Tiskane izdaje
Knjiga danskega filozofa Sørena Kierkegaarda Krščanski nagovori (Mohorjeva družba, prevod Janez Zupet) je do neke mere paradoksalna, vsaj če sprejmemo tezo predstaviteljev knjige, da je krščanstvo nasprotje filozofije v njeni sistemski zasnovi. Gre namreč za več kot izpovedno delo, za izkustveno-teološki nabor dilem (sodobnega) tragičnega človeka, »posamičnika«.
In vendar spet več od tega. Kierkegaardova krščanska razmišljanja delujejo kot preludij v nekaj edino pravega in njegov poprejšnji filozofski opus, če in kolikor je v sistemski zasnovi nasprotje krščanskega, deluje kot Platonova votlina pred vrati resnice, kjer se stvari na ravni sveta idej postavijo v perspektivo edine prave luči.
Če Kierkegaarda že prepoznamo po posamičniku in njegovi tragičnosti, ne bo škodilo, če preskočimo vsaj dvesto strani, vse do njegovega vzklika »Blagoslovljeno naj bo preganjanje«. Točneje, blagor naj bo tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Meri na blaženost kot najvišjo dobrino, ki jo (vsa)kdo more dobiti. Pred tem je dolga zgodba skrbi, trpljenja, tesnobe, tesnobnosti, stiske, teme in občutka tragičnosti. Izhodišče je kar se da bipolarno: nihče ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu, kajti če ljubi enega, sovraži drugega, če se drži enega, bo zaničeval drugega. Toda ...
Kierkegaardova iztočnica razmišljanja skozi celotno knjigo je iz Matejevega evangelija 15. nedelje po Sveti trojici, namreč: »Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli in kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. ... Poglejte ptice pod nebom!« Poanta je tale: življenje samo pomeni več kakor jed ali obleka. Ptice pod nebom ne sejejo, ne žanjejo, niti ne spravljajo v žitnice, pa vendar so in živijo na opazen in demonstrativno vzvišen (brezskrben) način. Ne bodite torej v skrbeh, kaj boste jedli in kaj pili, tako sprašujejo pogani. »Iščite to, kar je zgoraj, drugo vam bo navrženo.« »Dovolj je dnevu njegova lastna teža.«
O veselju in predrznosti
Kierkegaard pravzaprav vso knjigo pojasnjuje, razčlenjuje in osvetljuje uvodno tezo, ki je eminentno krščanska. Zato v uvodu eno ob drugo zloži Postavo z vrha Sinaja (gore), ki zapoveduje, in Blagre iz Govora na gori (z vznožja gore), ki blagrujejo. Logika pa gre takole: prvič, kruh, ki ga dobivamo in jemo, prihaja iz globljih virov, kot so le prigodni ekonomski odnosi, zato bolj nasičuje blagoslov Boga kakor kriterij trenutne uspešnosti. Posledica: mogoče je bogastvo ubogega kristjana kot tudi uboštvo bogatega pogana.
Duhovno suženjstvo je bednejše od vsake živali. Drugič, obilje prinaša skrb, ki je ptica ne pozna, kakor tudi ne pozna obilja. Kristjan, naj materialno nekaj ima ali ne, mora biti kakor tisti, ki nima. Opredeljuje ga »danes«, kajti vsak dan je lahko njegov (in vsakega človeka) zadnji dan življenja. Premožen kristjan nima nobenega problema svojemu dolžniku odpisati pol dolga, kajti vsak dober dar prihaja od zgoraj, in tam »kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce«. Tretjič, skrb zaradi veličine človeka je nepotrebna.
Primera: »Nobena ptica, niti tista, ki leta najvišje, ne misli, da je tako vzvišena, da mora gospodovati nad drugimi.« Ne skrbi je, da bi vedela, ali ji druge zavračajo ali izkazujejo pozornost, noče vedeti, ali kujejo zarote, da bi zrušile njeno veličino, kajti nobena ptica ni postavljena tako visoko. Odpovedati se je treba lažni veličini, doumeti vzvišenost ponižnih in nepomembnost velikih. Pomembna misel: skrb požre svoj plen.
Četrtič, ne lilija ne ptica nista predrzni. Obe izpolnjujeta božjo voljo. Ptica uživa svojo svobodo, »kadar si sredi leta v zraku zaželi, da se ustavi, pristane na kaki veji in – to je res zanimivo – prav to je hotel Bog«. Predrznost ruši takšno homogenost in je bistveno usmerjena proti Bogu in to ima vse opraviti s pojmom božje milosti. Kristjan, pravi Kierkegaard, je tako ubog v lastni volji, da je v odnosu do božje milosti šibkejši kakor ptica glede na nagon, ki jo povsem drži v oblasti; v tem pogledu je bolj šibek, kakor je ptica močna glede na nagon, ki je njena moč.
V tem, če dobro pomislimo, je nekaj diametralno nasprotnega temu, kar je hotel povedati Friedrich Nietzsche. Toda pojdimo naprej. Petič, nima se smisla mučiti zaradi jutrišnjega dne. Dan je sam po sebi zadosti težak in preobremenili bi ga z nepotrebno skrbjo, in kot smo že povedali preje, skrb je tista, ki požre svoj plen. Smo kakor veslač, ki je s hrbtom obrnjen proti cilju, in vendar vesla v pravo smer. Modrost: današnji dan je treba napolniti z večnostjo.
Kaj je edino zdravilo
Naj bo šestič: da bi v celem služili Gospodarju, se kristjan odpove svoji volji. Zasledimo logiko totalitarizma, vendar s pozicije Absolutnega pravičnega. Kierkegaard kristjanu predlaga, naj slavi samo eno stvar, in slavi naj jo s pokorščino, kajti vse, kar dela Bog, je vedno samo milost in modrost. V tem je razlika med brezpogojnostjo Boga in totalitarizmom poganskih ideologij. V teh tezah Kierkegaard res dokazuje, da je krščanstvo nasprotje filozofije že v svoji sistemski zasnovi. Mogoče pa ne tako zelo, kajti tudi v filozofiji je brezpogojnost resnice najodločilnejša izbira človeka kot subjekta.
Zato pride sedmič, kakor sedem sploh lahko je sveto število: subjekt se izkaže v boju s trpljenjem. Deviza trpljenja je naslednja: veseli smo lahko, da trpimo le enkrat, zmagamo pa za večno. Vir trpljenja je strah, vir tega je greh. Toda enkratnost trpljenja je prehod, v katerem se duša očisti, to pa prinese upanje. Sledi začudenje, prebujenje duha in obrnjena logika: bolj ubog ko postajaš, bolj lahko bogatiš druge; slabotnejši ko postajaš, močnejši postaja Bog v tebi. Kar izgubiš v času, pridobiš v večnosti, in večnost je edino zdravilo. Od tod pravilnost odločitve, da je današnji dan mogoče in treba napolniti z večnostjo.
Več naj si bralec prijazno prebere v knjigi in se spopade s Kierkegaardom neposredno, mi se malo še potrudimo z didaskalijami. Spremni govor h knjigi je napisal Janez Vodičar. Med Kierkegaardova največja religiozna dela, pravi, sodi knjiga Dejanja ljubezni, ki je izšla v prevodu Andreja Capudra, enega glavnih poznavalcev tega danskega filozofa pri nas in nekoga, ki je bil med prvimi pisci o njem pri nas. Pričujoče delo, Krščanske (na)govore, je prevedel Janez Zupet.
Med pomembne prevajalce Kierkegaarda spada tudi Primož Repar, prav tako se je z njim veliko ukvarjal Edvard Kocbek. V Zupetovem prevodu in s Capudrovo spremno besedo imamo še njegovo delo Bolezen za smrt (Mohorjeva družba, 1987). Ne smemo pa prezreti njegovega najobsežnejšega dela Ali-ali (Študentska založba) v Reparjevem prevodu. Teza: delitev na različne stopnje bivanja, stadije eksistence, pri čemer življenje opredeljuje kot nalogo, kot pohod od osebne estetike (in užitka) do etike samospoznanega posamičnika.
