Tiskane izdaje
Nataša Sukič (1962) je vse bolj prepoznavno literarno ime. Do zdaj je napisala pet proznih del, kar tri so bila nominirana za nagrado. Nazadnje roman Piknik, ki je trenutno v finalu za nagrado kresnik.
Nataša Sukič je od osemdesetih aktivna na LGBT-sceni. Delala je v nevladnih organizacijah, uveljavila se je kot ena prvih slovenskih didžejk, sicer pa je po poklicu diplomirana inženirka elektrotehnike. Piknik na zunaj prinaša lezbično ljubezensko zgodbo, pod povrhnjico pa je zgodba o tesnobi in eksistencialni stiski glavnih protagonistk.
Na literarni sceni ste že dolgo, priznanja pa počasi prihajajo. Mislite, da je vzrok v tem, da ste ustvarjalno dozoreli, ali da je družba bolj zrela za sprejemanje vaše literature?
Na literarni sceni sem od leta 2005, ko je izšel moj kratkoprozni prvenec Desperadosi in nomadi. Že z drugo zbirko kratke proze, Otroci nočnih rož, sem bila med finalisti za nagrado fabula. Nominirana sta bila tudi dva od mojih treh romanov z uvrstitvijo med deseterico oziroma zdaj med peterico za nagrado kresnik. Kar zadeva vzroke za priznanja, gre po vsej verjetnosti za oboje; družba se vsekakor spreminja, jaz pa se z vsako knjigo trudim nadgrajevati svoj slog, literarno zoreti.
Kje je po vašem pozicionirana literatura z istospolno tematiko? Je v getu ali se ji nekako uspeva enakopravno vklopiti v mainstream?
To je dvoumna pozicija, odvisno od tega, od kod gledamo in kdo gleda (smeh). Številne lezbične literatke in literati – Kristina Hočevar, Suzana Tratnik, Nataša Velikonja, Urška Sterle, Brane Mozetič in drugi – so zelo prepoznavni in uveljavljeni tako v getu kot v mainstreamu, prihaja tudi nov val perspektivnih avtoric in avtorjev. Nedavno se je zgodilo, da je JAK zavrnila financiranje tradicionalnega LGBT-branja z obrazložitvijo, da ta branja ostajajo vse preveč ekskluzivno zaprta v krogu LGBT-populacije.
Ta argument je seveda absurden, saj so bila branja zmeraj javna in odprta oziroma dostopna vsem. Je pa geto pomemben, saj je spodbudno okolje za mlade LGBT-literate. Navsezadnje nekaterih zgoraj naštetih avtoric in avtorjev brez tega geta morda sploh ne bi bilo na literarni sceni.
Je bila odločitev za fragmentirano strukturo v Pikniku zavestna ali jo je narekovala vsebina?
Strinjam se z ugotovitvijo ene izmed kritičark, da je središčna os mojega ustvarjanja, oblika, ki globinsko določa vsa moja dosedanja dela, fragment. Tako je tudi v Pikniku. Moja pisava je izrazito fragmentirana. Ob premišljevanju, zakaj, nisem našla druge razlage kot to, da je to odsev dinamike življenja, ki ga živim. Vsak moj dan se razdrobi na fragmente; v en dan spnem toliko raznolikih dejavnosti, da si včasih komajda še sledim. Ker je Piknik izrazito avtofikcijski roman, je razdrobljenost teksta v bistvu logična posledica.
Poleg tega sta tu še zvok in ritem, zame sta zelo pomembna; fragmente v moji pisavi se da prav tako razumeti kot tone, ki mi omogočajo ubesediti določene nianse pri ponazarjanju atmosfere, tudi razne prebliske, utrinke, ki se izpišejo kot pripovedni okruški. Tu je še moja obsedenost z detajli, okrog katerih običajno gradim nekakšne literarne skice ali stranske zgodbe, ki se spenjajo v celoto, ta je potemtakem fragmentirana.
Roman Piknik ima po eni strani sodobno vsebino, po drugi pa tradicionalno slovensko občutje: eksistencialno stisko. Imate kakšen komentar?
Eksistencialne stiske sama ne razumem kot slovenske posebnosti, bolj kot univerzalno občutje. Eksistencialisti v literaturi so mi od nekdaj mentalno blizu, predvsem Camus.
Sicer pa je Piknik roman, ki je na prvi pogled videti ljubezenski, a tak je zgolj na povrhnjici, v podpalubju so številne druge stvari – tematiziranje obsesij, fantazem, spominov, nelagodja, tesnobe, strahu, erotike, hrepenenja in seganja po neznanem, obsesivnega iskanja lepote … in tudi popisovanje eksistencialne groze ob zrenju v goli nič.
Lahko bralcem pojasnite, kakšno vlogo ima v romanu piknik?
Vem, naslov romana se zdi nenavaden, sploh če pomislimo na njegovo temačnost. Na prvi pogled se zdi piknik res nekaj, kar je povezano z veseljem, razigranostjo, brezskrbnostjo, z lepim, preprostim življenjem, a za vso to svetlobo, vsaj jaz to simbolno občutim tako, se skriva tudi eksistencialna grotesknost, dramatičnost; piknik je lahko mesto (neprijetnih) presenečenj, preobratov, soočenj, razkritij bolj ali manj temačnih skrivnosti, hkrati je tudi nekakšen prostor svobode … to je ta, vsaj zame, večplastna narava piknika … vse te situacije, ki so na neki način kot življenje v malem.
Zato sem izbrala piknik kot nekakšen simbol, ki zaokroži roman; njegov motiv se pojavi ob vstopu v roman in nato še v zadnjem poglavju, ob izteku zgodbe.
Pravite, da je bistvo romana Piknik svoboda, verjetno svoboda v odnosu in svoboda v bivanjskem smislu. Lahko to malce pojasnite?
Piknik je knjiga, v kateri se ukvarjam s svojim odnosom do svobode, s svojo obsesivno željo po njej in obenem nezmožnostjo, da bi jo zares živela, četudi v situaciji, ko nisem zares zavezana ničemur in nikomur. Pravzaprav v tem romanu prevprašujem meje med svobodo, ki se mi ponuja kot na dlani, in prikovanostjo na ljubezensko zgodbo, ki je že minila.
Svobodo poosebljajo prostori, geografije, dogodkovne lokacije romana in predvsem glavni protagonistki, pa tudi stranski liki; v glavnem so to ženski liki, boemke, ki jih je težko ujeti v normo. Ana, denimo, je nomadka, večna upornica, v življenju jo vodi nemir. Ko je tesnobna, se giblje, potuje, svobodna kot ptica se podaja v neznano. Osvobojena je tako mentalno kot lokacijsko.
Prvoosebna pripovedovalka je sicer introvertirana, Anino nasprotje, a njen nenavadni, nekonvencionalni notranji svet prav tako predstavlja prostor svobode.
Še imate politične ambicije ali se boste poslej predajali predvsem pisanju?
S svetom, z družbo, takšno, kot je, se je težko sprijazniti na način, da bi vse skupaj le nemo opazovala. Želim si pravičnejšega sveta, želim se boriti zanj, ga aktivno soustvarjati.
Že desetletja delujem v nevladnem sektorju, od osemdesetih, ko sem bila aktivna v različnih civilnih združenjih, povezanih predvsem z LGBT-sceno in vprašanjem žensk. Prav tako sem se ves čas ukvarjala z alternativno kulturo. Še danes delujem v nevladnih organizacijah, zadnje leto in pol pa tudi v politiki.
Združena levica me je prepričala s svojo artikulacijo in energijo, z željo po preboju, po tem, da ponudi alternativo etablirani politični sceni. Po treh desetletjih družbenega aktivizma sem spoznala, da se boj za človekove pravice in pravičnejšo družbo, če želimo, da je uspešen, ne more ustaviti na mejah civilne družbe. Prenesti se mora v politiko, kjer se sprejemajo odločitve.
To spoznanje je bilo razlog za tako radikalno odločitev. Politika me zanima v mnogo širšem smislu kot zgolj v smislu boja za enakopravnost žensk in pravice LGBT-skupnosti, zanima me kot preplet raznolikih dejavnikov in kompleksna sfera družbenega in osebnega, a kljub vsemu pisanje ostaja moja največja strast. Zato si želim več časa za ustvarjanje. Kako priti do tega, pa še ne vem.
