Noč ima svojo moč

Naslov pričujočega dela na prvi pogled ni preveč zgovoren, čeprav je zgovorno, vsebini in avtorskemu credu primerno, pesniški. Cocteau je hotel biti prepoznan predvsem kot pesnik, zato je vse, kar je pisal, umestil pod krovni pojem poezije. Ni pisal dram, temveč »gledališko poezijo«, niti romanov, ampak raje »romaneskno poezijo«. Likovno ustvarjanje (»likovna poezija«) in film (»filmska poezija«) se prav tako nista izmaknila eklektičnemu poimenovanju. Razvpita, pravzaprav kar kultna »romaneskna poezija« Otroci somraka, ki se v izvirniku prepoznavno glasi Les enfants terribles, je več kot osemdeset let po nastanku končno dostopna v slovenskem prevodu, pripravljena, da zloglasni frazi enfant terrible priskrbi umanjkani kontekst. Jezikav, neubogljiv, razvajen in predrzen otročaj (dobesedno: »grozen otrok«) je postal sinonim za »nekonvencionalnega umetnika, ki ruši ustaljena pravila« (S. Jerele), za nekoga, ki tako kot romaneskna junaka Paul in Élisabeth resničnost igre postavlja nad resničnost sámo in je v igri pripravljen vztrajati tudi za ceno lastnega propada.

Zloglasna igra ni nič drugega kot pretvarjanje, le še ena izmed številnih aluzij na svet gledališča. Otroci somraka so teatralen roman. Junaka izgovarjata dialoge, kot bi stala na odrskih deskah, otroška soba, v kateri se odvija večina dogajanja, je bolj scenografija kot fizični prostor. Eksteriorizira notranje dogajanje obeh protagonistov, vzdušje, v katerem se znajdeta vsakič, ko zapadeta čarom igre in »odplavata«. Igranje v otroški sobi predstavlja utrdbo, ki kljubuje času, zadnji mejnik pred odraslostjo. Ko Élisabeth začuti, da se njeni zidovi rušijo in se brat Paul izvija iz njenega prijema, se v njej sproži skriti uničevalni mehanizem, ki vodi v tragičen razplet.

Odnosi med liki so podobni razporeditvi figur na šahovnici. Vsak je na svojem mestu z razlogom, vsaka poteza zadobi smisel v celoti. Cocteau nas pripravi na konec že v prvem prizoru. Snežna kepa, ki Paula zadene v prsi oziroma v srce in za dolgo ohromi, je vaja pred premiero, pred končno uprizoritvijo, ki se zgodi v podobi druge, tokrat smrtonosne kepe. Avtor ne vzporeja le dogodkov, temveč tudi okoliščine. Otroška soba se spremeni v zasneženo ulico, kjer se je ranjenemu Paulu prikazala senca idealiziranega Dargelosa, le da zdaj nad njim bedi zlovešča figura njegove sestre Élisabeth. Za brata in sestro je vrhunec igre prizadeti tistega, ki ga najbolj ljubita, se pravi drug drugega. Ljubezen je zanju privlačna le, ko je nedosegljiva.

Po besedah prevajalke Saše Jerele se je Cocteaujev priljubljeni moto pri ustvarjanju glasil Ne me demandez pas pourquoi (Ne sprašujte me, zakaj). Otroci somraka se temu primerno ravnajo po svojih pravilih. Igra Paula in Élisabeth je celostna umetnina, ki ne more preživeti zunaj artificialnega gledališkega prostora, v katerem je bila zasnovana. Njuna dejanja niso vedno motivirana, a le zakaj bi bila? Zgodijo se, ker se morajo zgoditi, ker je pisanje teksta igra in ker je literatura pretvarjanje. Cocteau se poigrava z bralci in tako privlačni igri se res ni težko prepustiti.