Nagrajenka Prešernovega sklada Simona Semenič: Iz obrobja naravnost v center nacionalne kulture

Simona Semenič je začela­ umetniško pot na nevladni­ ­gledališki sceni, zadnja leta pa njena dela uprizarjajo­ tudi ­večja, celo nacionalna gledališča.­ Spada med naše najbolj ­plodne in uspešne dramatike, saj so tri njena besedila, 5fantkov.si, 24 ur in sedem kuharic, ­štirje ­soldati in tri sofije, dobila ­Grumovo nagrado, dve pa sta bili za to nagrado nominirani.

Lani je izdala dve knjigi: Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled), o kateri pravi, da je njena avtobiografija v treh delih, in Tri drame (Beletrina). In naposled je dobila tudi nagrado Prešernovega sklada. Z obrobja so jo torej postavili naravnost v srce nacionalne kulture.

O njej pravijo, da je celostna gledališka ustvarjalka, a igralka ni bila nikoli, režiserka in dramaturginja je le občasno, producentka pa že leta ne več. Trenutno je predvsem dramatesa (beseda dramatičarka ji ni pri srcu), sicer pa je tudi performerka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini, končala je študij dramaturgije na AGRFT, vodila festival PreGlej in gledališče Glej, od leta 2006 pa vodi Kulturno društvo Integrali. V svojih delih obravnava vrsto tem: nasilje sistema nad posameznikom, položaj žensk v patriarhalni družbi, birokratizacijo družbe, življenje z epilepsijo ...

Pravijo, da jo odlikuje radikalna dramska pisava, da se ne uklanja dramskim konvencijam. Petra Vidali je v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada zapisala: »Njena dramska besedila nosijo svojo notranjo uprizoritev vselej že s seboj, so performativni akti po sebi in tako tudi bistveni akterji spremenjenih scenskih praks. Kljub imanentnemu uprizoritvenemu modusu pa za njena besedila, bolj kot za katerekoli druge sodobne slovenske drame, velja, da je treba gledališče za ta besedila vsakič znova šele iznajti.«

Je to, da vas je za nagrado Prešernovega sklada poleg komisije za scenske umetnosti predlagala tudi komisija za literaturo, za vas dokaz, da se je naposled na vaše tekste začelo gledati kot na literaturo?

Upam, da je. Lani sem se prijavila na razpis Javne agencije za knjigo za pisateljsko štipendijo in dobila negativen odgovor, češ da imam premalo nagrad in znanstvenih člankov o svojem delu. Domnevala sem, da tri Grumove nagrade za dramatiko potemtakem verjetno ne štejejo kot nagrada za literaturo, kar me je zelo presenetilo in, moram reči, tudi ujezilo.

Ko se govori o vas, se pogosto govori o tem, kako vam je uspel prodor z off scene v mainstream, v nacionalna gledališča, in to z besedili, ki niso mainstreamovska. Kateri so po vašem glavni razlogi, ki so to omogočili? Se je zgodil kak premik v glavah, premik na slovenski gledališki sceni?

Kolikor poznam naš gledališki prostor, bi prej rekla, da se je zgodil premik v mojih besedilih od manj do bolj mainstreamovskih kot pa kakršenkoli premik v glavah.

O svojih delih pravite, da so avtobiografska. Je sploh mogoče verodostojno pisati, ne da bi pisal avtobiografsko?

Tudi na to ne vem odgovora, lahko govorim samo v svojem imenu. Drugače preprosto ne znam pisati. Tudi ko pišem izmišljene zgodbe, se moram najti v nekih potezah, dogodkih, moram črpati iz lastne stiske, če lahko temu tako rečem. Nasploh imam raje umetnost, v kateri lahko zaslutim avtorjevo osebno stisko. To sicer ne pomeni, da mora biti avtobiografsko, ampak da se avtorji ukvarjajo z vsebinami, ki jih zadevajo, ki jih zabolijo.

Je pisanje za vas avtoterapija?

Ja, verjetno bi lahko tako rekli. Čeprav mislim, da bi bolje učinkovalo, če bi imela dovolj denarja in bi si lahko privoščila terapevta. Ali pa več časa za srečevanje s prijatelji. Tako da ne bi pripisovala svojemu ustvarjanju kake čudežne moči pri krpanju moje duše.

Vaše delo ima tudi jasne feministične poteze. Za kakšno vrsto feministke se imate?

Premalo poznam teorije feminizma, da bi se lahko kakorkoli opredelila. Svojega dela nisem nikoli dojemala kot feminističnega, predvsem mi gre za problematiziranje krivic, ki jih opažam okoli sebe. In krivic do žensk opažam še pa še, pretvarjanja, da teh krivic ni, pa v našem prostoru še več. To me jezi in žalosti in zagotovo pušča sledi v mojem delu.

Zakaj v tekstih ne uporabljate ločil in velikih začetnic?

Mislim, da sem tako začela pisati, ko sem pisala besedilo Jaz, žrtev. Vem, da sem najprej pisala z velikimi začetnicami in ločili, ampak besedilo je zašlo v neki čuden ton, ki mi ni bil všeč. Začela sem na novo in se je samo zapisalo brez ločil in velikih začetnic, vsaka misel v svojo vrstico, kot neka poezija. To mi je delovalo blizu in smiselno in sem potem ohranila. Ločila definirajo intonacijo, tukaj pa je intonacija prepuščena bralcu oziroma interpretu in ta odprtost se mi zdi bolj vznemirljiva. Pa tudi vizualna rešitev, se pravi vsaka misel v svoji vrstici, mi učinkuje bolj pretočno, bolj dostopno, bolj lahkotno. Težko razložim, ker to niso konceptualne odločitve. Lahko pa interpretiram, da gre za na primer radikalen upor proti konvencijam, vsiljenim matricam in kar je še tega. Ampak to lahko počnejo drugi. Pri meni je šlo bolj za občutek redčenja besedila, odprtosti.

S katero postavitvijo vaših dram v slovenskih gledališčih ste bili najbolj zadovoljni?

Najprej moram reči, da sem z vsako postavitvijo zadovoljna. Že s tem, da je delo postavljeno, s tem, da kolegom ustvarjalcem predstavlja izziv, ne nazadnje seveda s tem, da bom plačana za svoje delo. Kar pa zadeva moje gledališke preference, ki so nedvomno tudi stvar okusa, bi izpostavila gostijo v režiji Primoža Ekarta in produkciji zavoda Imaginarni in 1981 v režiji Nine Rajić Kranjac v diplomski predstavi AGRFT pod mentorstvom Tomija Janežiča.

Je bilo treba dolgo prepričevati založbe, da so lani izdale kar dve knjigi vaših dram?

Niti ne. To je bil splet naključij. Že nekaj časa prej sem se pogovarjala z obema urednikoma, nič oprijemljivega, potem pa je steklo do knjige praktično pri obeh hkrati. Me slišiš? sem imela že nekaj časa v mislih, se pravi ta žanrski hibrid, da bi tako napisala roman oziroma prozno besedilo. Se pravi, da bi se prepletala dramsko in prozno besedilo. Ampak se to ni zgodilo in potem me je Gašper Malej, urednik založbe KUD AAC Zrakogled, ki je izdala knjigo, povabil k sodelovanju in sem mu predlagala to idejo. Z Mitjem Čandrom, urednikom založbe Beletrina, pri kateri so izšle Tri drame, pa sva se pogovarjala o objavi zbirke dram in se odločila za te tri, se pravi 1981, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije in mi, evropski mrliči.