Tiskane izdaje
Njegovemu romanu Boussole se je poklonila zaradi vsebinske poglobljenosti in učenosti, zaradi kompozicijske prefinjenosti in tudi odličnosti. Porajajo se laskavi namigi, češ, Enard ni daleč od vélikega Balzaca.
Da je 43-letni Mathias Enard, čigar celo fiziognomija se nekaterim zdi balzacovska, letošnji dobitnik goncourta, je znamenje, da je vedno več oziranja proti Orientu in da se tudi v literarno ospredje prebijajo razmerja med Vzhodom in Zahodom, med davno preteklostjo in postkolonialistično sedanjostjo. To smer jasno nakazujejo še nekateri drugi naslovi, po katerih lahko letošnjo jesen segajo bralci v Franciji.
Učeni mož
Pri založbi Actes Sud označujejo delo za melanholični roman, v katerem avtor – skozi zapleten jezik zelo dolgih stavkov – brska po stoletnih dialogih in umetniških vplivih; tudi zato, da bi celil odprte rane sedanjosti. Pisateljska spretnost in intelektualna študioznost Mathiasa Enarda sta tako poudarjeni, da se mu je predsednik Goncourtove akademije Bernard Pivot poklonil z besedami: »Čez dvajset let me ne bo več tukaj, da bi lahko videl – a Enard bo odličen kandidat za Nobelovo nagrado.« Napoveduje mu lepo pisateljsko pot, saj v njem prepoznava učenega moža velike kulture in poliglota, ki ob materinščini francoščini tekoče govori arabsko, špansko, angleško, nemško in perzijsko.
Enard, ki se zdi visoko nad sodobnim trendom pisanja narcisoidnih literarnih »selfijev«, že dobro desetletje opozarja na svojo romaneskno pisavo in malone redno dobiva književne nagrade, bolj ali manj znamenite. Leta 2008 si jih je več (nagrada décembre, prix du Livre Inter ...) zaslužil z romanom Zone, v katerem govori o krvavih madežih na poteh čudovitega Mediterana. Zdaj s prestižnim goncourtom nagrajeni Boussole je prav tako »sredozemsko« potovanje od Palmire do Teherana, iz Pariza v Istanbul, pa še od Balzaca k Beethovnu ... na Vzhod. Je razmišljanje o krasnem orientalizmu in njegovem prodoru v Evropo, o fascinaciji umetnikov in intelektualcev nad arabsko-muslimanskim svetom od romantike naprej.
Pisatelj, ki ga francoski mediji označujejo z besedo erudit, vodi bralca – skozi lik muzikologa Franza Ritterja – po koncih, ki jih sam zelo dobro pozna, saj je kakšnih deset let preživel v Siriji, Libanonu, Iranu in Egiptu. Nadvse blizu mu je tudi Barcelona, kjer je, med drugim, predaval arabščino na Avtonomni univerzi Barcelona, bival je še v Rimu in Berlinu. Svoje bogato znanje je, kakor so ga pred časom portretirali pri Bibliobs, poglabljal med doktorskim študijem (arabske in perzijske poezije po drugi svetovni vojni v povezavi z evropskimi literaturami), kot prevajalec iz arabščine in perzijščine ter med prebiranjem Célina, Cendrarsa, velikih ruskih pisateljev in še koga: njegov najljubši stripovski junak je menda Corto Maltese.
Lepota občutenja
V času – ko krvavita Sirija, Irak ... in se s pretresljivo humanitarno krizo sooča Evropa, že precej razparana zaradi vprašanj o identiteti – Enard mojstrsko pripoveduje, kako v resnici ni meja. Prepadi so samo iluzija, Zahod je Vzhod. Prav zato se je treba še s toliko več odločnosti bojevati proti napačnim in poenostavljenim predstavam o Jutrovem kot svetu edinole islama in sovraštva. Čisto premalo ga poznamo, pa čeprav je del nas, tudi del tistega, kar imamo v sebi lepega in krasnega. Umetnost, glasba, literatura ... ves čas razkrivajo, kako se v nas križajo tisočletne poti od vsepovsod in prelivajo prastara občutja z vseh vetrov. Protagonist Franz Ritter si čudovitost včasih prikliče z opijem, »več tisočletij staro drogo, ki preganja žalost«, in zelo lepo občuten je njegov spomin na Sarah, žensko, ki je nekoč v Palmiri ni poljubil ... Zdaj ve, da poljubi spremenijo življenje.
Mathias Enard, čigar dela so prevedena že v več kot dvajset jezikov, je roman Boussole ustvarjal kakšno desetletje, številne vrstice je napisal, še preden se je začela morija v Siriji. Žal, tudi sirska vojna kaže, kako sta Vzhod in Zahod usodno povezana, celo bolj, kot bi si prenekateri sodobni zahodnjak želel priznati. Eno sta: vojna v Siriji je prav tako evropska vojna, in vendar ... Kakor so pisatelja citirali pri Bibliobs: »Radikalni islam, nov in nasilen, izhaja iz Evrope in Združenih držav Amerike. Bombe so zahodne, edine žrtve, ki štejejo, Evropejci. Ubogi Sirci. Naših medijev njihova usoda v resnici ne zanima prav dosti. Tudi pri truplih smo strašljivo nacionalistični ...«
Izgubili smo kompas, Mathias Enard ga nosi literarno v roki.
