Tiskane izdaje
Čeprav so Lihožerci za vedno (ilustracije Galina Miklínová, prevod Peter Kuhar, KUD Sodobnost International) zadnji del trilogije, za tiste, ki se z njimi srečujejo prvič, morda ni odveč kratko pojasnilo, s kom bodo imeli opraviti.
Lihožerci so bitja, ki jim gredo v slast predvsem leve nogavice, »levaki«, če hočete, kot nogavice pa štejejo tudi otroške žabice, hulahupke, dokolenke in druge sorodne vrste; prisegajo na bio in eko, kajti nič jim ne tekne bolj kot naravni bombažni in volneni grižljajčki.
Če ste med tistimi, ki nogavicam po domače pravite štumfi, se verjetno sprašujete, zakaj lihožerci niso raje štumfožeri, in vprašanje ni do kraja zgrešeno, saj je znano, da se glede terminologije dajejo tudi znanstveniki. Prevladal je termin profesorja Kodravca, ki za svoj življenjski dosežek šteje nesmrtno znanstveno delo Življenje lihožercev.
Priznati moram, da me je ob prvem srečanju z lihožerci vseeno malce zbegala povezava med levimi nogavicami in lihostjo, kar sem si nazadnje raztolmačila takole: pri nas se veliko stvari dogaja v smeri od leve proti desni, pisanje in branje, na primer, leva je torej nekako prva, povezana s številko ena, ki je liha.
Recimo, da bi takole šlo. Kakorkoli že, pri predstavi, kako naj bi bila videti bitja, ki delujejo na nogavični pogon, so bralcu gotovo v veliko pomoč izvirne ilustracije češke ilustratorke srednje generacije Galine Miklínove, ki je vsakemu lihožercu spretno pririsala značaj.
Češka mladinska knjiga leta
V zadnjem ilustriranem romanu iz trilogije Pavla Šruta, ki je z Lihožerci postal avtor češke mladinske knjige desetletja, se druščina lihožercev vrne iz Afrike, kjer pa ji seveda ni dano počivati. Spet se srečamo s kupom zanimivih značajev, tako lihožerskih kot človeških, dobrih in slabih, kar seveda vselej obeta napeta soočenja.
Tokrat se zaplete na dveh frontah – nenadoma izgine Hihitkova afriška punca Kawa, v Domu športnih in modnih nogavic pa neznani storilci razparajo vse nogavice in pustijo za seboj strašansko opustošenje. Dogodke spremljajo profesor in njegova kolegica, magistra Štumfičeva, televizija, policija in seveda naši vrli lihožerci Hihitek, dvojčka Ramzes in Tulamor junior, Tonka z detektivsko žilico in Bunka, ki ima smisel za hrano in šalo.
Sledijo napeti trenutki, ki jim tudi nasilje ni tuje, dejstva pa se spotoma povežejo v smiselno celoto, kot se za kriminalko spodobi. Lihožerci za vedno namreč niso nič drugega kot prava lihožerska kriminalka. Mimogrede da avtor bralcem s kakšno opazko – na eleganten način – vedeti, kaj je prav in kaj narobe, oziroma pokaže na zgrešene lastnosti (»Tulamorja Juniorja je oblil srh. Bal se je, kar ni nič hudega.
Hujše je bilo, da tega ni hotel priznati.«), tudi kakšno satirično ost je mogoče najti, uperjeno v politiko, medije in (človeško) družbo nasploh, predvsem pa se Lihožerci za vedno pokažejo za zelo aktualne – v njih pač nastopajo tujci, prišleki (poleg Kawe in Bunke še četica teh bitij iz Kitajske), v zvezi s katerimi se vodja Kojotov, torej divjih oziroma divjaških domačih lihožercev boji, da »[...] hočejo uničiti evropsko lihožersko kulturo in vrednote«, pokaže pa se, da drugačnim od sebe tudi preostali del lihožercev raje ne odpira vrat.
Zveni znano? Edino, kar bi, malce strogi, lahko očitali besedilu, je to, da je tu in tam ponovitev že znanega dejstva odveč. Pa še nekaj je treba omeniti – škoda je, da je knjiga (pravzaprav vse tri) na zavihkih promovirana kot zabavna, ker so v tem primeru bralčevi apetiti po zabavnosti pač avtomatično veliki ... kot se pokaže – preveliki. Ustreznejši bi bil izraz blago duhovita, to pač vsekakor je, kot njeno glavno lastnost izpostavljati zabavnost pa ji je kvečjemu v škodo, saj sta njena glavna aduta napetost in razgibanost.
Kratkočasna knjiga
Ilustracije sem uvodoma že omenila in jim ni kaj očitati, bi pa lahko bile ustrezneje vpete v besedilo; ilustracija, ki spada k besedilu na strani 132, je, na primer, umeščena na stran 136 itd. Likovno je sicer knjiga v celoti gledano zastavljena in izpeljana domiselno in z občutkom za detajl – na vsaki drugi strani recimo najdemo nogavico, ki je z vsako stranjo malce bolj obglodana oziroma krajša, naslov vsakega poglavja popestri inicialka, izpisana »z nogavicami« in pospremljena s kakšnim detajlom, likom ali prizorom iz poglavja, na notranji naslovnici je beseda lihožerci prav tako izpisana »z nogavicami« (recimo temu v nogavičnem fontu), na predlistu so predstavljeni glavni lihožerski junaki in povezave med njimi, na zalistu pa kraji dogajanja. Nekoliko manj posrečena in vsaj na prvi pogled brez jasnega vodila je postavitev besedila, ki gre ponekod preveč v rob strani.
Ampak kritične besede na stran, v celoti gledano so Lihožerci za vedno kratkočasna knjiga, ki ponuja zanimive odgovore na vprašanja, kdo je kdo in kdo bo koga, ter, kot rečeno, ponudi še kaj dodatnega, malo globljega oziroma, povedano drugače, poleg akcije ponuja tudi kaj v premislek. V slovenščini zveni dobro, posrečen je tudi zaključek, s katerim ima nekaj malega opraviti založba, ki je pospremila lihožerce v slovenske domove. Mimogrede, pogrešate kakšnega levaka?
