Tiskane izdaje
Schuster študijo začne z vprašanjem, koliko psihoanalitikov je potrebnih za zamenjavo žarnice. Odgovor je, da eden, vendar si mora žarnica želeti biti zamenjana. To naj bi ponazorilo, kaj je zgrešenega pri psihoanalitični terapiji: sama ne naredi ničesar, za neuspeh krivi pacienta (odpor), uspešna pa je le, če je pacient poslušen (sugestija). Filozof in zdravnik George Canguilhem je rekel, da je ozdravitev po psihoanalizi pravzaprav pacientova zmožnost, da premaga lastne težave. Toda to ni v posameznikovi moči. Mora se »odtujiti«, postati mora drug samemu sebi, to pa je to, kar se zgodi v psihoanalitični obravnavi. Potreben je medij analitika, k temu gre poseben govor. Potem se vzpostavi nova zmožnost, moč, ki je prej ni imel. Sprememba torej pride iz posameznika, toda vpleten je še drugi.
Filozofsko gledano, pravi Schuster, pri tem ne gre niti za pravi dialog niti monolog, povzame ga kot monolog za dva, ki naj bi razprl identiteto enega. Še več, Freud je tudi pokazal na nenavadnost, da ne rečemo kočljivost psihoanalitske ozdravitve, ki ne more biti neposredni cilj, bolj stranski učinek procesa, nekakšen bonus. Cilj ni poseben, pravi, izide iz pravilne izvedbe analize, tako rekoč kot stranski proizvod. To misel je v svojo povzel tudi Lacan, ki je dejal, da je ozdravitev v analizi bolj dodatek. Seveda se nam in avtorju študije postavi vprašanje, zakaj je tako. Če zdravljenje ni eksplicitni cilj, kaj potem je? Imamo opraviti s psihoanalizo kot antiterapijo? Se ta ne posveča le bolezni, temveč tudi predstavam in idejam, ki jih imamo o tem? Schuster pove, da šele tedaj, ko so vnaprejšnje predstave in fiksni cilji odstranjeni, se lahko zgodi nekaj drugega, naključno in mimogrede, presežna korist, ki si je prej niso predstavljali.
Psihoterapevt Adam Phillips je potegnil vzporednico med psihoanalizo in izmišljeno drogo. Koristi tudi tam vključujejo le stranske učinke. Toda čeprav analiza ni droga, je potencialno zasvojljiva in tvegana. Te misli se je oprijel Lacan in dodal, da je psihoanaliza podobna filozofiji v tem, da deluje »na ravnini resnice«. Toda resnica je spet stranski učinek. Vznikne iz sprevida, najdemo jo v spodrsljajih, nedoslednostih, priznanjih. In če se psihoanaliza v temelju ukvarja z resnico, potem cilj analize ne »morejo biti zdravje, sreča, dobro počutje, prilagoditev, uspeh, zrelost ali ozdravitev«, kajti ti so kot cilji potem povsem združljivi z lažmi in iluzijami ali celo odvisni od njih. Hkrati analiza ni indiferentna do »izboljšanja subjektove pozicije«. Da bi delovala, mora predelati tudi te ideje.
Uničenje demosa in kriza humanistike
Težava artikuliranja končnega cilja psihoanalize, zapiše Schuster, je tesno povezana s tem, da je (in zakaj je) psihoanaliza »nemogoč poklic«. Tu smo spet pri Freudu in njegovem naboru nemogočih poklicev: vzgoja, zdravljenje in vladanje. Freud bržkone namiguje na nemogočost zato, ker ti poklici nakazujejo spopad z velikimi izzivi, zato pa vodijo v frustracijo in razočaranje. Toda velja narobe, pravi Schuster: kar je resnično frustrirajoče, niso ti poklici sami, temveč poskusi razložiti, kaj počnejo in kaj je njihova vrednost. To, pravi, je naša »nemogoča« naloga, ki je prav tako obsojena na nepopoln uspeh.
Danes prevladuje klima, ko so ti »nemogoči poklici« deležni napadov. Od tod kriza demokratične politike, »uničenje demosa«, kot pravi politologinja Wendy Brown. Od tod kriza humanistike. Schuster se vpraša, kako braniti idejo, da so učenje, vladanje, zdravljenje nemogoči, ko postmoderni menedžerji vse skupaj nepoznavalsko kritizirajo. Kažejo užaljenost nad tem, da je neodgovorno študentom, državljanom in pacientom podstavljati tezo o nemogočih poklicih. Smejejo se nespametnosti poklicev, ki ne morejo izpolniti svojih ciljev in odkrito povedati, kaj skušajo doseči. Tovrstne teze imajo za norost, vidijo razloge za ukinitev takih poklicev ali pa vsaj za reformiranje v uporabne institucionalne prakse. Branilci vzgoje, politike in psihoanalize (oziroma širše duševnega zdravja) se podajajo v brezupen obrambni boj. Uporabljajo kvaziaristotelovske argumente o inherentni vrednosti politike, nujnosti humanistične izobrazbe za informirane državljane in potrebi po terapijah, ki paciente obravnavajo kot človeška bitja, ne le kot kemične reakcije. Le malokdo pa brani vzgojo, politiko in psihoanalizo s točke »njihove nemogočosti same«. V čem je pravzaprav bistvo ideje nemogočosti? Schuster meni, da ga je mogoče razdelati v treh smereh.
Avtoriteta, cilji in neozdravljivo
Kar povezuje nemogoče poklice, je to, da se vsi ukvarjajo s problemom avtoritete in njeno uveljavitvijo. Vzorčne figure avtoritete so politični voditelj, učitelj in zdravnik. Če bi nosilci avtoritete v teh nemogočih poklicih – in to je paradoks – dobro opravljali svoje delo, bi avtoriteta morala postati vzvod za osvoboditev tistih, ki so jim podrejeni. Politični voditelj bi moral emancipirati svoje ljudstvo, pedagog bi svoje učence moral usposobiti do lastnih misli in idej in psihoanalitik bi pacientom moral omogočiti svobodo, da sledijo lastnemu erosu. Te figure imajo tudi svojo hrbtno plat: za političnega voditelja je hrbtna plat demagog, za učitelja avtoritarni gospodar in za psihoanalitika moralistični zdravnik. Tveganje teh poklicev je, da si njihovi izvajalci prilastijo moč in okrepijo obstoječe hierarhije in delitve, pravi Schuster. Toda biti bi moralo ravno obratno, kajti vsi trije Freudovi poklici se ukvarjajo s promocijo avtonomije. Avtoriteta bi morala biti namenjena oslabitvi primeža zunanjih avtoritet, opolnomočenju subjektovega lastnega uma. Toda če v procesu pride do kratkega stika, do neposredne vzpostavitve egalitarnega odnosa, sta rezultata še hujša hierarhija in despotizem. Problem teh poklicev je, kako avtoriteto preoblikovati v vektor emancipacije in ne služnosti.
Lacan se je kot postfreudovec posvetil problemu avtoritete tako, da je razumel glavne klinične tipe kot različne reakcije na načine, kako se nalaga na zakon in na označevalce – gospodarje, ki so na delu v vsaki simbolni konstelaciji. Vse psihopatologije so zanj v zadnji instanci patologije avtoritete. To klinično idejo je formaliziral s teorijo štirih diskurzov, gospodarja, histerika, analitika in z univerzitetnim diskurzom in zdi se, da je v tem sledil Freudovim nemogočim poklicem.
Kar zadeva cilje: cilj se lahko artikulira le iz notranjosti lastnega izvajanja dejavnosti, ne more biti predpisan že od začetka. Pri vladanju si lahko zamislimo različne cilje, družbeno blaginjo, gospodarsko rast in podobno, lahko naredimo očitne in prepričljive sezname, toda zgrešimo poanto. Zgrešimo »radikalno odprtost terena«, način, kako vzpostavijo lastne »ravnine imanence«, kot bi dejal Deleuze. Ciljev ne moremo disciplinirati in udomačiti, jih integrirati v širše družbeno telo, da bi jim služili. Politika, vzgoja in psihoanaliza so nemogoči poklici v smislu, da se ne morejo nikoli popolnoma profesionalizirati. Kvečjemu bi lahko rekli z Lacanom, da (na primer pri tesnobi) analiza »ni brez cilja«, da terapija ni brez ozdravitve, toda od začetka ne moremo reči, kaj ta cilj je.
Kar zadeva neozdravljivo: nemogočost ne pomeni, da stvar vodi k neizogibnemu razočaranju. Politični vodja ne more narediti več kot toliko. Učitelj ima lahko le določen vpliv na učence. Zdravnik pacienta ne more rešiti vseh simptomov. Toda nemogočost je še natančnejša v veliko bolj pesimističnem smislu. Nemogočost je inherentna samemu predmetu. »Nemogoče je življenje, ne psihoanaliza.« Ta to razkrije. Lahko je celo antiterapija: razkrije, da je tvoje obolenje neozdravljivo, da je življenje kot tako bolezen, kot na primer izhaja iz Freudovega gona smrti. Tu bi šlo za demokratizacijo duševne bolezni, za razširitev psihopatologije na »vsakdanje življenje«. Tu smo vsi na isti ladji. Danes je o tem težko govoriti, kajti nemogočost je izključena, razumljena je kvečjemu glede na načelo uspešnosti v smislu reklamnega slogana, da nič ni nemogoče, ali Beckettovega »spodleteti bolje«. Slogani, prilagojeni športnikom in trgovcem, so dokaz, pravi Schuster, da je toliko pomembneje »vztrajati pri nemogočih poklicih kot poklicih, ki se ukvarjajo z nemogočim«. V tem pa je moč te slepe ulice, kajti namesto ozdravitve v tradicionalnem pomenu besede analiza analizantu pomaga udejanjiti nov modus vivendi z njegovimi lastnimi simptomi, način življenja skupaj s travmami in poškodovanim duševnim aparatom. »Nemogočost postane prizorišče mogoče transformacije, vrsta naše odklonskosti pa neverjetna pot odrešitve.«
