Tiskane izdaje
Knjiga, natančneje, poleg te korespondence vsebuje še tekst o njem, ki ga je priobčila njegova (ne)sojena ljubimka Louise (kasneje poročena Andreas) Salomé – spremljamo zanimivo ljubezensko razmerje. Nietzsche in Paul Rée sta leta 1882 v Rimu spoznala mlado, lepo, študiozno in bolehno Rusinjo ter se nad njo navdušila.
Korespondenca treh intelektualcev (v prevodu Gorana Vraneševića, Založba FDV), katerih pota so se po snidenju ločila, ima več razsežnosti. Nietzsche sprva opeva tako svojega prijatelja kot talentirano in zvedavo mladenko. Veliko piše o vremenu, o svojem načetem zdravju in seveda o svojem teoretskem delu. Tedaj je zaradi rahlega zdravja prenehal poučevati v Baslu in je precej potoval po Evropi ter prijateljeval z Wagnerjem in njegovo družino. V razmerju do Salomé je zadržan, vika jo, a obenem obsipava s komplimenti. Očitno je, da je mladi dami zelo naklonjen, a jo obenem obravnava kot učenko. Večkrat poudari, da v njej vidi svojega idealnega študenta.
Obrnjeni transfer
Njena pisma, ki jih je bistveno manj, so bolj zadržana, kakšne goreče želje po učitelju ne moremo prepoznati. Situacija je pravzaprav zanimiva, saj v nasprotju z utečeno psihoanalitsko konstelacijo, ko učenec v učitelju (po analogiji s pacientom in analitikom) vsaj v začetku razmerja vidi absolutno avtoriteto, tu profesor Nietzsche v potencialni študentki vidi nekakšen absolut.
Velja omeniti, da je imela Louise Andreas Salomé skoraj mitičen status. Z inteligenco in lepoto je očitno zelo privlačila moški spol. Znano je, da je po epizodi z Nietzschejem in Réejem, ko je bila stara 35 let in poročena s Friedrichom Carlom Andreasom, povsem omrežila dvanajst let mlajšega pesnika Rilkeja, ki si je na njeno pobudo spremenil ime v Rainer. Bila je tudi ena prvih psihoanalitičark, ki je sodila v ožji krog Sigmunda Freuda in si tudi z njim dopisovala.
Če glavnino Nietzschejevih pisem iz leta 1882 prežema čista naklonjenost, se decembra 1882 atmosfera dopisovanja precej spremeni. Nietzsche je tedaj že trpel za hudimi glavoboli in nespečnostjo, ki jo je neuspešno zdravil z opijem. V takšnem stanju piše besna pisma Réeju in Salomé. Sredi decembra svoji »ljubi Lou«, kot jo imenuje, napiše pismo, ki se začne: »Moja ljuba Lou, ne pišite mi več tovrstnih pisem! Mene se te bednosti ne tičejo! Ali ne razumete: moja želja je, da se oddaljite od mene, tako da vas ne bi bil primoran zaničevati.« Isto pismo konča takole: »Adieu, moja ljuba Lou, vašega pisma še nisem prebral do konca, vendar sem prebral že preveč.«
Prijatelju Réeju konec decembra sporoči: »Celotno dostojanstvo moje življenjske naloge in moje ime je površinsko, nemoralno, lahkomiselno in brezčutno bitje, kot je Lou, postavilo pod vprašaj.«
Iz fragmentov in osnutkov Nietzschejevih decembrskih pisem prijatelju, nekdaj oboževani študentki, njihovim znancem in celo Louisini materi lahko razberemo, da je očitno med njimi prišlo do spora. Kaj natanko se je zgodilo, iz korespondence ni razvidno. Iz Nietzschejevih pisanj o njegovem omadeževanem ugledu, nelaskavih govoricah o njem in njegovi naravi ipd. bi lahko sklepali, da sta Rée in Salomé med svojimi znanci izražala dvom o Nietzschejevi filozofiji in očitno tudi o njegovem mentalnem stanju. K sporu naj bi pripomogla tudi Nietzschejeva sestra Elisabeth, ki je po nekaterih pisanjih sabotirala ljubezenski trikotnik in sploh rada spletkarila.
Mejni status pisem
Tudi drugi del knjige, v katerem se Salomé leta 1894 loti Nietzscheja z bolj teoretskega vidika, ne prinaša nobene sočne podrobnosti ali uvida v njihovo prijateljevanje. Korespondenca, v kateri spremljamo zelo odmerjene namige o naravi ljubezenskega trikotnika, je nemara bolj kot zaradi dozdevne nespodobnosti zanimiva iz drugih razlogov. Mirt Komel v spremni besedi h knjigi zapiše, da nam daje v premislek, kaj takšno dopisovanje in pisma kot dokumenti sploh pomenijo. Intenzivno komuniciranje prek pošte, v katerem so ljudje razgrinjali svoj pogled na svet ter razvijali teze in misli, je sodilo k poslu intelektualca 19. stoletja. Zato je tudi status tovrstne korespondence nejasen, je na tanki meji med privatnim in javnim, zapiše Komel.
Tu nemara naletimo na ključni problem, ki ga odpira knjiga.
Kontekst in tekst
Prav ta redukcija filozofske misli na osebnost filozofa je v resnici najbolj sporna. Jasno je, da so okoliščine nastanka nekega dela pomembne, saj brez vpliva zunanjih dejavnikov delo nikoli ne bi nastalo. A ob tej zdravorazumski resnici je obenem res tudi to, da kontekst, osebnost, psihološke in socialne karakteristike nikdar ne morejo pojasniti ali docela utemeljiti nekega dela. Nekaj v delu vselej presega okoliščine, iz katerih je vzniknilo. Še več, šele s samim delom te okoliščine postanejo zanimive in vredne obravnave. Popularno je reči, da Shakespeara ne moremo resnično razumeti, če ne preštudiramo celotne elizabetinske družbene, politične in kulturne situacije. Toda ali ne velja prej nasprotno? Če hočemo razumeti elizabetinsko Anglijo, moramo brati Shakespeara.
Teorija, ki znori
Težnja, da bi Nietzschejevo filozofijo pojasnili skozi življenje in življenjske preizkušnje njenega avtorja, ne preseneča. Gre za filozofa, čigar slog deluje zelo osebno, goreče – njegova dela mestoma težko razločimo od pesniških ali literarnih podvigov. Hitro se lahko zazdi, da je njegova osebnost ogrodje, rdeča nit njegovega filozofskega opusa, in zapolnjuje vrzeli v njem.
Toda prav tu se je treba upreti skušnjavi, da bi v njegovem mentalnem kolapsu leta 1889 iskali ključ do razumevanja njegove teorije. Ali ne bi bilo veliko bolj utemeljeno nasprotno branje? Sama Nietzschejeva teorija z idejo smrti Boga, z inavguracijo specifične etične drže, ki jo dobro strne pojem »volja do moči«, je dovolj radikalna, dovolj drzna, da iztiri še tako uravnovešenega človeka. Ko torej Nietzsche v osebnosti vidi ključ do teoretskega dela, s tem ne misli na brkljanje po zasebnih travmah in izkušnjah (ponižanja, razočaranje nad starši, spodletele ljubezni), ampak meri na teoretika kot osebnost, torej kot instanco, ki je sama v nekem smislu teoretski konstrukt, osebnost, ki je avtor teorije in nikakor ne sovpada z morebitno psihološko bedo pisatelja kot empiričnega bitja.
Še več, njegovo delo, ki je mestoma zelo blizu kasnejšim avantgardističnim manifestom, nam omogoča razumevanje modernizma; kakšen subjekt se rodi z njim in kaj kot ključna duhovna sila 20. stoletja modernizem sploh je. Če stvari zelo strnemo, Nietzsche s slogom in pomenom, ki ga ta slog prenaša, dobro označi subjektivnost, ki v modernizmu postane oropana substance, stabilnega bistva. Nasprotno, gre za subjekt, ki se sooči z vrtinčastim breznom, s tujkom v sebi. Nietzschejeva teorija na ta zlom subjektivnosti, na njegovo necelovitost in nepopolnost, da odgovor. Gre seveda za specifično etiko, ki promovira močno držo, angažiran odnos do sveta, vitalizem, vztrajanje v strasteh, v pogumnem in drznem zasledovanju lastnih ambicij.
Nietzsche za modernizem
Tako bi prej veljalo reči, da Nietzschejeva teorija ni le kontekst za razumevanje njegovega dejanskega zloma, ampak je predvsem mentalni horizont modernizma kot takega. Spet, ne gre le za njegov veliki vpliv na celotno filozofijo 20. stoletja, ampak predvsem za to, da šele ob branju Nietzscheja lahko začenjamo razumevati Camusovega Tujca, Malevičev Črni kvadrat ali še bolj Beli kvadrat na beli podlagi (kot nekakšno najkrajšo senco, kot Nietzsche označi poldne), Joyceovega Uliksesa, avantgardistične manifeste, nove performativne prakse v teatru itd.
S tega vidika velja razumeti tudi knjigo s korespondenco med Nietschejem, Réejem in Salomé – torej vselej že kot odmev in učinek teorije na življenje in prakso.
