Tiskane izdaje
Poljski alpinisti so se v Himalajo podali kot zamudniki, podobno kot Slovenci – čeravno sprva ni kazalo, da bo tako. Himalajsko komisijo pri Gorniškem klubu so ustanovili že daljnega leta 1936, za svoj prvi cilj pa so si izbrali osemtisočak K2. A ker zanj niso dobili dovoljenja, so se leta 1939 povzpeli na takrat še neosvojeni, 7434 metrov visoki vzhodni vrh gore Nanda Devi v indijski Himalaji.
Toda z napadom Hitlerjeve Nemčije na Poljsko septembra istega leta so odprave v visoka gorstva zastale, pod povojnim socializmom pa so se v polni meri obnovile šele, ko so bile vse glavne himalajske trofeje, osemtisočaki, že zdavnaj razgrabljene: prvo, Annapurno, so leta 1950 uplenili Francozi, zadnjo, Shishapangmo, leta 1964 Kitajci. Streha sveta, Mount Everest, je leta 1953 padla v roke Združenemu kraljestvu.
Čarobna formula:
Zawada je že pozimi 1974 vodil odpravo na Lhotse, ki pa vrha ni dosegla. A gora, s katero se je Poljakom uspelo dokončno umestiti na alpinistični zemjevid sveta, je bil Mt. Everest.
Ko je bil svet poljski
Najpoprej se je 16. oktobra 1978 na Everest povzpela Wanda Rutkiewicz, ki je s tem postala prva Evropejka, prva Poljakinja in šele tretja ženska, ki je stala na vrhu sveta. Okoliščina, da je kardinalski zbor istega dne za rimskega škofa izvolil kardinala iz Krakowa, Karola Wojtilo oziroma papeža Janeza Pavla II., je njenemu dosežku podelila nesluteno publiciteto – na podoben način je vest, da se je Novozelandec Edmund Hillary kot prvi povzpel na vrh sveta, London dosegla 2. junija 1953, natanko na dan kronanja kraljice Elizabete II.
Sedemnajstega februarja 1980 sta nato v odpravi, ki jo je vodil že omenjeni Andrzej Zawada, vrh Everesta kot prva v zimskem času dosegla Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy. »Izražam svojo srečo in čestitam rojakom za njihov uspešno opravljeni prvi zimski vzpon na najvišji vrh Zemlje v zgodovini zimskega himalajskega plezanja,« je precizno, kot bi bil kak himalajski kronist, ne pa papež, čestitko formuliral Janez Pavel II. In ker je Zawada tisto leto imel dovoljenje še za spomladanski vzpon na Everset, je tudi tega kajpak bilo treba izkoristiti. In so se Poljaki, tokrat sta bila to Jerzy Kukuczka in Andrzej Czok, spomladi tega leta na Everest povzpeli še po prvenstveni smeri v južni steni.
Istega leta so delavci gdanske ladjedelnice ustanovili sindikat Solidarnost, s čimer so sprožili proces, ki je v naslednjem desetletju privedel do padca berlinskega zidu. In kot da mera še ne bi bila polna, je Nobelovo nagrado za literaturo tisto leto dobil prav tako Poljak – Czeslaw Milos. Zdelo se, da je svet poljski.
Od kolektiva k individuumu
Toda spomladanska odprava na Everest je hkrati razkrila prelom, ki se je podtalno godil v alpinizmu: dva člana odprave sta načrtovala vzpon na vrh, ne da bi kogarkoli od tovarišev obvestila o tem. Vodja Zawada je zato predčasno prekinil odpravo, vendar je duh že ušel iz steklenice. »Doba himalajizma,« piše Bernadette McDonald, »v kateri se je vsak član moštva avtomatično čutil zmagovalca ne glede na to, kdo je prišel na vrh, se je nepreklicno končala. Zdaj je dosežek posameznika pomenil več kot moštveni.«
Po eni strani je šlo za spremembo v mentaliteti, za prehod od kolektivizma k poudarjenemu individualizmu, ki ga v tistem času srečamo tudi na drugih področjih družbenega življenja in v vseh družbah, ne samo socialističnih.
Po drugi strani je šlo za formiranje novega sloga plezanja himalajskih gora: ob dotedanjem ekspedicijskem stilu, pri katerem je večdesetglavo moštvo alpinistov tedne ali mesece dolgo oblegalo goro in na njej drugega za drugim postavljalo višinske tabore, se je vse bolj uveljavljal alpski stil, pri katerem je maloštevilna naveza dveh ali treh alpinistov z minimalno opremo opravila vzpon v nekaj dneh.
Vzporedno z menjavo stila se je spremenilo tudi vrednotenje vzponov. Težišče se je z vrhov preneslo v stene in slog vzpona ter težavnost stene sta bila čedalje pomembnejša; ali je alpinist ob tem dosegel tudi vrh, je postajalo manj pomembno. Pionir tovrstnega pristopa pri Poljakih je bil nemirni »mislec« Woytek Kurtyka, ki je na dolgi seznam svojih vzponov uvrstil kar trinajst velikih himalajskih sten, šest od teh na osemtisočakih.
Kurtyka je bil tudi tisti, ki se je najostreje postavil po robu zbiranju vseh štirinajstih osemtisočakov, cilju, ki so mu med poljskimi alpinisti podlegli domala vsi največji – od Jerzya Kukuczke, Wande Rutkiewicz do Krzysztofa Wielickega. Za Kurtyko je bila »himalajska krona« oziroma »himalajski rožni venec«, kakor mu je pravil globoko verni Kukuczka, zgolj različica vsakdanjega materializma – le da plezalec pri njem čuti potrebo po posedovanju gora, ne pa kake druge materialne dobrine.
Ustvarjalna moč sive ekonomije
Kako to, da se je Poljakom iz naroda-zamudnika uspelo tako hitro preleviti v vodilno himalajsko nacijo? Bernadette McDonald dokončnega odgovora ne daje, postreže pa s številnimi dejavniki, od zgodovinskih, religioznih do aktualnopolitičnih. Predvsem ji uspe prepričljivo pokazati, da je taisti specifično poljski socializem, ki je prva leta po vojni preprečeval in oteževal obiskovanje tujih gorstev, sčasoma postal eden glavnih pospeševalcev poljskega alpinizma, ki je dosegel nesluteno množičnost. Tako je npr. leta 1977 v cenovno ugodni in zato Poljakom dostopni Hindukuš odšlo kar 22 odprav s 193 plezalci, ki so tam preplezali 102 vrhova in opravili 22 prvenstvenih vzponov.
Toda poljske odprave v tuja gorstva niso bile samo alpinistični podvigi. Bile so tudi oblika od države potihem tolerirane vzporedne, sive ekomonije, katere poglavitni sestavini sta bila tihotapstvo blaga in črnoborzijanstvo s trdnimi valutami. Veliki ekspedicijski sodi so bili kot ustvarjeni za kontrabant, ki je postal tako rekoč poljski nacionalni šport – kdo se ne spomni poljskih turistov na Jadranu, ki so pred vrnitvijo domov prodali domala vse, od raznovrstnega kovinskega orodja do šotora, v katerem so še včeraj spali? Odprave za marsikoga niso bile samo način življenja, ampak so postale način preživljanja.
Z vsakim osemtisočakom
Posebej simpatični lik je »blagi velikan« Jerzy Kukuczka, »Jurek«, himalajski stroj, ki je dobesedno veljal za nesmrtnega. Njegova smrt v južni steni Lhotseja – Wielicki: »Umrl je alpinistične smrti v klasičnih okoliščinah: zelo strma stena, padec, pretrgana vrv in dokončni padec v prepad.« – je zato na poljske alpiniste učinkovala tako šokantno, da so nekateri plezalno vrv obesili na klin.
Posebej tragična se zdi usoda Wande Rutkiewicz, pogumne ženske, ki nikakor ni hotela pristati na vlogo »dekliške plezalke«, se pravi alpinistk, ki so sicer lahko dobro plezale, a so vselej plezale kot druge v navezi, in sicer s svojimi fanti ali možmi, ampak je hotela voditi in samostojno priti na vrh. Toda zaradi notranje razdvojenosti, težavnega značaja, pretirane tekmovalnosti itd. je nazadnje tekmovala z vsemi – ne samo na gori, tudi v življenju – in se naposled osamila. Z vsakim osvojenim osemtisočakom je je bilo manj. Wielicki je o njej dejal: »Zapustila je moža, zapustila je družino, zapustila je prijatelje. Nikogar ni imela, h kateremu bi se lahko vrnila. Ni imela ne službe, ne poklica, ne vrta, ne drugih interesov. Ni imela rezervnega plana. Ni imela ničesar.« Res je, da se je lahko sprehajala po ulicah Varšave in jo je vsakdo prepoznal, toda doma je ni čakal nihče. Njena samotna smrt na gori se tako zdi kot beg iz življenja, kot dejanje nekoga, ki se ni toliko zaplezal na gori, kolikor se je v življenju.
Kakorkoli. Da se Kandčanka loti prikaza zlate dobe poljskega alpinizma, je zagotovo pogumen korak, katerega izid je že zato negotov. Bernadette McDonald je nalogo opravila sijajno. V nemajhni meri zato, ker je znala prisluhniti in je dala besedo poljskim alpinistom samim.
