Nov prevod zgodb o ljubkih muminih

Da so mumini kultni liki, ki so našli svoje mesto tudi na šalicah, majicah, slinčkih, svinčnikih, krožnikih itd., in knjige o njih otroška literarna klasika, se spodobi in je pravično, saj imajo­ vse, kar naredi odlično knjigo: torej odlične like, odlične prigode, odličen slog, za nameček še odličen humor, in odlične ilustracije. Še sreča, da v zadnjih letih tako prozne knjige kot stripe o muminih – potem ko je po (odlični, kajpada) knjigi Čarodejev klobuk in Vražja kresna noč napočil več desetletij trajajoč odmor – dobivamo v rednih odmerkih.

Slovenske izdaje imajo še nekaj – odličen prevod, za kar gredo od leta 2008 zasluge Nadi Grošelj, ki skrbno in z občutkom izbira besedišče in dikcijo ter (po)ustvari občutek vseprežemajoče simpatičnosti.

V to pot prevedeni knjigi Tove Jansson Muminočkovi spomini (Mladinska knjiga) Mumintrolova mama svojemu možu, ki je zavoljo prehlada tečen in ga je treba zaposliti, podtakne idejo, da bi napisal »memoare«. Mumintrolov očka se tako odlični ideji težko upre in brž začne vihteti pero ter z zanosom popisovati svojo mladost. In to s takšnim žarom, da je njegova dikcija na trenutke prav (zabavno) slovesna, kar nekoliko zmoti Mumintrola, a njegove pomisleke o nenaravnosti oče strumno zavrne: »Misliš, da lahko govoriš malomarno, kadar pisateljuješ?!«

Kmalu se pokažejo njegova samovšečnost, samozavest, samozagledanost in kar je še podobnega »samo...«, toda bralec mora priznati, da mu čisto pristojijo. Konec koncev se njegova mladost, ki jo je deloma preživel v družbi izumitelja Fredriksona, pokaže za resnično pustolovsko, enkratno in junaško. Resnično? No, hm, s tem je pa takole: »/.../ če odštejemo peščico drobnih pretiravanj in zamenjav, ki brez dvoma zgolj krepijo lokalni kolorit in ognjevitost, bo ta avtobiografija povsem verodostojna.« Pa še tole Mumintrolov očka dodaja v svoji maniri: »Če boste moje memoare res prebrali do konca, predlagam, da se vrnete na začetek in začnete znova.« Moj nasvet je, da jih vsekakor priporočite sorodnikom, prijateljem in znancem.

Odprtost do sveta

Po Muminočkovih spominih tacajo, gomazijo, mrgolijo, in kar je še načinov premikanja, številni zanimivi, originalni liki (hemulke, mrgoleti, dronti, hatifnati, mimle in množica drugih) z unikatnimi (karakternimi) lastnostmi, razvadami, obsesijami in zanimanji. Nekateri med njimi mimogrede iztuhtajo in izustijo kakšno življenjsko modrost, o kateri dejansko velja premisliti ali se ob njej zamisliti. Nekaj pomembnih lastnosti za razvoj in rast posameznika izpostavi Muminočka že na začetku, in verjetno mu lahko le pritrdimo: sposobnost čudenja in osuplosti, potreba po zastavljanju vprašanj in želja po iskanju odgovorov nanja.

V besedilu je nasploh zaznati močno naklonjenost odprtosti do sveta in drugih/drugačnih (tudi najmanjših in najbolj obstranskih bitij), v tem duhu se zaključi tudi epilog: »Nova vrata, ki vodijo v Neverjetno in Možno, nov dan, ko se lahko zgodi karkoli, če le nimamo nič proti.« Odlično, zelo otipljivo oziroma predstavljivo zna avtorica (pardon, Mumintrolov očka) opisati tudi določeno stanje duha, na primer: »Od same sreče me niti ni bilo strah, da bo minilo.« Odlika knjige so tudi iskrivi dialogi, precizni opisi dogajališč, dogajanja in vzdušja ter doživeti, tu in tam skoraj lirični, opisi narave, ki spodbudijo bralca, da v njej tudi sam bolj na široko odpre oči, razširi nosnice in napne ušesa. Dobra literatura pač zmore napraviti bralca (bolj) občutljivega za pojave, ki jim je ­izpostavljen.

Vse muminknjige spremljajo avtoričine ilustracije – črno-bele, polne šrafur, drobne, pa vendar premorejo dramatične učinke, na njih se kljub majhnosti presenetljivo veliko dogaja, predvsem pa so polne nenavadnih likov, ki si jih je bralec morebiti že po svoje zamislil, zdaj pa lahko svojo domišljijo primerja z avtoričino.

Pred leti smo v slovenščini dobili tudi Poletno knjigo Tove Jansson, namenjeno odraslim bralcem. Sicer je zelo prijetno branje, v katerem je mogoče najti tudi nekatere poteze muminknjig, toda, resnici na ljubo, knjigam iz njenega otroškega opusa ne seže do pasu. Za razliko od posebnega statusa slednjih v kontekstu svetovne otroške literature Poletna knjiga v kontekstu odrasle literature tako izrazito v ničemer ne izstopa. Zato poklon domišljiji, ki si je izmislila mumine in popisala njihove prigode s tolikšno mero simpatičnosti, občutljivosti in inteligentnega humorja!

Priporočam in vam kar tule naštejem naslove, ki jih še nisem omenila in so na voljo v slovenščini: Zima v Mumindolu, Nevidni otrok in druge zgodbe, Komet prihaja, Mumintrolčki in velika povodenj, za ljubitelje stripov so tu še odlični Mumin se zaljubi, Mumin in morje, Mumin na Azurni obali in Mumin in zlati rep.