Tiskane izdaje
Večkrat nagrajeni ameriški romanopisec in novinar Francisco Goldman se je z žalostjo ob tragični izgubi žene soočil s pisanjem knjige o svojem novem življenju, ki ga je moral brez nje razpreti v mehiškem megapolisu, intimna zgodba pa se je razpletla v poglobljeno analizo delovanja mehiške družbe in narkomafije. Knjiga Notranji krog je izšla v prevodu Jureta Potokarja pri Cankarjevi založbi.
Mexico City, v katerem je živel skoraj dvajset let, izmenjaje z Brooklynom, je bil prostor, v katerem se je moral naučiti živeti brez žene. Njegovo notranje popotovanje, ki je bilo kot terapevtsko odkrivanje novega prostora zase, pa se je skozi pisanje sprevrglo v zunanje, v analizo mesta in mehanizmov delovanja mehiške družbe.
Mesto, v katerem živi več kot 20 milijonov ljudi in združuje 6400 četrti, je resda onesnaženo in zadušeno zaradi gostega prometa, vendar je bilo do nedavnega tudi precej izolirano pred narko nasiljem, ki zadnja leta muči Mehiko.
Mestu se je hotel približati malce drugače in se lotil novega življenjskega podviga, vozniškega izpita, s katerim se je z avtom lahko zapodil po mestnih prostranstvih in njegovih neskončnih avenijah, vključno s »Circuito Interior«, Notranjim krogom, kot je dobila knjiga naslov, po eni od glavnih mestnih avtocest, ki jo sestavlja nekaj avenij.
Ta mu je pomagala navigirati skozi lasten »notranji krog«, da bi – po nasvetu terapevtke – zopet dobil nadzor nad lastnim življenjem. Podal se je v odkrivanje mesta, ki se je prepletalo z intimnimi utrinki nekdanjega življenja z ženo. In ko je v zgodbi potoval skozi lastno notranje opustošenje, je v pripovedi prešel v širšo sliko mehiške turbulentne brutalnosti pod predsednikom Enriquejem Peño Nietom.
Planet zase
Velemesto živi precej drugače od preostalega dela države. V njem je šestina populacije in je središče politične ter ekonomske moči. Doslej mu je nasilje narko mafije, ki zadnjo dekado kosi po Mehiki v spopadih med narko karteli in organi oblasti, v veliki meri prizaneslo. Čeprav je v mestu tudi veliko kriminala in korupcije, se zdi imuno na dogajanje v drugih predelih države, eden od razlogov, kot meni avtor, je gigantska velikost mesta, ker je preprosto preveliko, da bi ga mafijski baroni obvladovali.
Od preostale države se loči tudi politično. Od leta 1998 ima levosredinsko vlado, ki je izvedla kup naprednih socialnih reform, zagotovila mesečne prispevke za matere samohranilke, povečala ugodnosti za brezposelne, legalizirala splav in istospolne poroke. V teh procesih je mesto povsem nesinhrono s preostalim delom države, ki mu je 71 let vladala PRI (Institutional Revolutionary Party), od leta 1929 do 2000, in se ponovno zavihtela na oblast leta 2012 z Enriquejem Peño Nietom.
Sem in tja narko nasilje vdre tudi v megapolis. Maja 2013 so sredi belega dne v središču mesta pred klubom ugrabili dvanajst oseb. Goldman je pozorno sledil primeru več mesecev, se pogovarjal s sorodniki ugrabljenih iz revne četrti, ki so jih oblasti obravnavale precej zaničevalno, sočasno pa je bilo mnogo indicev o vpletenosti policije. Nesposobna oblast je naredila malo, da bi razjasnila primer.
Nato so avgusta istega leta odkrili trupla sedmih moških in petih žensk, večinoma obglavljenih v slogu eksekucij narko mafije, čeprav žrtve niso bile povezane s trgovino z drogami. Kasneje je bilo izvedenih nekaj aretacij, vendar ni bilo nikoli razkrito, kdo so resnični povzročitelji grozodejstva in kaj se je pravzaprav zgodilo.
Pojavile pa so se teorije in govorice. Uradna, da so bili žrtve vojne med rivalskimi tolpami, in neuradna, ki jo navaja Goldman, da so se narko karteli povezovali z vladajočo stranko v državi PRI in v sodelovanju z njo v mestu povzročali nemire, da bi ga vrnili pod njeno oblast.
Strupene sledi
Goldman se ne pretvarja, kakšno je njegovo stališče do predsednika, katerega podpora je najnižja med vsemi predsedniki države v zadnjih dvajsetih letih. Njegov pogled in odpor je jasen: Peña Nieto sicer lahko »deluje kot lutka«, vendar »javno brani umore in posilstva kot legitimno uporabo sile« in se »šopiri s svojim avtoritarnim značajem«.
Ob lastni izgubi žene sočustvuje z družinami žrtev, ki jih je bilo v nasilju, povezanem z drogo, v zadnjih osmih letih v Mehiki ubitih več kot sto tisoč. »Preveč nasilnih smrti, preveč trpljenja, velik del neposredno povzročenega od policije, ki jo pooblaščajo državne oblasti,« zapiše v sklepnih besedah.
Goldmanova zgodba, ki se začne kot intimno, čustveno potovanje, se odvije na mnogo širšem platnu tragične resničnosti Mehike in njenega narko nasilja, pisanega kot zmes spominov, reportaže, komentarja in analize, napisana s človeško empatijo in tudi poznavalsko prepričljivostjo.
Pisec, ki je doslej izdal šest knjig, štiri romane (svojo bolečino ob izgubi žene je zlil že v roman Say Her Name, 2011) in dve neleposlovni deli, je doslej predaval na številnih univerzah (Columbia, Brooklyn College, Cartagena v Kolumbiji, Santander v Španiji idr.). Pisal je za New Yorker, New York Times, Harper's ter učil kreativnega pisanja na Trinity Collegeu. Kot sin katoličanke iz Gvatemale in bostonskega Juda se je s svojo drugo, tragično preminulo, ženo nenehno selil med Brooklynom in Mexico Cityjem.
Štirje njegovi romani so bili med finalisti za kar nekaj nagrad, predvsem pa je odmevalo njegovo neleposlovno delo The Art of Political Murder: Who Killed the Bishop?, ki je prejelo kup nagrad in bilo uvrščeno med najboljše knjige leta (New York Times, Washington Post, Economist, Chicago Tribune, San Francisco Chronicle, New York Daily News).
