Tiskane izdaje
Ko človek odloži roman Črna mati zemla mladega hrvaškega pisatelja Kristiana Novaka, mu je kar malo žal, da je napetega branja konec. V iskanju dodatnih informacij se oči dokopljejo do besedila na notranji strani platnice, kjer zasledi razveseljivo vest, da je »ekranizacija v pripravi«. Pod vtisom prebranega se podobe same od sebe začnejo sestavljati v dogajanje na filmskem platnu, ki je mešanica Kusturičevega Očeta na službenem potovanju in Lynchevega Twin Peaksa – seveda v medžimurski izdaji.
Skoraj štiristo strani debela knjiga, ki je v broširani izdaji izšla pri založbi Modrijan, na prvi pogled (in na prvi prelet) spominja na ameriške kriminalke vprašljive literarne vrednosti, ki so naprodaj v letaliških knjigarnah. Začetek zgodbe potrdi zloveščo slutnjo: bralec se mora pregristi čez nekaj strani sprva administrativno suhoparnega, nato pa vse bolj senzacionalistično obarvanega poročila o skrivnostnem dogajanju v neki zakotni medžimurski vasici, kjer je na pragu devetdesetih osem ljudi v nepojasnjenih okoliščinah naredilo samomor.
So jih k temu prignali odpuščanja v slovenskih podjetjih, alkoholizem, pregovorna melanholija, značilna za prebivalce nižinskega območja med Dravo in Muro, tajanstvena sekta Črna vrtnica, o kateri je v osemdesetih poročala tudi Arena, ali temačne sile iz sveta mrtvih?
Enakopravnost spolov
Očitno avtobiografski elementi so prepleteni z avtoironičnimi popisi plehkosti tako imenovanega hrvaškega jet seta, ki po vsem sodeč čisto nič ne zaostaja za slovenskim. Protagonist in njegovo dekle se pomenkujeta v živi, govorjeni hrvaščini (ki jo je v živo, govorjeno slovenščino imenitno prevedla Đurđa Strsoglavec), pripovedovalec se posmehuje generičnim likom, kakršna je recimo Korina: »pripadnica tistega nenavadnega postprivatizacijskega urbanega sloja tridesetletnikov, o katerih se ne ve točno, kaj pravzaprav počnejo v življenju, vendar jim vedno uspe izgledati dobro, biti blizu ljudem, ki veljajo za uspešne, imeti denar za smučanje v povprečnih zimskih smučarskih središčih z luksuznimi imeni na Sankt, za manjši oblikovalski avto, ki je usklajen s prevladujočimi barvami oblačil, in za večerje v precenjenih zagrebških restavracijah z osebjem s kroničnim uniseks PMS-om«. Matija Dolenčec je poleg tega zaposlen kot državni uradnik v agenciji, katere poslanstvo je zagotavljanje enakih možnosti za ženske in moške. Tudi na sinjski alki, recimo.
Sestop v podzavest
Skorajda sanjska eksistenca vzhajajoče zvezde hrvaške književnosti se začne lomiti, ko ga zapusti dekle, ki mu očita, da je patološki lažnivec, saj ji ne zna odgovoriti na preprosto vprašanje, kakšno je bilo njegovo otroštvo. Po razhodu se kljubovalno zakoplje v pisanje novega romana, o katerem se ves čas zaveda, da je čisto sranje.
Naposled odneha in spozna, da če hoče obuditi svoj presahli izvir literarnega navdiha, mu ne preostane drugega, kot da sestopi v podtalnico. Oziroma v prva leta svojega življenja, ki jih je preživel v neki zakotni medžimurski vasici in jih je zaznamovala očetova smrt, vse skupaj pa je potlačil v podzavest.
Reminiscence na rajnko državo
Na tej točki se roman – ki bralca dodobra posesa in same od sebe odpadejo vse sodbe, da gre za pogrošno čtivo – prevesi v prvoosebno pripoved z otroške perspektive. Od tod vzporednice z Očetom na službenem potovanju: oče petletnega Matije je mrtev, mati pa mu tega ne pove naravnost, temveč nekako po ovinkih, zato sine ne verjame, da ga ni več, in ga trmasto išče.
Najprej posumi, da je očeta, gastarbajterja, »ugrabila država«, o čemer je slišal govoriti odrasle. Ekspedicija v bližnji Čakovec se konča na postaji milice, zgodba je posejana z nostalgičnimi reminiscencami na čas, ko je bila danes rajnka država v zadnjih zdihljajih: »Vedel sem, da za državo delajo miličniki, cariniki, tete na banki in pošti, pa tudi tete v trgovinah v Čakovcu so se mi zdele enako sumljive. Bile so enako grobe in nevljudne. Vsakogar so tikale in kose salame so prijemale z golimi rokami. /…/ Po drugi strani pa je bil tudi Bog, za katerega so delali župnik, kaplan in cehmešter. Zanj so delali tudi ministranti in kup nevidnih igralcev, kot so angeli, nadangeli in svetniki. Četudi so nam pri verouku govorili, da je Bog najmočnejši, močnejši tudi od predsedstva SFRJ in JLA, v šoli Boga niso niti omenili …«
Pred nami vstajajo vaščani, na videz neproblematični liki z veliko ljubeznijo do težke in mastne hrane ter alkohola, a ko se plast za plastjo začnejo luščiti fasade vaških pijančkov, požrtvovalnih očetov, osamljenih povratnikov iz Nemčije ali nemočnih ženic, se znajdemo v pravem pravcatem Twin Peaksu, kjer se ljudje sporazumevajo v narečju – v okvir slovenskega jezika prestavljenem kot prekmurščina, kar je sijajna domislica, s katero Đurđa Strsoglavec upraviči svoj sloves prevajalke s pretanjenim čutom za jezikovne registre, ki ga je izpričala že s prevodom Baretićevega Osmega poverjenika.
Le da je Črna mati zemla roman, ki premore še za odtenek kakšno razsežnost več, in to ne le jezikovno. Je predvsem ganljiva zgodba o odraščajočem fantu, ki se spopada z zlom, in to ne tistim, ki bi prihajalo iz abstraktnih logov, kakršna sta »država« ali »Bog«, marveč onega najtrdoživejšega, ki prihaja od ljudi.
A Črno mater zemlo je – naj se sliši še tako zagonetno – mogoče razumeti tudi kot opozorilo, kako je (tudi) v poljedelstvu pomembna trajnostna naravnanost, ki je nikoli ne sme izpodriniti hlepenje za dobičkom. Kadar se to zgodi, katastrofalen odzven na najbolj nepričakovanem področju ni daleč …
