Tiskane izdaje
Se sodobna zgodovina sploh kaj razlikuje od Herodotovih zgodb? Na videz nedvomno, pogosto imamo opraviti s suhoparnimi, politično korektnimi, neredko celo sterilnimi zapisi, ki naj bi zagotavljali ultimativno nepristranskost, vendar le redkim uspe preseči tovrstno simulacijo objektivnega.
Cvetan Todorov se v delu Osvojitev Amerike: vprašanje drugega (Studia humanitatis, 2014, prevod Mojka Žbona), ki obravnava špansko kolonizacijo Karibov in Mehike v 16. stoletju, že vnaprej zavaruje, saj se mu zdi najprimernejši način »pripovedovanje eksemplarične zgodbe«, obenem pa izpostavlja tropološki oziroma moralni pomen, ker ga bolj kot preteklost zanima sedanjost.
Vendar ga tudi takšen pristop ne rešuje, odvisen je izključno od enostranskih, torej španskih virov, kar pomeni, da še tako radikalen antihistoricizem, ki se distancira od spekulativnih in arbitrarnih rekonstrukcij preteklosti, nujno ostaja invaliden oziroma vsaj pomanjkljiv.
Vendar to nikakor ne zmanjšuje zanimivosti branja, četudi smo Slovenci dobili prevod več kot tri desetletja po nastanku knjige. Morda je danes čtivo še bolj aktualno, saj je v ospredju knjige Todorova nekakšna analiza človeške krutosti, ki pogosto dosega raven iracionalne bestialnosti, ta pa se danes kaže v vzponu nekakšnega novega barbarstva, o katerem smo vsi mislili, da je relikvija zgodovine.
Španska konkvista pač ob vseh neizmernih grozovitostih, ki jih spremljamo v pet tisoč letih tako imenovane civilizacije, zaseda prav posebno mesto in z izbrisom sedemdesetih od osemdesetih milijonov avtohtonih prebivalcev še vedno pomeni največji genocid v zgodovini človeštva.
»Španci bolehamo za boleznijo, ki jo lahko ozdravi zgolj zlato,« je eden redkih ohranjenih citatov razvpitega Hernána Cortésa, prvega med konkvistadorji, to pa nekako v splošni zavesti velja za prvi, če že ne edini motivacijski faktor osvajalcev.
Todorov dovolj prepričljivo predstavi veliko bolj kompleksno ozadje kolonialnih podvigov, še zlasti Kolumba bi težko ocenili za povsem brezvestnega osvajalca, njegovi motivi in vzgibi so precej bolj heterogeni, kot se zdi na prvi pogled. Res da Indijance obravnava s podobnim zanimanjem za kuriozitete kot tamkajšnjo floro in favno, vendar obstaja vsaj določen interes, ki ga pri njegovih naslednikih ni več zaslediti.
Juan Díaz, kronist odprav Francisca Hernándeza de Córdobe in Juana de Grijalve, poroča, da teh dveh resnično ni zanimalo nič drugega kot »dobiti čim več zlata v čim krajšem času«, pri njunem podvigu ni strategije, ravnata impulzivno in zgolj improvizirata. Cortés je spet drugačnega kova, Todorov poudarja, da skuša »najprej razumeti in šele nato zavzeti«.
Seveda ne gre za kakšno posebno željo po spoznavanju etnoloških ali antropoloških karakteristik, temveč zgolj za logistično spoznavanje okoliščin. Vendar bi ga lahko glede na kasnejše zmage v bitkah, ki jih je dobil s tisočkrat močnejšim nasprotnikom, označili za morda najbolj sposobnega, morda celo genialnega v svoji brezobzirnosti, predvsem pa je mojster obvladovanja komunikacij, kar je bila ena glavnih pomanjkljivosti premagancev.
Odnos duhovščine
Bartolomé de las Casas je najbolj prominenten akter protesta, in čeprav seveda tudi pri njem prevladuje paternalističen odnos do domorodcev, je svojo maksimo strnil v dovolj povednem stavku, ki je tudi danes dovolj aktualen, takrat pa je zvenel prav revolucionarno: »Naravni zakoni in pravila ter pravice ljudi so skupni vsem narodom, krščanskim in poganskim, ne glede na vero, zakon, stan, barvo in položaj.«
Vendar gre tukaj za različne determinante, ki so opredeljevale takratnega evropskega človeka, ob krščanstvu, ki je sicer v teoriji (in precej manj v praksi) res egalitaristično, še grško-rimska civilizacijska dediščina, ki pa je strogo hierarhično zastavljena.
Ta nasprotja so se stopnjevala v svojevrstni razpuščenosti, s katero je povezana še razsrediščenost sveta ob nastopu novega veka; Todorov omenja predvsem izgubo Jeruzalema, vendar je verjetno za preobrat še bolj pomembna zasedba Konstantinopla leta 1453 – vzhod se je nenadoma skoraj neprodušno zaprl, treba se je bilo obrniti proti zahodu. Zverinskost osvajalcev se je tako odigrala daleč stran, v tako rekoč nikogaršnji deželi, v kateri ne veljajo nobena pravila in zakoni, kljub temu pa so številni primeri nesmiselnih bestialnosti res groteskni.
»Krutost izhaja iz šibkosti,« je zapisal Seneka, vendar je njegova teza nedvomno pomanjkljiva. Prav tako lahko izvira iz občutka superiornosti, neomejene nadvlade ali pa celo iz preproste objestnosti in kapricioznosti. V Osvojitvi Amerike ne manjka tovrstnih primerov.
Le stežka je, denimo, mogoče razložiti in razumeti, kaj se je dogajalo v glavah Špancev, ko so v neki suhi strugi potoka naleteli na brusne kamne, da bi preverili, ali so dovolj dobro nabrusili meče, pa so razsekali na kose vse prebivalce bližnje vasi. In to je le eden od nešteto primerov ...
Vendar se Todorov vzdrži vrednostnih sodb, ne samo arhivski viri, ki jih uporablja, temveč tudi njegovi komentarji so dovolj nevtralni, da ohranja distanco kronista. Ne, ker bi bil indiferenten – Todorov nedvomno sodi ne samo med najbolj pronicljive, temveč tudi subtilne in občutljive avtorje –, temveč ker se jasno zaveda pasti, ki jih prinaša prazno moraliziranje.
Prav tako kot protiutež ne predstavlja krutosti Aztekov in Majev (ob odprtju kakšnega templja so denimo v enem dnevu žrtvovali tudi 8000 ljudi), pisec zgolj niza dokumente in jih postavlja v kontekst, ki je dovolj abstrakten, da si lahko bralec sam ustvari podobo in izpelje zaključke.
Ernest Gellner, filozof in socialni antropolog, bi sicer lahko tukaj ironično pripomnil, da je nejasnost sloga svojevrstna spokora za evropsko kolonialno krivdo, ki ne zna in ne zmore formulirati objektivnih dejstev in se zato raje zateka v abstrakcijo, vendar bi strogo upoštevanje tega načela pravzaprav onemogočilo vsakršen diskurz.
Res pa se Todorov vsaj na eni točki identificira s kolektivno krivdo, namreč v stavku, da »smo mi vsi neposredni Kolumbovi potomci«. Že mogoče, vsekakor nas je evropsko odkritje Američanov (in seveda ne Amerike) usodno zaznamovalo, vendar je kolonializem le eden od brezštevilnih grehov človeštva.
Tukaj ne gre za relativiziranje odgovornosti, vendar je zgolj izpostavljanje kolonializma, ki je v zadnjem času doseglo nov razmah, nujno pomanjkljivo – od Jeriha do Ruande in od pokola Armencev do Treblinke (mimogrede, v zgodovini še vedno velja za največji enkratni masaker pomor skoraj milijona ljudi v kitajskem mestu Yangzhou v 17. stoletju) predstavlja nepregleden niz človeških zablod.
Todorov se tega jasno zaveda, zato opozarja, da je njegova knjiga predvsem »eksemplarična zgodba«. Podobno eksemplarična so tudi njegova druga dela, denimo Francoska tragedija, Glasovi iz gulaga, Življenje in smrt v komunistični Bolgariji, Strah pred barbarstvom, Morala v koncentracijskih taboriščih, Krhkost dobrega ...
Vsa po vrsti se ukvarjajo z analizo zla, na katero smo že skoraj imuni, kar pa še ne pomeni, da ga ni treba znova razkrivati in se obenem izogniti nihilizmu in cinizmu ter obdržati tudi nekakšno vero v človeštvo in zmožnost preseči Vprašanje drugega. Todorov je eden redkih avtorjev, ki še ni izgubil upanja.
