Njegov tek na robu živčnega zloma

»Ko se premikajo noge, se premikajo tudi misli.« In če tečeš dovolj dolgo, se premakne toliko misli, da jih je dovolj za celo knjigo. Delov novinar Lucijan Zalokar jih je zbral v prvencu Tek na robu živčnega zloma, pripovedi o teku, naporu in bolečini, ki se med pandemijo povežejo v beg na svobodo. Knjiga izide 1. oktobra.

Pri vsega 25 letih je Lucijan Zalokar eden bolj prepoznavnih piscev Dela. Za novinarsko ustvarjanje je prejel že več nagrad. V daljše tekste mu uspe povezati razmisleke o športu, kulturi, družbi, psihologiji in tehnologiji, najraje vse začini z rock'n'rollom. Pred pisanjem je bil tekač na srednje proge, nastopil je tudi na evropskem prvenstvu, zaradi pritiskov pred tekmami pa včasih celo ni zatisnil očesa.

Koliko je bilo neprespanih noči med pisanjem knjige?

Ko je dozorel koncept, je bila v prvem tednu pisanja neprespana skoraj vsaka noč. Toda potem sem ugotovil, da knjiga ni časopisni članek, da bi jo napisal v enem kosu. Če se izrazim po kolesarsko; s knjigo sem naredil etapno dirko, zato nisem v eni etapi opravil tisoč kilometrov, ampak toliko, da drugi dan nisem bil preveč utrujen.

Koliko je bilo gorskih etap?

Čez nekaj klancev je bilo treba iti, ko sem šel vmes pisat v Bohinj, ampak ker vem, da gre za metaforični pomen, sem imel najtežjo gorsko preizkušnjo že v prvi etapi. Pred tem sem namreč o teku, trpljenju in družbi spisal več prispevkov za časopis, prav tako sem imel nekaj spisov o teku napisanih zase ali so se še motali v glavi, a vedno mi je manjkala rdeča nit. Prvi in najtežji vzpon je bilo zato iskanje rdeče niti. Ko sem jo našel, so stvari stekle.

Je nato sledil samo še spust?

To pa ne! Kvečjemu so bile ravninske etape, a še vedno zahtevne. Mislim pa, da je zdaj dovolj kolesarskih prispodob. Kljub slovenski kolesarski simfoniji v Franciji še vedno raje uporabljam tekaški žargon.
 

V knjigi pišeš, kako si s tekom našel svobodo med koronsko krizo, največji družbeni stiski sodobne družbe.

Že naslov knjige Tek na robu živčnega zloma je povezan z mojim doživljanjem, kako je bila marca, ko se knjiga začne, na robu živčnega zloma vsa naša družba. Kljub temu sem bil med srečneži. Imel sem več časa. Doma nimam otrok in njihovega direndaja, tudi moje delo je takšno, da raje delam od doma kot v pisarni, zato sem se v utesnjenih družbenih časih še vedno (po)čutil svobodnega. Svoboda in težki časi se namreč ne izključujejo, zato se je treba vprašati – kakor pravi Jean-Paul Sartre –, kako v težkih časih najbolje uporabiti svobodo.

Kako si jo našel?

Obudil sem meni zelo ljubo aktivnost, ki je pred tem v mojem življenju že zamirala; trening teka na srednje proge. Zraven sem si zadal ultramaratonski podvig, da povežem dve svoji bivališči, Ljubljano in Vransko. Za nekoga, ki je vajen trpeti kratko in močno, je to zelo nenavadna izkušnja, saj so ultradolge razdalje popolno nasprotje. Trpiš dlje časa, kar je samoumevno, a ni zanemarljivo, saj čutiš povsem drugačne bolečine. V nekem trenutku te začne boleti prav vse, ker toliko časa že nabijaš noge ob asfalt, česar telo ni vajeno. Nič ni enako kot pri teku na srednje proge, ko tvoje telo preplavi laktat in lahko tehnika tvojega teka povsem razpade.

Je tek tvoj vir idej?

Tek je zelo dober vir navdiha, da spraviš ven ideje, ki se v glavi sprva samo motajo. Med tekom gredo misli v prosti tek; to se lahko sicer dogodi tudi v drugih situacijah, ampak tedaj lahko kaj hitro zapadeš v tesnobo ali nemir, medtem ko med tekom te nevarnosti ni. Vsaj pri meni. V mislih imam seveda lahkoten in samoten tek. Ko tečem s prijatelji, smo zelo zgovorni. V knjigi tudi pišem, kako sem se naposlušal ljubezenskih izpovedi in življenjskih izpovedi. Sam sem jih natrosil nekoliko manj, a še vseeno dovolj, da bi mi lahko kakšen tekaški žvižgač življenje postavil povsem na glavo.

Pisanje in tek sta si verjetno bistveno bolj podobna, kot se morda komu zdi. Če ne drugega, pri obeh potrebuješ kondicijo.

Podobnost je, da gre pri treningu vsakega športa in pri pisanju daljših besedil za dolgotrajen proces, pri katerem sta mentalna ali fizična kondicija zelo zaželeni. Pri obojem za vztrajnost potrebuješ strast in vero. To mi je v intervju za Sobotno prilogo zelo lepo povedal hrvaški pisatelj in nekdanji evropski podprvak v karateju Kristian Novak. Pripovedoval je, da si tako pri pisanju kot treningu najprej v razsulu, saj forma s prvega treninga ni nikoli primerna za veliko tekmo. Ampak če verjameš v proces, lahko nekega dne prideš na želeno raven. Seveda se ne primerjam s Kristianom Novakom, saj je na čisto drugi ravni, hočem samo reči, da sem ga razumel.

Kako gledaš na stereotipe, da šport in literatura ne gresta skupaj? Kot nasprotje teh pomis­lekov se vedno znova spomnim urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana, saj je želel knjige približati ljubiteljem nogometa in nogomet približati bralcem knjig.

Pomisleki, da šport in literatura ne moreta iti z roko v roki, so popolnoma neutemeljeni. Šport, kot ga poznamo danes, je stvar moderne družbe, zato je razumljivo, da v romanih ruskih klasikov nima pretirano pomembne vloge. Če beremo sodobnejše avtorje, je drugače. Na misel mi najprej pride Philip Roth in njegova ljubezen do bejzbola, pa John Irving in rokoborba, Haruki Murakami in tek ter drugi, kot je recimo Galeano. Tudi v Sloveniji – ne nazadnje je Marjan Rožanc govoril, da je nogomet Maša dvajsetega stoletja, kakor je naslovil esej o njem.

Nedavno sem bral Lege življenja Juliana Barnesa. V knjigi prepleta zgodbi o balonarstvu in ljubezenskem življenju gledališke igralke Sarah Bernhardt, na koncu pa se razpiše, kako se je soočal s smrtjo svoje žene. Kot vsak pravi Anglež je imel rad šport in ga je aktivno spremljal. V fazi žalovanja je izbiral tekme, v katere ni bil čustveno vpet, šport mu je zgolj pomagal zapolniti nastalo praznino. Hotel je gledati prireditve, do katerih bi bil tudi sicer brezbrižen, saj je po novem bil lahko kvečjemu brezbrižen.

Ampak kot otrok si verjetno sanjal o karieri vrhunskega športnika?

Nedvomno. Predvsem v tretjem in četrtem letniku srednje šole in nato v prvem letniku študija je bila atletika absolutna prioriteta. To ne pomeni, da pred tem nisem resno treniral, ampak kasneje sem atletiki podrejal vse ravni življenja; zdravo hrano, manj zabave in več masaž. Sedaj v teku uživam zgolj kot amater na treningih in tekmah, nikakor mu ne posvečam vse pozornosti. Tek je postal le moj prosti čas.
 

Kdaj si spoznal, da dobro teče tudi tvoja pisana beseda?

Bili so določeni eseji v osnovni in srednji šoli, ko je bilo jasno, da mi pisanje leži. A vse dokler poleti 2017 na študentski praksi nisem prvič prestopil praga Dela, nisem razmišljal o ustvarjanju besedil. Tedanje obdobje je ravno sovpadalo s svetovnim prvenstvom v atletiki v Londonu 2017, ko je blestečo kariero na ne najbolj blesteč način končal Usain Bolt. Na športnih straneh Dela so pripravljali tematsko stran o Boltu in urednik športa Miha Hočevar mi je kot praktikantu predlagal, naj napišem tekst o biološko-fiziološko-anatomskem pogledu, zakaj je Bolt toliko boljši od konkurence. In če ta tekst preberem danes, vidim, da stvari stojijo in beseda lepo teče.

In kdaj je vzniknila ideja o knjigi?

Prvič poleti 2018. Za Sobotno prilogo sem spisal tekst Kako stokam, ko stokam med tekom in od več ljudi slišal, da gre bolj za literaturo kot novinarstvo, zato so me začeli zbadati, kdaj bom napisal knjigo. Na svoj način je tisti tekst knjiga v malem.

Vendar bi bilo zgrešeno prepričanje, da razmišljaš in pišeš samo o teku. Tako v časopisu kot knjigi.

Od nekaj so me zanimale druge stvari. Na Delu sem najprej pristal v spletni redakciji, kjer poročaš o vsem, vendar o ničemer zares. Zato sem iskal načine, kako pisati poglobljene tekste za Sobotno prilogo, zraven pa se nisem oziral, ali pišem še za ljubljansko redakcijo, kulturo ali infoteh. Predvsem pri slednjem je šlo za splet naključij, kajti tehnologija res ni stvar, v kateri bi bil zelo domač. Ampak vzel sem ponujeno, saj za družbeno angažirano pisanje nikakor ne škodi poznavanje tehnologije.

Kako je tedaj 22-letni fant sploh pristal v časopisnem novinarstvu?

Predvsem ker me je strah javnega nastopanja in ker nerad poslušam svoj glas, sem se kot študent novinarstva želel ogniti avdiovizualnim medijem. Na Delo smo bili naročeni doma, proti koncu srednje šole sem ga tudi začel redno brati. Marsikateri novinar me je res navduševal. To je bilo dobro okolje za spoznavanje časopisnega novinarstva.

Vendar branje časopisov je vse manj priljubljeno, še posebno v tvoji generaciji.

Vedno sem imel več krogov prijateljev. V enem je bilo normalno, da spremljamo medije in se pogovarjamo o družbi, medtem ko v kakšnem drugem ne. Nič ni narobe, če pri 16 ali 17 letih ne spremljaš medijev. So tudi druge stvari v življenju.

Recimo knjige? Ali samo zabave?

Tudi knjige. Za veliko znancev vem, da jim je bila enako kot meni v srednji šoli najljubša knjiga Zločin in kazen, a gotovo nisem bil knjižni molj. Morda se sliši smešno, ampak človek se lahko hitro poistoveti z Rodjo Raskolnikovom, saj smo ljudje sebična bitja in si moralo vedno tolmačimo malce po svoje.

V tvoji knjigi lahko prebiramo tudi o Jean-Paulu Sartru, Fried­richu Wilhelmu Nietzscheju in Oliverju Sacksu.

Če hočeš razpredati o svobodi, je Sartre zelo dobra referenca. Denimo Nietzsche je po drugi strani dober vir, če pišeš o trpljenju. Bil je bolehen, slaboten možakar, zato njegovo trpljenje ni bilo enako tekaškemu, hkrati je bilo bistveno manj prostovoljno. Vendar svojega trpljenja ni zanikal in preganjal, temveč ga je sprejel in razmišljal o njem. Sacksovo knjigo Noga, na katero se opreš sem že pred časom bral prav z namenom, da bi o tem kaj napisal, saj sem iz opisa in pripovedovanja kolegov izvedel, da izvrstno fenomenološko popiše, kaj se je dogajalo z njegovo poškodovano nogo.


 

Se lahko občutki pred izidom knjige v čim primerjamo s tekom na evropskem prvenstvu?

V teku sem vedno večji pritisk čutil, ko sem lovil normo, ali na kakšni manjši tekmi, ko so ob meni stali nogometaši ali celo fantje, ki niso trenirali ničesar, zato bi bila velika sramota, če ne bi zmagal. Pred evropskim prvenstvom je bil glavni cilj že sama uvrstitev na prvenstvo. Resda nato tečeš na velikem odru in pred kamerami Eurosporta, vendar pritisk na evropskem prvenstvu v mojem primeru ni enak tistemu, ko normo šele loviš.

Sedaj pred izidom knjige čutim predvsem trdnost. Četudi bo kdo knjigo raztrgal, kar bi me lahko strašilo, mi bo to kvečjemu pripomoglo, da bom kot pisec še napredoval. Seveda če bo kritika konstruktivna.
 

V knjigi omenjaš Stefana Zweiga. Nanj sem se spomnil, ker je v svojem delu Včerajšnji svet razmišljal tudi o mladih piscih, kako lahko nekdo hitro zablesti in nato usahne, spet kdo drug pa dozori precej pozneje. Kako boš poskrbel, da tvoj prvenec še zdaleč ne bo tvoj vrhunec?

Jaz še nisem zablestel, tako da bo tudi usihanje moralo malce počakati. Če pa sprašuješ o prihodnjih projektih – iskreno, trenutno nimam pojma in spet iščem rdečo nit. Ko sem sicer na facebooku objavil, da bom izdal knjigo, se je med komentarji oglasil Rok Predanič, za moj okus najboljši trener sprinterjev v Sloveniji, da lahko enkrat skupaj napiševa njegovo biografijo. Ker ga poznam tudi osebno, vem, da bi imel marsikaj povedati.