Tiskane izdaje
Poučenim in nepoučenim Mladinska knjiga z dvema knjigama ponuja dokumentiranje stanja in dometa podalpskega rapa. Ti si čist normalen je prva zbirka oziroma izbor pesmi slovenskih raperjev, Kla kla klasika pa so slovenski klasiki v izboru Igorja Sakside in interpretaciji raperja Trkaja.
Dve knjigi na podobno temo skoraj istočasno? V nadspodobnih nakladah 1500 in 3100 izvodov? Se je zgodilo kaj čudnega in je slovenski rap v zraku? In povsod drugje? Se bliža kaka pomembna obletnica? Taka vprašanja so se mi vsiljevala, ko sem prijel v roke izdelka, ki govorita o tem, kakšne sledi je pustil in pušča na Slovenskem ter česa vsega je zmožen rap, glasbena zvrst, ki jo je iz čebra, v katerega so zlili funk, soul, R&B, naplavilo onkraj Atlantika, menda v Bronxu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Subkulturni vzorci
Tam onkraj je med mladimi temnopolteži in latinosi hitro zavrelo, iz tistega, kar naj bi bilo neškodljiva glasba za zabavo, je hitro začela puhteti kritika ameriške družbe, subkultura, ki je napadala tako imenovani mainstream, se je zavihtela na vrhove lestvic poslušanosti (in – rahlo ironično – postala nekakšen mainstream ali vsaj modni krik, ki je računal na svojo dolgoživost), političnost ji seveda ni bila tuja.
Tisti, ki so vrteli glasbo, didžeji torej, so postali pomembna institucija, eden od njih je uvedel tehniko zaporednega ponavljanja delov posamezne skladbe, tako imenovani looping, drugi je ponudil scratching, ki je iz gramofonov nenadoma naredil nov inštrument, take novosti niso dolgo ostale neopažene, ampak so se razširile kot virus.
Hip hop, kakor so zadevo imenovali, je cvetel, nekje vmes pa se je pokazalo, da imajo kaj povedati tudi tisti, ki so didžeje napovedovali, mojstri ceremoniala oziroma emsiji, ki so se sicer najprej zadovoljili z napovedovanjem posameznega didžeja, potem pa so ponudili še več, šalam so sledile bolj zavite zgodbe, nenadoma ni škodilo, če so tisto, kar so hoteli povedati, oblikovali v rimah, dobrodošla je bila tudi glasbena podlaga.
To je bilo to, takim osebkom se je reklo raperji, subkulturna ideologija pa je postavljala natančnejše vzorce in predalčkala ponudbo po slogih: ni se spodobilo, če so poklicni raperji zapluli v pregloboke popkulturne vode, obdržati so morali kritičnost in v kulturi vizualnega ohranjati ustrezen videz.
Slovenske posebnosti
Ko v antologiji Ti si čist normalen, za katero je podpisal izbor Aljoša Harlamov, poznavalec rapa na Slovenskem Marko Godnjavec alias Jizah DaFunk pregleduje zgodovino slovenskega rapa, opozori na razlike domače scene v primerjavi s čezlužno: nenavadno je bilo tudi to, da so se z rapom na Slovenskem pečali tudi tukajšnji estradniki (izpostavi Toma Juraka iz zasedbe Gu-Gu).
Kot prve poskuse slovenskega rapanja omeni tudi Tomaža Domicelja na začetku osemdesetih let, pa Neco Falk in Janija Kovačiča. Prvim zaresnim raperjem, bilo jih je precej, piše DaFunk, ni uspelo nič objaviti na nosilcu zvoka, njihovi »komadi« (Kekec rap v izvedbi skupine Kud Koseski, pri katerem sta sodelovala scenarist Marko Pokorn in producent Žare Pak, Mi pijemo pivo RC Rappers v oddaji Skate TV itd.) so prišli in odšli, zato bo za zgodovino »kot prva rapovska skladba dejansko ostala v angleškem jeziku spisana kompozicija Hamlett Rap za predstavo Hamlett Packard, posneta leta 1992 pod taktirko MC Braneta in njegovega projekta BeitThroN. Skladbo so za potrebe predstave odrapali kar igralci na čelu s Sebastianom Cavazzo, besedilo pa je delo Zdravka Duše.«
Kot se spodobi za prvo knjižno, celo antologijsko izdajo slovenskega hip hopa, je izbor več kot pomemben, od Eminema iniciirani Aljoša Harlamov, ki stavi na dobro zgodbo tudi v rapu, v spremnem besedilu razlaga, da so mu bližje besedila, ki se »razvijejo in začutijo kot ena sklenjena zgodba«.
»Če rapu odvzameš glasbeno podlago, mu namreč marsikdaj odvzameš motiv, čustvo, hrbtenico,« piše Harlamov. Pri selekciji za antologijo ga je zato vodil občutek, da morajo imeti besedila glavo in rep: »[...] velikokrat se mi je med iskanjem zdelo, da sem našel odličen komad zanjo, pa sem ga potem zapisal in je na papirju izpadel povsem brezvoljen, brez vsakega življenja. No, papirnat. To je torej treba imeti v mislih med branjem – besedila, ki so zbrana v knjigi, so tam zato, ker delujejo tudi kot pesmi, kot nekaj, kar ne le poslušaš, ampak lahko tudi bereš.«
Izvajalci, urbani poeti in pripovedovalci sodobnih zgodb, ki jih je v izbor uvrstil Harlamov, so Slon in sadež, Ezy-G, 6 Pack Čukur, Valterap, Murat in Jose, N'toko, Klemen Klemen, Nikolovski, Kosta, Stekli psi, Gero, Trkaj, Doša, Toxsick, Samo Boris, Pižama, Ali En in Zlatko, knjiga je opremljena s fotografijami grafitov dijakinje Maje Aš in dijaka Miha Lapajneta.
Kla kla klasika
Nekaj povsem drugega kot antologija je projekt profesorja Igorja Sakside in raperja Roka Terkaja - Trkaja Kla kla klasika. To knjigo, ki ji je iz razumljivih razlogov priložena plošča, namreč prežema kreativna moč enega najvidnejših tukajšnjih raperjev, Trkaja, namenjena pa je mladim bralkam in bralcem, a tudi profesorjem slovenščine, mentorjem branja.
Ustvarila sta pesniško zbirko in glasbeni album, v katerem so slovenske ljudske pesmi (V srcu se ljubezen melje, Ljubezni slana, Oj ta vojaški boben, Mrtvec pride po ljubico, Kresna) in slovenska klasična poezija (od Vodnika in Prešerna do Aškerca, Gregorčiča, Ketteja, Jenka, Župančiča itd.) izpostavljene sodobni raperski obdelavi, torej Trkajevim priredbam.
Knjiga, opremljena z ilustracijami Damijana Stepančiča, ponuja neskončno možnosti za dialog mladih bralcev z velikimi, kanoniziranimi pesniškimi imeni. Saksida pravi, da jo je zasnoval izrazito dvogovorno: »[...] predstaviti želi branje poezije kot pogovor med besedili in med bralci o besedilih. [...] Poezija v tej knjigi ni slonokoščeni stolp, v katerega se zapreta bodisi pesnik bodisi bralec. Biti želi občutljiva za svet, v katerem jo beremo, zato spodbujajmo mlade bralce, da jo vrednotijo, kritično presojajo.«
Morebitnim zadržkom in ugovorom Saksida postavi nasproti jasno stališče: »Ta knjiga je nastala iz spoštovanja do starejšega in sodobnega pesnjenja, do Prešerna, Trkaja in drugih avtorjev. Če kdo v njej zaradi predelav in nenavadnih povezav vidi nespoštovanje do tradicije, mu ne morem pomagati. Rušenje tradicije ni namen knjige – in pika. Edino pravo nespoštovanje do knjig je, kadar ležijo, zaprašene in pozabljene, na knjižni polici. Če bodo ritmi rapa spodbudili mlade bralce, da bodo prebirali klasiko, potem nespoštovanja izročila ne bo.«
