Ocenjujemo: Poletje v gostilni

Prvenec Laure Pauković Poletje v gostilni je v prvem planu pripoved mlade ženske, študentke slovenistike, ki išče in tudi najde honorarno delo v srbski gostilni. Ker je Nastja Slovenka, očitno nestrpna do priseljencev z Balkana, ki je ni sram izreči, da balkanska kultura že od osamosvojitve vdira v slovenski prostor, tema negativnih stereotipov o drugem kmalu preplavi tekst. Po njegovi sredi očitno teče črta med nami, Slovenci, in njimi, Srbi. Medtem ko naj bi bili prvi zadržani, pohlevni, zagrenjeni, naj bi se drugi ponašali z odprtostjo, smislom za humor, neorganiziranostjo itd. Tovrstno, na trenutke že laboratorijsko detektiranje razlike med njimi in nami, je seveda šolski primer esencializma, čeprav upamo, da se bo junakinjino privajanje na čefurje srečno izteklo, kar se tudi zgodi, pri čemer pa se vseeno ne moremo otresti pridiha alegoričnosti oziroma teznosti, ki ga nosi roman.

Kar je presežno, in kljub temu da imamo v slovenskem literarnem prostoru že lep nabor tekstov s podobno tematiko, je avtoričina dvojna pozicioniranost. Ključno vlogo pri tem oddigra samoironija. Po eni strani je junakinja vsa slovenska, med drugim tudi na način, da pasivno sprejema vse žaljivke, po drugi je ta fiktivna avtobiografija že v izhodišču nastavljena tako, seveda tudi zato, ker je Nastja mlada, razmišljajoča ženska, da se bo na koncu pokazalo, da so tudi drugi lahko ljudje; črno-belo pozicijo s predvidljivim izidom nekoliko zaplete avtorica sama, ki si privošči, seveda zaradi svoje drugosti, primitivne opazke o drugih. Če bi to naredil Andrej Skubic, bi ga označili za rasista, in ne glede na literarno kamuflažo. Kljub notranjemu trganju, ki ga beremo med vrsticami, kar se kaže tudi na način srbsko-slovenskega pozicioniranja, in zaradi česar se zdi, da so liki ves čas rahlo prenapeti, je roman Poletje v gostilni prešpikan tudi z inteligentnimi opazkami, ob tem, da je poln antropološko avtentičnih zaznav o srbskem drugem, ki hočeš nočeš ostane drugi, medtem ko je slovenska identiteta tukajšnja.

V tem smislu so zanimivi tudi portreti balkanskih žensk. Medtem ko Nastja južnjake še sprejme, čeprav jo tudi pred njimi avtorica zaščiti z likom slovenskega natakarja Ramba, njen odnos do čefurk ostane nastrojen. V romanu Nastja komentira disko čefurke, kurbice, nato poda še portret srbske matrone in drogerašice, ki bo pristala na sociali. Pozitivni lik čefurke je Verica, pa še zanjo se zdi, da jo je avtorica vpeljala zgolj, da bi razrešila lik Ramba. Ljubezenska štorija se torej pozitivno izteče, čeprav na nepredviden način. Lik, ki je najbolj plastičen v romanu, je sicer Rambo. Smešen je zaradi gorenjskega narečja, s čimer je avtorica diferencirala jezikovne ravni romana, kar pritiče žanru, v katerem se piše, tragično pa je Rambovo nasprotovanje intelektualizmu. Rambo je glas ljudstva, ki meni, da intelektualci mešajo zrak in da so družbeno nepotrebni. Roman Poletje v gostilni je Bildungsroman, le da so njegovi vzgojno-spoznavni elementi omejeni na diapozon rasizma in nemogočih delovnih pogojev mladih, ne nazadnje pa tudi jezik ne dosega poetičnih višin, ampak je – tudi skladno z moraličnim koncem – zgolj opisen.