Tiskane izdaje
Film je bil pri nas predvajan z naslovom Prebujena vest (The Insider), nastal pa je na podlagi v Vanity Fairu maja 1996 objavljenega članka novinarke Marie Brenner Človek, ki je vedel preveč.
Ta človek je bil Jeffery Wigand, nekdanji vodja raziskav v enem največjih ameriških tobačnih podjetij, Brown & Williamson. Nekdanji zato, ker so ga po petih letih odpustili. Preveč je vedel o odgovornosti vodstva korporacije, da so cigaretam dodali vrsto dokazano kancerogenih in zasvojenost povzročajočih spojin. Po odpustitvi je nekaj let poučeval znanost in japonščino ter bil leta 1996 razglašen za najboljšega srednješolskega učitelja v zvezni državi Kentucky.
Znan je postal, kot je februarja 1996 nastopil v oddaji 60 minut televizijske mreže CBS in izjavil, da je podjetje Brown & Williamson namenoma povečalo količino nikotina v tobačnih mešanicah, da bi z njim hitreje zasvojili potrošnike. Obenem je postavil na laž tako imenovanih sedem palčkov, predsednikov uprav največjih ameriških tobačnih korporacij, ki so kljub raziskavam, ki so trdile nasprotno, na zaslišanju javno izjavljali, da nikotin ne povzroča odvisnosti.
Wigand je postal tarča številnih groženj, tudi s smrtjo, bil je javno napaden kot slab, maščevalen in neuravnovešen človek, razpadla mu je družina, podjetje Brown & Williamson ga je tožilo zaradi izdaje poslovnih skrivnosti, vse skupaj pa se je končalo z zgodovinsko, 368 milijard težko poravnavo med tobačno industrijo in generalnimi tožilci 40 zveznih držav. Tobak še nikoli ni izgubil toliko denarja.
Knjiga,
Dvajset let pozneje se zdi, da vpliv tobačne industrije kljub dosedanji zakonski regulativi ni nič manjši. To je na svoji koži občutil tudi profesor zgodovine znanosti na Univerzi Standford v ZDA Robert N. Proctor, prvi svoje stroke, ki je pričal proti tobačni industriji, predvsem pa avtor osemsto strani obsežne monografije Zlati holokavst – izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi s podnaslovom Kako so proizvajalci cigaret ustvarili popoln stroj za zasvojenost in posledice kajenja napravili za »lanski sneg«. Tobačna industrija je namreč na vse načine poskušala preprečiti njen izid. V prevodu Sandija Kodriča in v založništvu UMca jo imamo pet let po izidu in v nekoliko skrajšani različici zdaj tudi v slovenščini. Glede na to, da trenutno tudi pri nas pripravljajo nove protitobačne zakonske ukrepe, se izid knjige časovno ne bi mogel zdeti bolje tempiran.
Umetelno
Proctor izhaja iz dejstva, da »naravna cigareta« ne obstaja. Prek različnih ravni, med njimi zgodovinske, tehnološke in trženjske, dokazuje, da je »sodobna cigareta umetelno konstruiran predmet«, katerega namen je zasvojiti čim več potrošnikov, za dosego tega cilja pa so dovoljena vsa sredstva.
Letno na svetu izdelajo kar šest bilijonov cigaret, po tisoč na vsakega Zemljana, 40 odstotkov jih pokadijo na Kitajskem. Za primerjavo: med letoma 1850 in 1880 so zvijalke cigaret zvile po eno na minuto, prvi stroj jih je zmogel šestdeset, današnji pa skoraj 19.500. Posledica je tudi ta, da je sodobna cigareta škodljivejša od predhodnic, saj je prav mehanizacija, ki zahteva pazljiv nadzor nad proizvodnjo, prinesla njeno čedalje slabšo kakovost.
Pepelnik, prsni žep
Eno največjih protikadilskih kampanj je vodila nacistična Nemčija, po drugi svetovni vojni, ko je bila večina tovarn v Evropi uničenih, pa je Marshallov plan kar milijardo dolarjev pomoči od trinajstih poslal v Evropo v cigaretah.
Raziskave škodljivosti kajenja so stare vsaj toliko kot cigarete, še zlasti so se pomnožile v petdesetih letih preteklega stoletja. Toda tobačna industrija je storila vse, da je zasejala dvom o njih, do sredine petdesetih let preteklega stoletja pa so reklamirali cigarete celo zdravniki. Tobačna industrija je tako orala ledino tudi pri izumljanju marketinga in marketinških pristopov, ki so jih pozneje posvojile druge industrijske panoge. Prva je oglaševala z uporabo barvne litografije, uporabljala kupone, izkoriščala produktno plasiranje kajenja v filmih. V šestdesetih letih je sponzorirala 45 odstotkov ameriškega televizijskega programa, do leta 1971, ko je bila sprejeta prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov na televiziji, so bile cigarete tudi najbolj televizijsko oglaševan izdelek.
Kot nadomestilo za prepoved je tobačna industrija postala zelo močan sponzor športa. Paradoksalno je, da je to povzročilo popularizacijo marsikaterega športa. Blagovne znamke cigaret so uporabljali za imena oblačilnih kolekcij in trgovin, finančno je podpirala univerze, izkoriščala znanost, da bi cigarete oprostili krivde, njena sprega s politiko je oteževala sprejetje ustrezne zakonodaje, na svoji strani je imela številne pravnike, zgodovinarje in zdravnike. Svoj prispevek k zgodovini nepoznavanja škodljivosti cigaret so dodali tudi mediji, predvsem zaradi svoje odvisnosti od tobačnih oglasov.
Po drugi strani je bilo spodbujanje tobačne industrije vedno v interesu držav, saj od nje poberejo zelo visoke davke. Obenem je obdavčenje tudi način nadzora, ta pa spodbuja tihotapljenje, v katero je spet vpletena tobačna industrija. Davčna zasvojenost držav s tobakom je povzročila še eno, pravno zasvojenost: ameriške zvezne države rade tožarijo tobačno industrijo za odškodnine, zato so seveda zainteresirane, da gre tej industriji dobro.
Kdo so krivci?
Cigareta je po avtorjevem prepričanju najbolj smrtonosen proizvod v zgodovini človeške civilizacije. Za posledicami kajenja naj bi v prejšnjem stoletju umrlo sto milijonov ljudi, v 21. stoletju naj bi se ta številka povzpela na milijardo. Zelo velik naj bi bil tudi vpliv tobačnega dima na globalno segrevanje, na tleh pa naj bi pristala milijarda kilogramov plastificiranih in z nikotinom prepojenih odpadkov iz celuloznega acetata na leto.
Rdeča nit knjige je zato iskanje krivcev. Teh po avtorjevem mnenju ne manjka: tobačna industrija, medicinska stroka, pravniki, akademski svet, oglaševalci in piarovci, celo kmetje in sindikalisti, ki so podpirali kampanje dvomov o škodljivosti kajenja, pa dobavitelji papirja, filtrov in arom ter seveda mediji, države in – kadilci.
Do kadilcev je avtor sicer zelo prizanesljiv, saj je prepričan, da se želijo vsi odvaditi kajenja. Med številnimi ukrepi, ki jih predlaga, sta zato tudi dva, ki bi vsaj malo »zaščitila« kadilce: zvišanje pH tobačnega dima, ki bi onemogočil inhaliranje, in znižanje vsebnosti nikotina. Prepričan je tudi, da je kajenje bistveno večja zasvojenost od pitja alkohola. Zasvojenih naj bi bilo le pet odstotkov pivcev alkohola in kar 90 odstotkov kadilcev. V pitju naj bi uživali, medtem ko kadilci naj ne bi marali svoje razvade. No, bistveno večja toleranca do alkohola je značilna tudi za nas.
Kljub pokroviteljskim simpatijam do kadilcev Proctor zapiše naslednje: »Kajenje je marsikje po svetu postalo stigmatizirano, čeprav smo morda pri vrednotenju te stigme malce preoptimistični.« Ta podton njegove celovite, marsikdaj trilersko napete in upravičeno angažirane knjige pa ni tako nedolžen, kot se morda zdi. O njem med drugim lucidno spregovori še en odličen hollywoodski film, Hvala, ker kadite scenarista in režiserja Jasona Reitmana. S filmom Prebujena vest utegne biti pravo dopolnilo Zlatemu holokavstu.
