Tiskane izdaje
Takoj po prvih straneh je očitno, da ni pričakovati ničesar že »prebranega«. Pisateljica Muriel Barbery, ki se ji mnogi slovenski bralci klanjajo zaradi uspešnice Eleganca ježa, s knjigo Življenje vilinov vabi v fantazijski svet, v katerem z izmojstreno literarno pisavo povezuje naravno z nadnaravnim. Bralca pospremi v odprte svetove, v katerih je mogoče marsikaj.
Muriel Barbery je bila na povabilo Mladinske knjige in Francoskega inštituta pred kratkim že drugič v Sloveniji. Prvič smo jo lahko spoznali pred šestimi leti, ob izidu prevoda njenega romana Eleganca ježa (L'Élégance du hérisson), s katerim je očarala tudi tukajšnje bralce. Se lahko nadeja podobnega uspeha z Življenjem vilinov (La Vie des elfes), ki je prav tako izšlo pri Mladinski knjigi v prevodu Saše Jerele? Žanr je povsem drugačen, predvsem je povabilo v fantazijsko »serijo«, ki še nastaja in naj bi izšla v več zvezkih. V knjigi ne manjka skrivnostnosti, enigmatičnosti in mistike, avtorica potegne bralca v manj običajne krajine ... – med viline, ki se jih je, kot je povedala na predstavitvi v knjigarni Konzorcij, v nadaljevanju nadejati še več kot v prvem delu.
Fantastična potovanja
Razlog, da je Muriel Barbery po mednarodni uspešnici Eleganca ježa literarno zaplavala v drugačne vode, je očiten in lep: potovanja. Poti vedno preobrazijo človeka. »A ne gre samo za potovanja.« V resnici je vsaka njena knjiga – doslej je napisala tri in vse izdala pri založbi Gallimard – zgodba zase. Drugi roman, Eleganca ježa (v Franciji je izšel leta 2006), je bil povsem drugačen od prvega, Une gourmandise (leta 2000), pa tudi tretji, Življenje vilinov (2015), je samosvoja pripoved. »Nobeno pisanje ne more zveneti pristno, če se ne potrudimo izstopiti z območja udobja.« Predvsem po sijajnem uspehu Elegance ježa – doma in na tujem je bilo prodanih okrog šest milijonov izvodov – se je v njej okrepila želja, da bi raziskala neznana področja. Sploh pa verjame, da je v književnosti čudovito prav to, da je v njej mogoče resnično vse.
In zakaj vilini? Kdo sploh so vilinska bitja? Začelo se je takole … »Nekega dne sva se z možem pogovarjala o Japonski. Ne pozna je, nikoli še ni bil tam, jaz pa sem med Japonci preživela dve leti. V lepi francoščini sem mu poskusila opisati čustva, ki so se porajala v meni, ko sem hodila po vrtovih templjev v Kjotu. Razlagala sem mu, kako tam prevzame človeka popolna lepota, skorajda nečloveška popolnost, poskusila sem mu opisati tamkajšnjo absolutno čistost in tišino. Seveda mi ni uspelo. Nasprotno, imela sem občutek, da nizam kliše za klišejem. Na koncu sem mu obupana in vsa iz sebe dejala: zdi se mi, da so te vrtove ustvarili vilini.« Ko je pozneje razmišljala, o čem bi hotela pisati, jo je znova prešinilo: seveda, rada bi pisala o naravi, poeziji, umetnosti … – o vsem, kar jo je naučila Japonska. »Mogoče pa so vilini bitja, ki utelešajo željo po čudovitem prepletu umetnosti in narave; preplet, ki sem ga odkrila v Kjotu.«
Muriel Barbery Foto: Igor Zaplatil/Delo
Kot himna
Življenje vilinov zatorej zveni kot himna naravi in umetnosti, posebno glasbi, po svoje – zaradi natančnih opisov jedi, ki jih je mogoče skorajda okušati, vonjati – pa še prehrani. Pisateljica se, podobno kot v prvem romanu, tudi v tej knjigi poklanja gastronomiji. »Razlog je preprost: sem pač Francozinja, zrasla sem ob francoskih specialitetah.« Ni nepomembno, da je odraščala na podeželju. »Otroštvo nas globoko zaznamuje, morda usodno določi naš odnos do sveta ... Otroška leta sem preživela na kolesu. Z njim sem prečesala malone vse podeželske poti in gozdne steze, se približevala rekam. Pozneje sem kot mnogi vrstniki odšla na študij v mesto [...]. A šele na Japonskem sem se zavedla, kako pomembna je zame narava in kako močno jo pogrešam. Ko sem prvič vstopila v šintoistični tempelj v Kjotu, so me preplavila nerazumljiva, vendar popolnoma ekstatična občutja. V Franciji so verski objekti vedno iz kamna in zaprti, notranji prostor je ločen od zunanjega sveta, na Japonskem pa se v prostorih spiritualnosti notranje in zunanje tesno prepletata.« V hramu duhovnosti je mogoče občudovati drevesa, poslušati petje ptic, tudi prisluhniti vetru, stik z naravo je izjemen in zelo močan ...
Knjiga je poetično, ne pa nujno tudi enostavno in sploh ne običajno branje. Literatinja razvija zgodbo okrog dveh desetletnih deklic, posvojenkah z nadnaravnimi močmi. Maria živi v odročni vasici v Burgundiji, kjer raste ob skrivnostnih napevih narave, medtem ko Clara odrašča v Abrucih v Italiji, kjer se nekega dne – ko v njeno življenje prinesejo klavir – vse postavi na glavo. Ne da bi se kdaj učila igrati nanj, s prsti takoj prikliče iz inštrumenta božanske melodije. »Glasbo imam rada od nekdaj, a posebno mi je pri srcu klavir. Zelo mi je bilo všeč, ko je nanj igral moj oče ...« Najraje ga je, kot je povedala na predstavitvi v knjigarni Konzorcij, poslušala iz daljave.
Medtem ko se v prvem zvezku Življenja vilinov oglaša malone nadzemeljska glasba, je v nadaljevanju (predvidoma bo izšlo prihodnje leto) pričakovati strašno ropotanje vojne. »Želim si pripovedovati o vojni. Ne vem, zakaj, morda zato, ker je eden mojih najljubših romanov Vojna in mir. Prvič sem ga prebrala pri trinajstih letih, nato sem znova segla po njem na vsake tri, štiri leta.« V njem vedno znova odkrije nekaj drugega ...
Muriel Barbery pripoveduje o vilinih v tretji osebi, kar je »slogovno precej zapleteno in tudi naracija zahteva več spretnosti, kot če bi pustila junakom, da govorijo sami«. Pri tej knjigi se je, kot je povedala, naprezala veliko bolj kot pri prvih dveh, njena pisava je virtuozna z nemalo dolgimi povedmi. »Čeprav so nekateri stavki tudi kratki.« Mojstri jih navadno zgodaj zjutraj, ko je dan še nedolžen in misel čista; takrat se je mogoče osredotočeno prepustiti vsemu, kar šele prihaja. Ob tem potrebuje le zeleni čaj, mačjo družbo – in čas. Tega si vzame. Lahko si ga vzame.
Živeti od svojega peresa
Muriel Barbery živi od svojega pisanja. »Zelo malo nas je takih. Po večini imajo kolegi še druge službe, nekateri učijo, drugi so novinarji ali podobno. Pišejo, ko imajo čas.« Tudi sama je bila profesorica filozofije na francoskem podeželju, preden ji je uspelo – danes je Eleganco ježa mogoče brati v kakih štiridesetih jezikih.
Sta književnost in filozofija morda posebno lep par? Videti je tako, sploh v Eleganci ježa je nemalo filozofskih referenc. »Zagotovo sta bila posrečen par pri nekaterih pomembnih ruskih piscih, ki so bili hkrati filozofi. Vojna in mir je velik roman in obenem filozofsko delo. Nisem dobra filozofinja, kmalu sem ugotovila, da moj način razmišljanja ni filozofski, pa čeprav me je študij filozofije zelo zanimal. O ljudeh in svetu sem se v resnici naučila več iz romanov kot med branjem filozofov.«
Njena prva čudenja segajo v francoske literarne naslove 18. stoletja, pri petnajstih, denimo, je odkrila Laclosova Nevarna razmerja. »Seveda nisem ničesar razumela, ti mladi odrasli so se mi zdeli skrivnostni in tudi jezik je bil zame pravo razsvetljenje. Nisem si mogla predstavljati, da je mogoče pisati tako elegantno. Prava literarna poslastica!« Če bi naštevala naprej, ne bi mogla mimo literature 19. stoletja in Flaubertove – predvsem – korespondence, ne toliko romanov. »Njegov slog je sijajen. Kot bralka bi si želela, da bi lahko z njim popila kozarec dobrega vina.«
Kaj pa sodobna literatura? »Pisanje me zelo posrka – in ker veliko berem klasike, je časa za novodobne naslove bolj malo. A priznati moram, da me je pred kratkim navdušil roman Règne animal [založba Gallimard] mladega pisatelja Jean-Baptista Del Amoja. Česa tako sijajnega zagotovo nisem prebrala že deset let.« Po eni strani je očitno, da je odličen poznavalec klasične književnosti, po drugi pa ni mogoče preslišati, kako močan je njegov osebni literarni glas.
Enako velja za Muriel Barbery ... Tudi njen literarni jezik kaže, kako bogata in zahtevna paleta jezikovnih registrov je francoščina. Prevajalski izziv je bil zagotovo velik.
