Tiskane izdaje
Po besedah urednika Sama Ruglja je Bela dama več kot knjiga o teku, saj prehaja v literaturo. Pri tem je poudaril, da je delo prva slovenska knjiga o teku, ki sta jo spisali avtorici. Tudi v tujini je tak tandem redek.
Jasmino Kozina Praprotnik, ki je tudi sama zagnana tekačica − med drugim je med zadnjo nosečnostjo štiri dni po predvidenem roku poroda s soprogom pretekla 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu −, je zanimalo, zakaj Helena teče. »Zakaj Helena še vedno kljub lepim letom teče, zakaj se zjutraj odpravi na tek in zakaj se vsakič znova pozanima, kje bo naslednji organiziran tek,« so bila vprašanja, ki ji niso dala miru. Obenem jo je zanimal tudi njen življenjski nazor oziroma njen pogled na svet.
Pred kratkim je slišala Žigonovo na vprašanje, kdaj bo izšla knjiga o njej, odvrniti, da nikoli, kar jo je močno vznemirilo. »Takšno življenje, takšna volja, takšna motivacija − o tem je treba pisati,« je pomislila in že iskala najboljšo osebo, ki bi se dela lotila. Na pobudo moža, naj sama napiše zgodbo, pa je začela resno razmišljati tudi v tej smeri.
Zamislila si je »roman v kilometrih«, zato je Žigonovo povabila na 21-kilometrski istrski maraton, ki je potekal ravno na njen 86. rojstni dan − 13. aprila, kar je bilo za avtorico dovolj močno naključje. Ob vsakem opisanem kilometru se Žigonova spomni kakšne življenjske etape in tako s pomočjo mlajše tekaške kolegice izpisuje svojo zgodbo.
Žigonova je dejala, da je letos spomladi še šlo, letos pa se bo na Ljubljanskem maratonu udeležila le desetkilometrskega teka. »Potem bom tekla le še zase, ne bom več tekmovala,« je povedala.
Rugelj je opozoril na način teka Žigonove, ki »teče neustavljivo, nikoli s pohodnim korakom, vedno s tekaškim − morda s počasnejšim in krajšim, a brez prestanka«.
Žigonova je, kot je pojasnila, tekla že od malih nog. Med drugim je tekala do gostilne starega očeta, kamor jo je mačeha pošiljala in od nje zahtevala, da se čim prej vrne, pozneje je tekla v službo, na avtobus, na tramvaj. Prvega uradnega teka se je udeležila leta 1946 v Tivoliju, k čemur so jo nagovorile kolegice v službi. Vdala se je in tekla ter v cilj pritekla prva. Od takrat se je s tekom začela intenzivneje ukvarjati. To ni bilo običajno početje za ženske, ki so lahko tekle le na krajših progah, pa še to ne v Sloveniji, ampak v Beogradu, kjer so organizirali zgolj dvokilometrski tek, je pojasnila.
Knjiga je zanimiva tudi z etnološkega in zgodovinskega vidika, saj prikazuje razvoj rekreativnega športa od druge svetovne vojne pa vse do danes.
