Tiskane izdaje
Ko je leta 1985 novinar Johna Williamsa, ameriškega pisca, urednika in profesorja, vprašal, ali literaturo razume tudi kot zabavo, mu je tedaj že znani, čeprav dolga leta pozabljeni avtor odgovoril: »Absolutno. Moj Bog, branje brez užitka bi bilo neumno.«
Stoner, tretji roman Johna Williamsa, ki smo ga natanko petdeset let po izidu (Viking Press, 1965) dobili v slovenskem prevodu Brede Biščak (Mladinska knjiga, zbirka Kondor), je njegovo najbolj osebno delo. Pri tem pa verjetno, in kot navaja Urban Vovk v spremnem zapisu, ne gre toliko za dogajalni čas romana, torej čas od prve svetovne vojne do povojnih let (seveda prejšnjega stoletja), niti za kraj, nenazadnje pisatelj svoje delo posveča prijateljem in kolegom z nekdanjega Oddelka za angleški jezik in književnost Univerze v Misuriju, temveč doživetost dela.
To seveda ne pomeni, da se roman Stoner odlikuje po dokumentarizmu, popisovanju izsekov iz avtorjevega življenja, posebej iz časov, ko je poučeval na ameriški univerzi, temveč na trenutke že klinična natančnost, s katero Williams popisuje življenjski lok nesrečno poročenega kabinetnega znanstvenika, kot tudi njegovo javno podobo, s čimer je mišljeno predvsem njegovo udejstvovanje v akademskem krogu.
Kritik Steve Almond je v New York Timesu v recenziji o romanu Stoner zapisal, »da se še nikoli ni srečal z delom, ki bi tako predano preučevalo človeka in bilo hkrati tako nežno v njegovi eksekuciji«, s čimer je opozoril na dvojno junakovo nrav. Stoner po eni strani velja za ravnodušneža, ki vsaj na videz živi odmaknjen od dogajanja zunanjega sveta. V svojem zadnjem obračunu na primer Stoner prizna, da je moč strasti, globoka in nespremenljiva, bivala za otopelostjo in ravnodušnostjo.
Strast je naklonil znanju, ženi Edith v prvih dneh dvorjenja, in svoji študentki, ter kasneje ljubimki Katherine Driscoll. »Na nevsakdanji način jo je naklonil slehernemu trenutku svojega življenja, morda še najbolj, kadar se tega ni zavedal«, si na smrtni postelji prizna junak romana, spisanega v izrazito tenkočutnem slogu; strastnost je namreč v Stonerju ne samo na tematski, temveč tudi na jezikovni ravni prikrita, obvladana z bistrino duha.
Blaznež v še blaznejšem svetu
Zgodba je sicer upovedana po etapah; kakor skozi filmsko kamero opazujemo Stonerja, kako potuje skozi lastno življenje. Najprej sledimo kmečkemu mladeniču, ki ga starši pošljejo študirati kmetijstvo, nakar se ta presunjen nad lepoto književnosti premisli, ter nastopi akademsko kariero na oddelku za angleško književnost. Nekdo, ki je bil nevajen introspekcije, ki je celo menil, da je preizpraševanje lastnih vzgibov odbijajoča naloga, nenadoma začne kopati najprej po knjigah in nato po sebi.
»Ti si sanjač, blaznež v še blaznejšem svetu, naš Don Kihot s srednjega zahoda, ki se brez Sanča Panse prekopicuje pod modrim nebom,« ga pred začetkom prve svetovne vojne oceni njegov kolega Masters, ki kasneje pade v vojni. Masters je tudi tisti, ki univerzo primerja z velikim zbirališčem, kurbiščem, kamor moški zahajajo po svoji volji in si tam izberejo to, kar jih bo dopolnilo – resnico, dobroto, lepoto. In v tem smislu ima tudi Stoner bolezen, staro kot zemlja; misli, da je nekaj v knjigah, kar bi moral odkriti. Stoner torej najde zavetje na univerzi, kmalu pa se izkaže, da se mora spopasti tudi s svetom tam zunaj.
Stonerjeve nasprotnice v svetu tam zunaj so najprej predvsem ženske. Preko njegove žena Edith, ki jo je njen srednjeslojni razred telesno pohabil, je podan verjetno eden najlepših opisov čustveno zavrte ženske. Zatrta in zastrta v spolnosti, Edith pooseblja puritanskost, vsekakor pa nima nikakršnih predstav o osvobajanju in dojemanju ženskosti v okviru feminističnih teorij. Stoner kljub spoznanju, »da je njegov zakon polomija« molči, oziroma začne celo obžalovati svojo strastnost. Ko si Edith zaželi otroka, se parita popadljivo, ne da bi se drug drugemu tudi čustveno predala.
Stoner pomanjkanje bližine v zakonskem razmerju skuša kompenzirati s hčerjo Grace, vendar le dokler Edith ne začne obsedeno bdeti nad njo. Stoner razume ta skorajda naturalistični moment, reprodukcijo ženske odmaknjenosti in nedostopnosti, ki se očitno prenaša iz roda v rod, vendar vnovič ne reagira. Prepušča se toku življenja, oziroma energijo hrani za akademske raziskave. Postane moški, ki verjame v svojo knjigo (predelani doktorat), moški, ki naj bi mu bilo dano dostojanstvo v umetnosti.
Univerza je mikrokozmos sprevrženih odnosov
Toda tisto, kar je predvidel Masters, torej, da je univerza zatočišče za obolele, ostarele, nezadovoljne in za vse druge nesposobne primerke, pod pretvezo širše dobrobiti, seveda, se izkaže za utopijo. Tudi tam se mora Stoner soočiti z nasprotniki. Spodobni poljub na usta, ki si ga nekega večera izmenjata Hollis Lomax, Stonerjev profesorski kolega, ter kasneje predstojnik oddelka za književnost in Edith, je na nek način alegoričen. Lomax, čeprav pohabljenec, se izkaže za maščevalnega.
Verjetno je v tem, da nam pisatelj pokaže, kako igrice moči znotraj univerze izvaja pokveka, kot se izrazi pisatelj, določena subverzija. Poanta je, da so v hegemonični, zaprti prostor univerze, in kljub Stonerjevemu prizadevanju, da se to ne bi zgodilo, pripuščeni vsakovrstni osebki, med drugim tudi Lomaxov varovanec, ki ga odlikujeta lenoba in zvijačnost. Mastersova teza je ovržena: univerza je le mikrokozmos sprevrženih odnosov, ki veljajo v zunanjem svetu.
Roman Stoner, ki poleg drugih dveh romanov – Butcher’s Crossing in Avgust (oba tematizirata zgodovinski čas, prvi roman se dogaja okoli leta 1870, drugi tematizira čas rimskega imperija) –, predstavlja najvidnejše delo Johna Williamsa, ni postal priljubljen med bralci zaradi junakovega sledenja notranjemu glasu namesto podoživljanja vrhuncev znanstvene kariere, temveč zaradi opisov bližine med glavnim junakom in njegovo študentko Katherine Driscoll. Katherine in Stoner v podiranju nekaterih tabujev, kot je na primer ta, da življenja duha ne gre ločevati od življenja čutnosti, postaneta ljubimca za vse čase.
Ko so kritiki ob izzidu romana pisali, da gre za »popolno delo, tako dobro in čudovito napisano, tako pretresljivo, da jemlje sapo,« so mislili na prizore, zapolnjene s prepletom dveh teles; toda naj so te s transcendentalno svetlobo prestreljene strani še tako izstopajoče, so prepredene s celotnim tkivom romana. Odločitev ljubimcev, da se razideta, je podana v skladu s tistim, kar smo prebirali poprej, predvsem pa je uležana glede na Stonerjeva nasprotnika; Edith je z odtegnjenem svojega telesa Stonerju pri njem povzročila napad poželenja, Lomax je zadrgnil obroč okoli ljubimcev.
Dolgo spregledan
Razlog, zakaj je bil roman Stoner tako dolgo (skoraj pol stoletja) spregledan v Ameriki in se je priljubil evropskemu in izraelskemu občinstvu, gre iskati v junakovi deziluziji. Stoner ni klasični pustolovec, ki bi se doživljajsko vpenjal v svet izbire. Po Lukácsevi romaneskni tipologiji ohranja neprimernost odnosa med človekom in zunanjim svetom, vendar v Stonerjevi naravi ni nič bojevito junaškega. Stoner se na primer ne priglasi v vojsko, čas, ki ga njegovi kolegi porabijo za vojskovanje in umiranje, on nameni študiju.
Tiha vojna, za katero se odloči, posledično ne pomeni, da ne čuti teže kolektivne tragedije. Stonerjevo junaštvo se kaže ne toliko v aktivnem sprejemanju odločitev, to še posebej velja za njegovo intimno življenje, kot v prenašanju posledic odločitev, ki so jih naredili drugi. Izmenično v tej – aktivni –vlogi nastopata njegova žena Edith in Lomax na univerzi.
Stoner se je torej kot deziluzijski romantik svetu prepustil, doživel določeno preoblikovanje, pri čemer vidimo, da njegov cilj ni bilo razredno ali poklicno promoviranje, temveč kontemplacija, samoizpolnitev. In to mu ženski liki tudi najbolj zamerijo. Izjema je le Katherine Driscoll, ki kot pisateljica in raziskovalka, v Stonerju zbudi poželenje.
Na enak način kot Stoner ne skuša vpeljevati politične korektnosti v poimenovanju pohabljencev kot je Lenox, tudi v podajanju portretov žensk, ki jih s posebno naravnostjo prikaže kot produkte časa v katerem živijo, ne secira družbenih relacij. Williams energijo – in v tem je podoben svojemu junaku – hrani za primarna literarna doživetja. Zanima ga predvsem razigrani ples besed, notranje razpoke človekove biti, ki pa jih zapolni s prepričljivo psihologizacijo. Ker je pri tem izjemno komunikativen, prijazen do bralca, so njegovi opisi presunljivo lepi in verodostojni.
