Tiskane izdaje
Pred seboj imamo knjigo, ki jo lahko razumemo tudi kot zbornik, vsekakor kot zbir konceptov za prihodnost Evrope prek premisleka o beguncih, ali pa za prihodnost beguncev in vseh, ki še ne vemo, da smo to, prek premisleka o Evropi in modernem svetu. Zbornik kot tak je nastal ob nekem dogodku, piše, da ob paviljonu NSK (Neue Slowenische Kunst) na 57. Beneškem bienalu.
Urednica je Jela Krečič, za izdelek, ki je očitno mišljen tudi kot koncipiranje levice oziroma razgrinjanje njene nemoči in premislek o potrebi po njeni oživitvi, se je dogovoril kolektiv Irwin, podpisani so Dušan Mandič, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik. Razprave so napisane v angleščini, in naslov dela je pomenljiv: The Final Countdown: Europe, Refugees and the Left (Končno odštevanje: Evropa, begunci in levica).
Sodelavci so kompetentna imena. Poleg omenjene urednice najdemo še sledeče avtorje: Alenko Zupančič, Borisa Goysa, Roberta Pfallerja, Mladena Dolarja, Saroja Girija, Borisa Budna, Franka Rudo, Jamila Khadra, Agona Hamzo in Slavoja Žižka. Ko preberemo celotno delo, nas povsem jasno prepriča dvoje: prvič, visoka intelektualna raven in hkrati globalnodružbena aktualnost premislekov, drugič pa dejstvo, da je to ena zelo redkih oblik organiziranega koncipiranja družbe prihodnosti.
Ni dvoma, da avtorji vidijo prihodnost v novem pohodu levice. Druži jih neizrečeno prepričanje, da je nadaljevanje Heglovega pohoda duha skozi zgodovino mogoče le z družbenimi in osebnimi vrednotami, ki jih je neoliberalna ideologija povsem prekrila, zatemnila, prepojila z rakotvornimi celicami in je te mogoče odluščiti le z nečim, kar se od njih in njihovega porekla radikalno razlikuje.
Uvodni akord o Evropi je dala Alenka Zupančič (Back to the Future of Europe). Petindvajset let »evropskega« potem (od leta 1991), ko je Lars von Trier napravil film Evropa, lahko rečemo, da je le v letu 2016 dobesedno utonilo, ko so hoteli doseči Evropo. Alegoričnost omenjenega filma sledi tedanji pred- in proevropski evforiji in ideji EU.
Trier je v filmu nastavil nov evropski čas, ki pomeni odštevanje (countdown), in vpeljal hipnotični glas Maxa von Sydowa, ki te (hipnotično) vodi vse globlje v Evropo. Magija hipnotizma gre takole: peljete se z vlakom in štel bom od ena do deset. Ko bom preštel do deset, boste zdrsnili v Evropo. Zanašati se morate na moj glas, sprostite se. Pri »sedem« vaše sproščeno telo začne toniti.
Na »deset« se pokaže iztirjen vlak, ki iz pobrežine pade v reko, in hipnotični glas nas obvesti, da smo na vlaku v Nemčiji, da se vlak potaplja in da bomo utonili. V mediteranskem morju se utapljajo migranti in teza se glasi: naj utonejo, ali pa boste zaradi njih potonili vi. V tej metafori so nastavki spremnega izrazoslovja v zvezi z begunci in migranti: valovi beguncev, begunski cunami, tokovi, reka beguncev, poplava beguncev, naravna katastrofa ... Kar se potrebuje, je zapisala Alenka Zupančič, je resno in dobro organizirano mednarodno levo alternativno gibanje, ki bo stvari iz narobe spravilo v prav.
Konservativna revolucija
Evropo karakterizira vzpon desnosredinskih strank, ki postajajo vse bolj vplivne v nekdanji zahodni Evropi, še bolj pa v nekdanji vzhodni, je zapisal Boris Groys (In Search of Cultural Biotopes). Konservativna revolucija prevzema pobudo nad liberalizmom in socializmom. Igro prevzema neoliberalna globalizacija, ki »človeški živali« z različnimi identitetami omogoča tekmovati na globalnem prizorišču. Gre za novo obliko identitete in migranti so dojeti ne toliko kot ljudje z drugačno identiteto, temveč kot agenti velikega sveta, v katerem izginevajo različne oblike identitete.
Migranti v Nemčiji, na primer, so marsikje dojeti kot promotorji amerikanizacije, kajti raje da govorijo angleško kot nemško in s tem brišejo nemško identiteto. Ima, kot je verjel Kojève, zgodovina svoj telos (cilj)? In kaj je z vednostjo in njeno modrostjo? Kako v te sheme umestiti željo? Ta namreč zahteva potešitev in ta je vedno negacija statusa quo.
Pogovarjamo se o razliki med mišljenjem in željo in želja po socialni prepoznavi se utegne končati z revolucionarnim ukrčenjem. Groys citira Eliota, ki ne verjame, da je mogoče ustaviti migracije in zavarovati kulturni biotop Evrope. Vrnili smo se v 19. stoletje, v kombinacijo globalnega trga in lokalnih kultur. To kliče po alternativi in zdi se, da kombinacija socialistične in komunistične alternative daje odgovore.
V zborniku, v katerem se teme raztezajo od begunske problematike do identitetne politike, lahko prispevek Roberta Pfallerja (White Lies, Black Truths: Elements of Adult Communication) razumemo kot komentar na spornost politične korektnosti, ki se je avtor loti skozi bele laži in črne resnice. Kje lahko govorimo o iluzijah brez njihovih nosilcev? Avtor vam bo razkril, kje je resnica bele laži, kakšne so kreposti brez vere, kakšna je bela laž ob njenem naivnem opazovalcu, kakšne so prevare bele laži, kakšne so črne resnice, resnice, ki jih nihče ne more misliti resno. In končno, povedal bo, kateri so temni koti(čki) evropskega občevanja.
Logično naslednja tema je v vprašanju, kdo je žrtev, Mladena Dolarja (Who is the Victim?). Poanta dela Frantza Fanona (Black Skin, White Masks) je v nasprotovanju viktimizaciji, delanju žrtev. Moja črna koža, pravi pripovedovalec, ne more biti skladišče za specifične vrednote. Ni nobene »črne misije«; ni belega bremena. Ni belega sveta in bele etike. Dolar iz tega izpelje nasprotovanje »politiki identitete« ali identitetni politiki. Biti žrtev je premalo, celo za politično subjektivnost. Moralna ogorčenost zaradi nepravičnosti nad črno kulturo tudi. Tako bi morali obravnavati tudi »begunsko krizo«.
Kajti privoliti v viktimizacijo bi pomenilo privoliti v samoumevnost v interpretaciji dogodkov, kot je bilo spolno nadlegovanje beguncev do mladih Nemk v Kölnu, ali v interpretacije spopadov med begunci. Priznanje take subjektivnosti nekoga v izhodišču naredi osumljenca, potencialnega terorista, iskalca azilskih pravic za potrebe ekonomskih interesov ipd. Zato, pravi Dolar, je viktimizacija tako simptomatična. Znotraj tega polja najdemo nešteto brezsramnih Trumpovih sporočil napadalcem, da so oni v resnici prave žrtve. Gre za nove sindrome, ki jih pojem besede fašizem več ne zmore obseči.
Pojem fašizma je prepogosto uporabljen, ko so uporabniki v zadregi, kako bi ubesedili odsotnost konceptov. Obsodba fašizma je enostavna, zahteva takojšnjo akcijo in sporoča: ne misli, obsodi! Iznajti govor, ki bi opustil te klišeje, ni enostavna naloga, toda, pravi Dolar, je kljub temu izjemno pomembno. S podobnim problemom, zadevajočim tudi postkolonialne dileme, se je v študiji (Parasitic Anti-Colonialism) spoprijel tudi Saroj Giri.
Potem je tu trojček, Boris Buden (The One Too Many: On How Democracy Ends in Sophistry), Frank Ruda (First as Tragedy, Then as Tragedy?) in Jamil Khader (Beyond the Biopolitics of the Refugee: Totality, Global Capitalism, and the Common Struggle).
Urednica Jela Krečič jih je umestila kot avtorje, ki premišljujejo razliko med imigrantom in beguncem, ki premišljujejo prekleto (in sveto hkrati) osebo homo sacer Giorgia Agambena, ki ima in nima pravic, ki je in ni »človek«. Na ravni Evrope in njene demokracije ob beguncih Buden duhovito postavi vprašanje, koliko migrantov lahko sprejme neka nacija, da še ostane nacija, koliko las mora imeti plešasta glava, da postane definitivno plešasta.
Tu je Agon Hamza, ki se spoprime z nemočjo levice v perspektivi begunstva (The Refugee Crisis and the Helplessness of the Left). Kot marksist zariše konture politične ekonomije beguncev. Prepozna šest tipov nasilja, povezanega s kapitalizmom: nasilje prvotne akumulacije, nasilje varovanja privatne lastnine, nasilje vrednot kot takih, nasilje impotentne tradicije, nasilje preživetja in nasilje odpora (resentment). Ob vsem tem sodobna levica trpi pomanjkanje orodij, da bi oddelala, kar je njena naloga. In kaj je njena naloga?
Kaj je realno storiti?
V vsej konkretnosti jo v sklepnem spisu opredeli Slavoj Žižek (Terrorists with a Human Face). Opraviti imamo z globalnimi deviacijami, med katere po Balibarju spada tudi brezfunkcijska krutost kot značilnost sodobnega življenja. Pravo vprašanje ni, ali so imigranti realna grožnja za Evropo, temveč kaj nam obsedenost z imigrantsko nevarnostjo pove o šibkosti Evrope. Obstajata dve dimenziji, ki ju je treba razločevati.
Prva je atmosfera strahu, druga je tragikomični spektakel neskončnega samoobtoževanja Evrope, ki da je domnevno izdala svojo humanost. Tudi v arabskem svetu ne živijo le pasivne žrtve, temveč tudi aktivni, ekspanzivni in agresivni pospeševalci islamizma.
Obvarovati bi se torej morali tako antiemigrantskih populistov kot preveč tolerantne multikulturne levice. Toda kaj, kot bi vprašal Lenin, je takoj realno storiti? EU bi morala ustanoviti sprejemne centre na najbližjih varnih lokacijah v Siriji, Turčiji in na grških otokih; od tam bi organizirala direktne transporte pripoznanih (sprejetih) azilantov do evropskih ciljev.
S tem bi odrezala biznis tihotapcev. S potrebnimi sredstvi bi bilo treba ekonomsko blokirati države, ki generirajo vojne (Saudska Arabija). In, pravi, edina dolgoročna rešitev je seveda komunizem. Toda to, je zapisal, je povsem druga zgodba.
