen film, v katerem po zaslugi domačih političnih voditeljev v vsakem kadru odpade drobec narodne identitete. (...) Med tistimi, ki umetnosti in filozofije ne razumejo kot poligon za poveličevanje lastnega jaza, ampak kot orodje za nenehno družbeno analizo, je nedvomno Marcel Štefančič, jr. Tako dosledno štefančičevski, tako prepoznavno paradoksalen in v svoji veri, da je družba resnično (in ne zgolj v politične namene) razdeljena na leve in desne ter da je zgolj levica izbrana, da mora spoznati, posredovati, ukrepati.«
Vera v moč besede
Na včerajšnji seansi so nominiranci brali odlomke iz svojih del, v pogovor pa jih je zapletla Ignacija J. Fridl. Vse letošnje nominirane knjige, so opozorili organizatorji, druži »vera v moč besede. Besede, ki kritično zareže v družbo in posameznika, in tiste, ki zmore znova priklicati smisel«, nominiranci za nagrado pa so se včeraj zbrali v duhu Rožančeve misli iz enega od njegovih esejev: »Le zakaj se sramujem in si ne priznam, kako malo spodbude mi je pravzaprav potrebno, da preskočim iz pesimizma v optimizem, da se iztrgam iz malodušnosti in začnem delo … Vsako povabilo v življenje je povabilo v večnost.«
Nagrado za najboljšo zbirko esejev sta najprej podeljevala založba Mihelač in časnik Dnevnik, od leta 1998 Sklad Marjana Rožanca, ki sta ga ustanovili založbi Nova revija in Mihelač, po letošnjem stečaju Nove revije pa nagrado podeljuje julija registrirano Društvo Marjan Rožanc. Društvo ima simbolni sedež na domu Rožančeve hčerke Antonije Novotny Rožanc.
Komisiji, ki odloča o lavreatu, predseduje Ignacija J. Fridl, podpredsednik je Edvard Kovač, člani pa Barbara Pogačnik, Milček Komelj in Manca Košir (nadomestila je Miha Pintariča, ki je bil letos s svojim delom med štirimi finalisti).
Doslej so Rožančevo nagrado prejeli Drago Jančar (trikrat), Jože Snoj, Tomo Virk, Matevž Kos, Aleš Berger, Milan Dekleva, Edvard Kovač, Iztok Geister, Vinko Möderndorfer, Vinko Ošlak, Gorazd Kocijančič, Aleksander Zorn, Igor Zabel, Aleš Šteger, Dušan Jovanović, Ifigenija Simonović, Peter Kovačič Peršin, Miklavž Komelj, Meta Kušar in lani Alojz Ihan.
Podelitev nagrade bo, kot je že tradicionalno, potekala v soboto popoldne na Trubarjevi domačiji v Raščici.
