Tiskane izdaje
Je mogoče ob vsesplošni eroziji tako imenovanih vrednot (ta termin je sicer danes postal plen najrazličnejših dnevnopolitičnih banaliziranj in zato abstrakten ter povsem neuporaben) osmisliti svojo eksistenco in celo razmišljati o njenih magičnih in metafizičnih razsežnostih? Nizozemski pisatelj Cees Nooteboom v svojem delu Raj izgubljeni (odličen prevod Mateje Seliškar Kenda) vsekakor ponuja to možnost, in sicer v obliki senzibiliziranja naših čutov, saj lahko najdemo ne samo zanimive in zapeljive, temveč tudi očarljive in usodne interakcije, če se le znebimo apatičnosti in desperatnosti.
Čeprav osnovni ton besedila nikakor ni optimističen. V ozadju se razkrivajo drobci zgodb obeh glavnih protagonistov, Brazilke Alme in nizozemskega literarnega kritika Erika (pri orisu slednjega so nedvomno opazne avtobiografske poteze), z njunimi travmami in frustracijami, ob tem pa še oris nekaterih značilnosti sodobnega sveta, ki nikakor ne predstavlja posebno spodbudnega miljeja. Na eni strani družbeni in socialni prepadi in na drugi izpraznjenost hiperprodukcijske sodobne kulture in sterilnost gostobesednega intelektualizma, ob tem pa še razkroj vseh nekdaj dominantnih družbenih, ekonomskih in religioznih komponent, ki so tvorile vsaj na videz homogeno orientacijsko mrežo za posameznika in skupnost.
Kot univerzalna prispodoba služi Avstralija, kjer je morda z zadnjimi ostanki Aboriginov še sled arhaične družbe, vendar je tudi to le še medel spomin. Na eni strani jalovi poskusi osvajalcev, da bi razumeli mitologijo staroselcev (ki seveda sploh ni mitologija, temveč kompleksen sistem vseobsegajočega in harmoničnega bivanja), in na drugi resigniranost Aboriginov, ki so v spremenjenih okoliščinah povsem izgubljeni. Odsotnost komunikacije in sporazumevanja je skoraj popolna oziroma kot ponuja pisatelj analogijo strmenja med človekom in ptičem, ki je »nesmiseln pogled nepremostljivih razlik«.
Če potegnemo vzporednice, pravzaprav ni veliko drugačen naš odnos do evropske oziroma zahodne zgodovine, tudi za nas je to le še neka prastara civilizacija, na katero nas ne veže nič drugega kot negotov, varljiv spomin, vse je izgubljeno v današnji osnovni zapovedi, da šteje le tukaj in zdaj. Tukaj je Nooteboom spet mojster, saj njegove številne reference na pretekle kulture in civilizacije (predvsem pa seveda na Johna Miltona, od katerega si je tudi nekako izposodil naslov) niso obremenjene z aroganco vzvišenega erudita, temveč so v besedilo vpletene nevsiljivo in poetično in so zato toliko bolj učinkovite.
In vendar njegova vizija sveta ni mračna, še manj apokaliptična. Kaj se zgodi na koncu z osrednjima protagonistoma, niti ni pomembno, kar šteje, je čarobnost naključij, pripravljenost igrati igro in pozornost na na videz nepomembne detajle, ki se lahko razkrijejo kot veliko usodnejši, kot se zdi na prvi pogled. In ne nazadnje, ali je bilo v Miltonovih časih res veliko lažje osmisliti svoje življenje kot danes, ali ni zgolj utvara, da so bila pretekla obdobja veliko bolj jasno strukturirana, da je bilo bolj razvidno, kaj je prav in kaj narobe? Morda, vendar nam Nooteboom ponuja možnost, da ga realiziramo tudi v času, ko ne samo da mislimo, da je raj izgubljen, temveč da ga sploh nikoli ni bilo.
Knjižna recenzija: Očarljivi izgubljeni raj
Cees Nooteboom: Raj izgubljeni, Beletrina, Ljubljana 2016, prevod Mateja Seliškar Kenda
Objavljeno
15. marec 2016 14.33
