Nataša Kramberger: Nomadizem med Jurovskim Dolom in Milanom

Pisateljica Nataša Kramberger­ ima ob vseh drugih interesih in zadolžitvah zdaj še eno – postala je mlada prevzemnica­ kmetije, kot se glasi toga uradna formulacija. Sama jo v zanjo značilnem slogu jemlje veliko bolj svobodno in neobvezno, saj namerava še naprej ostati nomadinja, razpeta med Jurovskim Dolom, Berlinom in Milanom oziroma vsemi kraji na zemeljski obli, kjer se dogaja kaj zanimivega.

Zanimive reči se po njenem dogajajo predvsem v provinci, kot nekateri vzvišeno okarakterizirajo vse, kar ni koncentrirano v velikih metropolah in urbanih centrih. »Že od nekdaj me privlači vse, kar je robno, najsibodo geografske, umetniške ali miselne oziroma intelektualne in čustvene koordinate. Zanimivi so mi kraji in fenomeni, ki niso obsijani z žarometi, tam brlijo le majhne lučke, ki pa so toliko bolj osupljive, ko odkriješ, kaj razkrivajo,« pravi. Trenutno je okupirana s projektom Zelena centrala v domačem Jurovskem Dolu, kjer je prevzela kmetijo, ki jo je pred časom kupila njena mama.

Sestavljena je iz travnikov, njiv, sadovnjakov, vinogradov, vrta in dveh starih cimprač, ki nista več v najboljšem stanju, zato ju zdaj v okviru programa Cela štala prenavlja po stari, že skoraj pozabljeni metodi gradnje zidov z mešanico ilovice in slame. V Slovenske gorice je privabila strokovnjake in amaterske entuziaste z vseh vetrov, od Francije in Italije do Krasa in sosednjih kmetij, tukaj so arhitekti in stavbeniki, pa tudi ljudje, ki se še niso ukvarjali z gradnjo ali obnovo hiše. »Poleg zanimivega dela je to odličen način socialnega vključevanja in ne nazadnje tudi ohranjanja obrtnega znanja in predvsem kolektivnega duha. To imam po omi, ki se je jasno zavedala, da je treba vsakomur priskočiti na pomoč, ker boš nekoč tudi sam potreboval pomoč. Občutek skupnosti je najbolj dragocena zadeva, ki obstaja le še na podeželju in jo moramo na vsak način ­ohraniti.«

Če izpustimo vse druge oznake, s katerimi ponavadi označujemo­ ­literate, je za vas značilen izjemen vitalizem, ki je verjetno povezan z vašimi podeželskimi koreninami.

Verjetno res. Včasih sicer nekoliko zavidam meščanskim kolegom, ki posedajo po kavarnah in razpravljajo o zadnji gledališki premieri ali odprtju razstave, urbano življenje je lahko zelo prijetno. Da ne bo pomote, vsaka država oziroma družba potrebuje meščanski sloj in intelektualne debate, tudi sama zelo rada govorim, ampak včasih je treba zavihati rokave in nekaj narediti. Slovensko podeželje ima veliko potencialov, ker so ga zaradi izrazite centralizacije dolgo pustili vnemar, pa se trudim nekaj spremeniti. Tudi tukaj sledim ominemu zgledu, da te ne sme biti strah umazati si roke.

Druga vaša značilnost je niveliranje okolij. Že od vašega prvenca Nebesa v robidah zgodbe iz Jurovskega Dola niso nič manj zanimive od tistih iz Amsterdama, kar je nenavadno za Slovenijo, kjer se večini zdi, da je življenje drugod boljše in lepše, predvsem pa zanimivejše.

Vsa okolja so si enakovredna. Pri omenjenem prvem romanu, v katerem sem hotela predstaviti slovenske podeželske ženske, se mi je zdelo, da zgodba ni popolna in da je treba nekaj dodati. Amsterdam se mi je zdel zelo primeren. Odtlej se držim tega koncepta, pravzaprav niti ne znam več pisati drugače. Rada imam odprte možnosti za gradnjo besedila, sobivanje različnih mest, pokrajin, melodij, zvokov in ritmov neprestano sproža različne asociacije, ki kar kličejo po literarni interpretaciji. Če analiziramo naš način življenja, hitro ugotovimo, da je poln absurdov, ki so pogosto tragični, pogosto pa tudi smešni in zabavni.

Tudi vi potrebujete nekaj metropolitanskega odmerka, ne nazadnje preživite veliko časa v Berlinu in Milanu.

V Berlinu imam svojo sobo, mizo in razgled. To je zame zelo pomembno, saj lahko tam v miru pišem, poleg tega imam Berlin rada, ker je svojevrstno neodvisno območje, nekakšen avtonomni otoček sredi Nemčije, od katere se zelo ­razlikuje.

Še stanujete na Trgu Rose Luxemburg?

Še.

Številni pisci, zlasti slovenski svetoboljneži, bi verjetno hitro podlegli reminiscencam preteklosti in nenavadnim zgodovinskim obratom. Trg se je nekdaj imenoval po svetovljanu Bernhardu von Bülowu, nato po mučeniku nacionalnega socializma Horstu Wesslu in nazadnje po mučenici internacionalnega socializma.

Zgodovino poznam in me tudi zelo zanima, nekateri dogodki še danes odzvanjajo v berlinskem mestnem utripu, res pa se s tem ne obremenjujem. Sem že toliko stara in morda tudi modra, da vem, kaj je pomembno, kaj si želim in kakšna pot vodi do cilja, ki pa je seveda definiran dovolj abstraktno, da si puščam odprte možnosti.

Zame je umetnost predvsem eksperiment in skok v neznano. Zato so moje misli redko fokusirane na preteklost, pomembna sta mi tukaj in zdaj, zato je včasih v ospredju kakšen intimni ali družbeni problem, v naslednjem trenutku pa razmišljam le še o svojih sivki, ajdi, vinski trti in jablanah.

In Milano?

Milano imam rada na drugačen način kot Berlin. Tam so vsi vedno zelo zaposleni, delajo tudi dvanajst ur na dan, čeprav je v ozadju predvsem strast do ustvarjanja in ne toliko družbena normiranost ali lov za denarjem. Izhajam iz okolja, v katerem je več razmišljanja, načrtovanja in tuhtanja, kar včasih privede do kolosalnih zapletov in nesporazumov, vendar je ta hitri, hlastni, intuitivni način dela in razmišljanja občasno tudi zame zelo simpatičen in stimulativen.

Kot ste sposobni napisati zgodbo o kraju, ki ga nihče ne pozna, lahko napišete tudi zanimiv­ zapis o kraju, o katerem je bilo napisano že vse, denimo Benetkah.

Eden od najbolj zlorabljenih izrazov je trajnostni razvoj, zato sem odločena, da ga bom trmasto uporabljala še pogosteje, ker je ne nazadnje ključen. Enako velja za Benetke. Vsi poznajo to mesto in ga obravnavajo zgolj kot turistično točko in morda celo vrhunec potovalnega kiča, vendar je to nedvomno eden od najlepših kronskih draguljev človeštva, zato se je zanje treba boriti. Pisanje je zame boj in ker Benetke propadajo in jih morda kmalu več ne bo, je treba zanje zastaviti besedo.

Vsak tekst, ki ga napišem, je zame svojevrsten manifest, intuitivno začutim, da je treba sesti za računalnik in opozoriti na določen problem.

Pri tem ne zapadate danes zelo modni previdnosti oziroma politični in vsakršni korektnosti.

Alergična sem, če kdo govori denimo o objektivnem novinarstvu. To ne obstaja in tako je tudi prav. Novinarstvo in literatura sta vedno subjektivna, vedno sta prisotna perspektiva in avtorjev zorni kot. Verodostojne in preverjene informacije so seveda nujne, način njihovega podajanja pa je nekaj drugega. Če smo preveč previdni in skušamo biti nevtralni in sredinski, pristanemo v omlednosti in prazni rutini, saj ne vemo, kaj bi radi sporočili svetu. Prav tako je nesprejemljivo, če pišemo o zadevah, ki se nas niso dotaknile ali – kar je danes vedno bolj pogost primer – jih sploh nismo doživeli.

Novinarstvo in literaturo obravnavate kot enakovredni zvrsti, kar bi pri mnogih vzbudilo pomisleke.

Moj najljubši žanr je preplet žurnalizma, esejistike in literature, pri čemer ni pomembno, katere zgodbe so resnične, katere pa so se porodile v moji glavi. Včasih je kakšno stvar najbolje predstaviti dokumentaristično, včasih v klasični književni obliki, včasih tudi v odprti, izrazito poetični formi, včasih pa kot sintezo vsega. Sama sem se formirala kot novinarka, zelo mlada, pri sedemnajstih letih, sem objavljala v nacionalnem časopisu, pri tem sem srečala Mirka Lorencija, ki je bil izjemen človek in je – ob vseh drugih dragocenih nasvetih in zgledih – imel tudi veliko zaupanje vame. Prav to mlad človek najbolj potrebuje. Tudi sicer me v življenju spremlja sreča, predvsem zato, ker v pravem trenutku srečam prave ljudi, ki so najprej moji učitelji in mentorji, nato pa postanejo zavezniki in prijatelji.

Morda bo v prihodnje teh srečanj manj? Potovanja boste morali omejiti zaradi kmetije.

Nikoli ne bo šlo brez nomadizma, to je moj način življenja, miselnega in ustvarjalnega delovanja. Na začetku sem se težko sprijaznila s tem, zdaj v tem uživam. Kmetijo jemljem kot skupnostni prostor, ki ni odvisen zgolj od mene, torej lahko kadarkoli izginem. Živali, z izjemo dveh rac, ki navdušeno pozobata vse rdeče polže, ni, rastline bodo vzgojene sonaravno. Sem pa v kmetijo že veliko vložila, predvsem svoje čustvene energije, zato od tega seveda ne nameravam odstopiti, potrebujem le močno socialno mrežo, ki me bo podpirala, in ta je že zdaj v veliki meri formirana.

Kako zelo sem v tem projektu, kaže tudi moja zadnja knjiga, ki bo, upam, kmalu izšla. To bo zbirka esejev, v katerih prvič pišem v prvi osebi ednine, naslov pa je Primerljivi hektar. Gre za analizo tega strokovnega kmetijskega termina, ki je zelo birokratski. V mojem vinogradu bomo škropili le s sodo bikarbono ali različnimi pripravki iz čaja, v mojem sadovnjaku, kjer so zastopane stare sorte, pa gnezdijo tudi ptice. To je zame veliko pomembnejše od suhega paragrafskega izračunavanja donosa na hektar.