Tiskane izdaje
Slovenska vlada bi za gostovanje Slovenije kot častne gostje frankfurtskega sejma odštela 2,5 milijona evrov. Voditeljica letošnje uspešne finske predstavitve Iris Schwanck pravi, da so štirje milijoni razumna vsota. Morebitnim kandidatom daje tudi nekaj uporabnih nasvetov.
Finska predstavitev, tako so se strinjali vsi, s katerimi sem govoril na letošnjem frankfurtskem sejmu, ki se je sklenil v nedeljo, je bila izjemno prepričljiva, Finci so se predstavili kot duhoviti in strastni bralci, ki ne dajo veliko na krakanje o težavah manjših držav, nastopili so suvereno in lahkotno.
Projekt gostovanja so pripravljali dolgo: Finska bi morala biti častna gostja ob Majni že leta 2011, o tem so se dogovarjali že nekaj let, po zaprtju tovarne Nokia v Bochumu pa so očitno tudi politični prišepetovalci dosegli, da je vodstvo sejma priložnost ponudilo Islandiji, finsko gostovanje pa so takrat prestavili v prihodnost.
Ta prihodnost je prišla na vrsto prejšnji teden (pogodbo o gostovanju so formalno podpisali pred petimi leti) in Finci so jo izživeli z nasmehom, pogumno, kreativno in šarmantno.
Problem sporočila
Iris Schwanck, direktorica finske knjižne agencije FILI (Finnish Literature Exchange) na vprašanje, kaj bi lahko svetovala organizatorjem iz držav, ki si želijo gostovati na frankfurtskem sejmu kot častna gostja, odgovarja, da gre za dvoje zelo pomembnih reči: na prvem mestu je seveda to, da te vsi doma podpirajo, založniki, pisatelji, pisateljska in prevajalska društva, vsi morajo verjeti v projekt, ki je za malo državo, kakršni sta tako Finska kot Slovenija, velika investicija.
»Naše finančne zmožnosti, kar zadeva sredstva, namenjena kulturi, niso tako fleksibilne kot pri drugih državah, zato je za tak projekt res potrebna državna podpora. Nujna je finančna ocena vložka in seveda so potrebne zaveze, vedeti je treba, koliko se bo porabilo davkoplačevalskega denarja, koliko bo pripravljeno prispevati posamezno ministrstvo, ugotoviti je treba, ali je mogoče najti komercialne partnerje, ki bi jih investirati v kaj takega zanimalo, projekt mora biti, skratka, popolnoma domišljen, organizator mora še preden sploh zares začne vedeti za vse vidike nastopa, profesionalne, finančne, velike in male.«
Denar ni vse, pravi Iris Schwanck: »Zelo kmalu je treba vedeti še nekaj drugega: kaj in kako sploh želite sporočiti, kakšno bo temeljno sporočilo gostovanja, imeti je treba strategijo in vedeti, kaj sploh hočete doseči, jasno vam mora biti, kaj sporočate publiki države, v kateri nastopate, nič manj, kakšno sporočilo pošiljate domovini – vedeti je pač treba, zakaj to sploh počnemo. Imeti je treba jasno sporočilo, jasen namen. Od vsega začetka.«
Zalet in potem polet
Na vprašanje, kdo si je zamislil finsko gostovanje, se direktorica nasmeji in prostodušno pove, da je bila, »če prav pomisli«, zamisel kar njena. Precej logično: vodi FILI, organizacijo, ki se, kot pravi, ukvarja z mednarodnimi možnostmi finskih avtorjev. Deluje že od leta 1977 in ima razvito gosto mrežo tako v tujini kot v nordijskem okviru, sodeluje z nizom literarnih zastopnikov in knjižnih agencij, predvsem pa ima dodobra utečen sistem subvencijske podpore prevajalcem.
»Nič novega nam ni treba odkrivati, ta stari sistem povsem dobro deluje, v lanskem letu je šlo za prevajalske štipendije 728.000 evrov. Znamo se lotevati tudi večjih projektov, Finska je bila častna gostja sejma v Göteborgu leta 2002, moskovskega knjižnega sejma leta 2008, pariškega 2011, to je bilo nabiranje zaleta za nastop v Frankfurtu, ki je seveda prireditev povsem drugačnih dimenzij. Sama sem izkušnje nabirala še drugače, bila sem komisarka velike finske kulturne predstavitve v Franciji v okviru tako imenovane kulturne sezone. Vsaj nekaj mednarodnih izkušenj je v tem poslu dobro imeti.«
Koliko je bilo treba za nastop v Frankfurtu, ki je nemškim bralcem prinesel tudi več kot stotrideset novih prevodov in finske literature, odšteti? Nekaj je stalo tudi gostovanje na sejmu v Leipzigu. Iris Schwanck pravi, da mora najprej oddeliti redno dejavnost, ki so jo zadnja leta namenjali temu projektu v okviru agencije FILI, potem se pokaže, da bo samo za predstavitev v Frankfurtu od leta 2010 do konca letošnjega leta šlo štiri milijone evrov.
Stroški za prevode in vse drugo tu niso všteti. »Prepričana sem – frankfurtski sejem spremljam že štiri desetletja –, da je to precej zmerna, razumna vsota, za Kitajce vem, da so odšteli dvajset milijonov.« V priprave so bila vpletena štiri ministrstva? »Pravzaprav tri,« odgovarja Iris Schwanck, »kulturo imamo pri nas združeno z ministrstvom za izobraževanje, sodelovala sta še ministrstvo za zunanje zadeve, ki je financiralo novinarska potovanja, in ministrstvo za industrijo in gospodarstvo, sodelovanje med vsemi vpletenimi je potekalo gladko.«
Ne dela pa si posebnih utvar o času po sejmu, predvidevanja govorijo, da bo število v nemščino prevedenih knjig v letu po gostovanju padlo na običajnih sedemdeset, pričakujejo pa finski organizatorji druge učinke: povečanje števila prevedenih finskih naslovov, ki bodo izšli drugod po Evropi.
Nenazadnje sodobna finska literatura ni le Arto Paasilinna, ampak tudi niz avtorjev nenavadno uspešnih kriminalk, tu so še Katja Kettu, Sofi Oksanen, Ulla-Lena Lundberg, Pasi Ilmari, Leena Lehtolainen, pokojni Tove Jansson s svojimi legendarnimi stripi, Rosa Liksom, Taavi Soininvaara, Pekka Hiltunen in mnogo drugih.
Bralski čudaki s severa
Kakšni so bili kriteriji za izbiro nastopajočih v Frankfurtu? To, pravi direktorica, je zelo pomembno vprašanje, s njim so se ubadali okrog osemnajst mesecev. Na prvem mestu je seveda ključna komunikacija z nemškimi založniki, založnik si mora posameznega avtorja preprosto želeti, potem je tu še seznam prevodov, avtor, ki gostuje, pač mora biti s knjigami prisoten v nemških knjigarnah, več kot jih je, bolje.
Finci niso ostali le pri založnikih, za skoraj tristo projektov v okviru letošnjega gostovanja, so se dogovarjali za sodelovanje z vrsto nemških kulturnih institucij, od muzejev do kulturnih centrov.
»Zmeraj se najde kdo, ki je prepričan, da bi moral biti vključen v predstavitev, ali zato, ker ima nemški prevod ali zato, ker se lahko pohvali s tekočo nemščino ali iz kakšnega drugega tehtnega razloga, to je povsem normalno, zato smo se tega lotili kar se da transparentno, o vsem se je bilo mogoče poučiti na naši spletni strani.«
Mednarodni uspeh finske literature v zadnjih letih je očitno vsem dal krila, Nemčija pa je tako ali tako njihov prvi izvozni trg. Številke za lansko leto govorijo, da je izšlo okrog pet tisoč novih izdaj, na založniškem trgu, kjer deluje več kot pet tisoč založb, se je obrnilo nekaj več kot 250 milijonov evrov, 7 odstotkov prodanih knjig je bilo v elektronski obliki.
Od kod zamisel o savnamobilu, v savno predelanem gasilskem tovornjaku, ki so ga poslali po Nemčiji otovorjenega s skupino finskih pesnikov, in je vzbudil precejšnjo medijsko pozornost? »Hoteli smo se predstaviti na igriv način, nočemo se delati ne vem kako resne,« pravi direktorica finske predstavitve, v okviru katere so vsak dan od petih popoldan v finskem paviljonu ponujali tudi finsko vodko.
»Vedeti morate, da smo Finci eni od najboljših bralcev na svetu, na to smo ponosni, radi imamo literaturo, radi beremo, res smo 'reading aliens', radi kupujemo knjige, radi imamo svoje pisatelje, a znamo do literarnih zadev pristopiti duhovito, lahko bi rekla celo ležerno, lahkotno. Prav lepo sodelujemo z Goethejevim inštitutom v Helsinkih, njegov direktor pa je po naključju fanatičen ljubitelj savne in savnanja, po drugi plati pa niso naši pesniki imeli nič proti temu, da se družijo v finskimi bralci, prav želeli so si tega.«
Je naključje, da je skupina, ki je pod vodstvom Iris Schwanck pripravljala frankfurtsko predstavitev, popolnoma damska? Se literaturi bolje godi v ženskih rokah? Direktorica odgovarja z nasmehom: »Na to vprašanje zmeraj odgovorim enako: imela sem priložnost izbrati najboljše in sem tudi jih.«
