Tiskane izdaje
Glavna teza njegove knjige Black Earth (Črna prst: holokavst kot zgodovina in svarilo) je, da holokavsta ne bi bilo, če ne bi bilo, kot je pred letom pojasnil v intervjuju z Luko Gabrijelčičem za revijo Razpotja, »Hitlerjevega razumevanja zgodovine kot boja med rasami in pretvorbe nemške države v orodje za uničevanje drugih držav z namenom, da bi ustvarili svet brez Judov«. V to sliko se umešča tudi Sovjetska zveza, ker je z uresničevanjem »lastnih, zelo drugačnih ciljev prav tako uničevala države. Leta 1940 je Sovjetska zveza uničila tri baltske države – in ni naključje, da se je holokavst začel na teh območjih«. Ali povedano drugače, Snyder je prepričan, da tam, kjer ni (več) države, tudi ni mogoče ohraniti nobenih pravic. Najbrž ni treba pripomniti, da Snyder pri tem opozarja, kako danes, ko skušajo te ali one interesne skupine slabiti moč držav in ustvarjati paralelne in povsem nenadzorovane »države«, nimamo več zagotovil, da se kaj takega kot holokavst ne more ponoviti.
Poziv k delovanju
Snyder ni »le« zgodovinar, ampak tudi družbeno angažirani intelektualec, za katerega je vloga razumevanja zgodovine nujna za oblikovanje vsakokratne družbenokritične zavesti. V številnih ameriških in evropskih medijih redno komentira aktualne politične dogodke, ki jih razsvetljuje s primeri iz zgodovine.
Februarja je pri ambiciozni mladi newyorški založbi Tim Duggan Books izdal drobno knjižico jasnega naslova – O tiraniji – in podnaslova – Dvajset stvari, ki smo se jih naučili iz dvajsetega stoletja. Pri nas je v prevodu Luke Novaka nedavno izšla pri založbi Totaliteta.
Knjiga na neki način spominja na znameniti manifest Stéphana Hessela Dvignite se! izpred šestih let. V njej je danes že pokojni veteran francoskega odporniškega gibanja, soavtor Splošne deklaracije o človekovih pravicah in soustanovitelj Russllovega sodišča potegnil vzporednice med uporniškim gibanjem med drugo svetovno vojno in današnjim časom ter med drugim pozval k nenasilnemu uporu proti »vsem sredstvom množičnega obveščanja, ki naši mladini ne odpirajo drugih obzorij kot množično potrošnjo, prezir do šibkejših od sebe in do kulture, splošno amnezijo ter tekmovalnost na življenje in smrt«. V produktivističnem razmišljanju, kakršno je razvil Zahod, je Hessel prepoznal glavni vzrok za sedanje krize, tako gospodarske kot vrednot.
Leto dni za ubranitev demokracije
Snyderjeva aktivistična knjižica je v veliki meri posledica izida lanskih ameriških predsedniških volitev. Akademik je namreč prepričan, kot je februarja med drugim dejal za Süddeutsche Zeitung, da imajo ZDA na voljo le leto dni, da »ubranijo ameriško demokracijo, morda še manj«. Toliko je potreboval Hitler, da je ustoličil novi red. Ob koncu leta 1933 je bila Nemčija namreč že enopartijska država, v kateri so se vse institucije pokorile novi oblasti. Morda si mislimo, opozarja Snyder, da nas demokratična dediščina, ki smo jo od takrat prehodili, varuje pred tovrstnimi grožnjami. »Toda občutek vara. Naša lastna tradicija nam narekuje, naj preučimo zgodovino, da bi razumeli globoke vzroke tiranije, in premislimo o ustreznih odzivih nanjo.«
Za politično levo usmerjeni ameriški portal Salon je Snyder ob izidu knjige izjavil, da bo Trumpova administracija poskusila razglasiti izredne razmere in prevzeti popoln nadzor, kar je Snyder primerjal s Hitlerjevim požigom Reichstaga februarja 1933. Prepričan je tudi, da je bila Trumpova volilna kampanja ruska operacija in da so Trumpove laži »plazeča se tiranija«.
Zgodovina
Na začetku iz primera »anticipativne ubogljivosti« Avstrijcev marca 1938, ko je nejudovski del prebivalstva prostovoljno sodeloval pri nacističnem nasilju nad Judi, s tem pa nacističnemu vodstvu pokazal, kaj vse je mogoče, opozarja, da je večina moči avtoritarnim režimom enostavno podarjena. »Anticipativna ubogljivost«, piše Snyder, na začetku pomeni »instinktivno, nereflektirano prilagajanje novi situaciji«, ko je veliko ljudi pripravljenih poškodovati in ubiti druge v službi nekega novega cilja, če jim tako narekujejo novi nadrejeni«. Povedano drugače, pripravljenost večine podrediti se novi, pa čeprav avtoritativni oblasti, daje tej oblasti neverjetno moč. Tudi če ne sodelujemo pri njenem nasilju in smo samo tiho ter gledamo stran, smo soodgovorni zanj.
Takoj zatem avtor nameni posebno pozornost nujnosti varovanja institucij, naj so to »sodišče, časopis, zakon ali sindikat«, saj nam te pomagajo ohranjati človečnost, vendar pa se pred zlorabo niso zmožne varovati same. K temu sodita nujno podpiranje večstrankarskega sistema in zagovarjanje demokratičnih volitev, pri čemer Snyder opozarja, da je z volitvami tako kot z ljubljenjem – nikoli ne veš, kdaj se ljubiš zadnjič. Iz tega seveda izhaja, da ne smemo abstinirati volitev.
Avtor poziva, naj ne gledamo proč in se navadimo na simbole in znake sovraštva, ki izključujejo neko družbeno skupino ali poveličujejo neko ideologijo, ampak bodimo do njih dosledno neprizanesljivi. Prav tako daje velik pomen tudi nam izkušenemu dejstvu, da je državo težko spodkopati brez oblasti ubogljivih pravnikov ali montirati procese brez oblasti ubogljivih sodnikov, saj avtoritarneži potrebujejo ubogljive javne uslužbence, čemur se lahko upremo samo z visoko poklicno etiko ne glede na to, kje delujemo.
Brez nelagodja ni svobode
Kolikor se Snyderjeve ideje in njegovi »pedagoški« pozivi h konkretnemu delovanju morda slišijo kot nekaj samoumevnega, avtor ves čas opozarja prav na to, da niso. Svobode ni brez nelagodja posameznika, ki si že ob prvih simbolih in znakih groženj svobodi upa izpostaviti in iti proti toku, pri čemer je na začetku velikokrat sam.
Snyder opozarja, da smo bili še do pred kratkim prepričani, kako prihodnost ni nič drugega kot še več enega in istega. Travme fašizma, nacizma in komunizma se vedno bolj razblinjajo in tonejo v pozabo. Sprejeli smo politiko neizbežnosti, »torej občutek, da se zgodovina lahko giblje le v eno smer: v smer liberalne demokracije«. Po padcu berlinskega zidu sta nastala mit o koncu zgodovine in prepričanje, da temeljni red stvari nima alternative. Temu antihistoričnemu načinu dojemanja preteklosti parira nič manj nevarna politika večnosti, ki do zgodovine vzpostavlja ravno tako antihistoričen, nostalgičen in mitičen odnos. Ta se ne meni za dejstva, ampak razlaga preteklost kot megleno pokrajino, polno »nerazumljivih spomenikov narodovemu žrtvovanju«, kjer je vsaka točka preteklosti »povezana z agresijo nekega zunanjega sovražnika na narodovo čistost«.
Odgovornost kot zdravilo
Ko smo privolili v politiko neizbežnosti, zaključuje Snyder, smo vzgojili generacijo brez zgodovine. Če »mladi ne bodo začeli ustvarjati zgodovine, jo bodo politiki večnosti in neizbežnosti uničili. Da pa bi jo ustvarjali, bodo morali mladi Američani zgodovino poznati.« Snyderjeva knjižica je možen začetek te poti. In prav nič ne bi bilo narobe, če bi jo obvezno brali tudi naši srednješolci.
