Novi prevodi zrcalijo zgodovino jezika

Debatna kavarna o prevodih mladinskih del je bila posvečena predvsem novemu prevodu Pike Nogavičke, delu prevajalke Nade Grošelj. Moderatorka Irena Duša je goste takoj po prebranem odlomku iz Pike Nogavičke vprašala, zakaj nov prevod. Prevajalka Pike Nogavičke je odgovorila, da ji to ni prišlo na misel, dokler je ni urednik Mladinske knjige Andrej Ilc povabil, da prevede tri stripe o Piki Nogavički Astrid Lindgren.

Jezik v starem prevodu je bil za strip premalo »žmohten«, tako da se je prevoda lotila na novo. Pika je bila prevedena vsaj osemnajstkrat, prav tolikokrat je bila v rokah različnih lektorjev, tiskarjev in tehničnih urednikov. Okornosti in napak se je v dolgih letih nabralo veliko, tako da je bil nov prevod nujen, čeprav je bil tvegan, saj je to kultna knjiga, je razmišljala prevajalka. Veliko je argumentirano spremenila, nekaj pustila, denimo ime Pika Nogavička, čeprav gre v bistvu za Pipi Dolgštumf.

Pisatelj in prevajalec Milan Dekleva je dejal, da je vesel novih prevodov, saj odražajo živost jezika. Prevajalka in pisateljica se je z njim strinjala in dodala, da novi prevodi kažejo tudi zgodovino jezika in so dokument naše identitete. Prevodi so zelo pokvarljivo blago, še posebej prevodi del, ki uporabljajo veliko slenga.

Žal je v zadnjem času tudi precej slabih prevodov, saj še posebej iz angleščine prevaja veliko ljudi, ki si domišljajo, da obvladajo jezik, in imajo pet minut časa. Zanimiv je bil razmislek o izvirniku (Barbara Simoniti se je lotila Butalcev Frana Milčinskega), ki je brezčasen, za razliko od prevodov. Barbara Simoniti je dodala, da se mladi navadijo novih prevodov, starejšim pa, če želijo, še vedno ostanejo stari. Dekleva je pripomnil, kako neprimerno bi bilo, če bi ohranili Teletubbies, ko je beseda Telebajski tako ustrezna (Dekleva je prevajal to otroško ­animirano oddajo).

Pa še to. Krasno je spoznanje, da lahko prevajamo že prevedene knjige, saj to lahko pomeni tudi, da smo vse najboljše že prevedli, je bil (vedno) hudomušen Dekleva.