Tiskane izdaje
Zadnjih nekaj let se je zdelo, da Primoža Čučnika privlačita in ustvarjalno zaposlujeta predvsem proza (Otročjost, 2013) in publicistika oziroma esej (Promet s knjigo, 2016), medtem ko je poezija ostajala nekako ob strani. Navsezadnje je po Mikadu (2012) izdal samo še Trilogijo (2015), na prvi – pa bržčas tudi na drugi – pogled rahlo redundanten izbor iz treh sicer precej udarnih, močnih in nagrajevanih pesniških zbirk, ki jih je bil objavil v drugi polovici »ničtih« let. No, pred nedavnim se je s Ti na S, njegovo osmo samostojno zbirko, Čučnikov pesniški molk naposled razklenil in videti je, da je avtor v času ustvarjalnega postenja precej temeljito preoblikoval svojo govorico. Svojčas – še pred kakim desetletjem, denimo – smo à propos njegovih pesmi precej neutrudno ponavljali, da gre za tipična besedila tako imenovane ljubljanske pesniške šole (ki – prej ali slej na sledi Zupanu in Semoliču – na poudarjeno komunikativen, do bralk in bralcev prijazen način upesnjujejo stvaren, izkustveno preverljiv svet vsakdanjosti, v katerem si banalnost in eksces nihiliziranega, poblagovljenega življenja podajata roko z obotavljivo sramežljivim iskanjem in občasno tudi najdevanjem sicer provizoričnih, bolj ali manj zasebnih bivanjskih smislov), čeprav se, strogo vzeto, Čučnikovo pesništvo tej opredelitvi menda nikoli ni prav do kraja prilegalo.
V Čučnikovi poeziji je namreč bil, se mi zdi, ves čas navzoč neki presežek čistega veselja do zvočnosti in besedne ritmike, do napetosti med glasbo besed in tišino med njimi, zaradi česar je njegova pesem redno segala onkraj tistega, kar je neposredno sporočala, v pokrajine pomenjanja, ki niso scela ubesedljive v govorici racionalne, logične analize oziroma interpretacije, in trditi bi bilo mogoče, da se je znotraj Čučnikovega pesniškega univerzuma prav tu vseskozi nakazovala razsežnost presežnega ali metafizičnega, do katere so bili njegovi lirski subjekti na deklarativni ravni sicer vseskozi več kot vsaj malo sumničavi. No, ko zdaj v roke jemljemo Ti na S, se hitro pokaže, da se je ta rezistentnost na interpretacijo v Čučnikovi pesmi poudarjeno okrepila. Pa tu še zdaleč ne gre le za njeno zvočno razsežnost, čeprav v številnih verzih – za ilustrativen primer vzemimo tale dva iz Lirike na pobarvanki Sapfo: »[S]e sloji mešajo kot / soj in soja sol« – seveda ni mogoče prezreti določenega sladostrastja v slikanju z glasovi, sladostrastja, ki se v zasledovanju lastne izpolnitve vse bolj in bolj požvižga na sleherno sporočilnost in umljivost. Kar pa se v Ti na S zdi resnično novo, je slej ko prej to, da omenjeno veselje do raziskovanja zvočnosti besed zdaj dopolnjuje nekavzalna, globoko sanjska logika, skladno s katero se pred bralkami in bralci nizajo podobe. »Sledil sem svojemu nosu, / dokler ni zapadel sneg in sem ostal / brez vonja in orientacije,« beremo na začetku pesmi Azimut, ki se takoj zatem preobrazi v dolgo procesijo irealnih in nekoliko sredobežnih prizorov. Na primer: »Do mene je končno pristopil nekdo, / ki sem ga takoj prepoznal, ampak / nisem vedel, kdo je. [...] / Potem me je brcnil v koleno / in začel pripovedovati o zajcih in / nonotu.
To je pomenilo, da je ljudski / pesnik, ki ima za sabo veliko nesreče.« In tako – veselo in nebrzdano – dalje in naprej. Zdi se torej, da je otipljivi, izkustveno preverljivi, zunajliterarni svet, na katerega bi se nanašala Čučnikova pesem ali o katerem bi se lirsko-izpovedno izrekal njen subjekt, v pričujoči zbirki pogosto le še tangencialno navzoč. Še več; videti je, da je določujoča poteza glasu, ki izgovarja pesmi, zbrane v Ti na S, predvsem ta, da se rad »igra vsemirje«, ki je – če naj bo resnično vse-mirje – nezvedljivo na »vidno vesolje« in je potemtakem predvsem avtonomna jezikovna kreacija, ki avtomatično postavlja pod vprašaj vse družbeno dogovorjene pomene, ki jih sicer pripisujemo besedam in stavkom. Na ta način se je Čučnik, se mi zdi, precej približal nekaterim ključnim postulatom (neo)modernistične pesniške tradicije in je danes pravzaprav bolj podoben nekaterim najmlajšim protagonistkam in protagonistom naše pesniške scene, ki prav tako stavijo na precej deklarativno prekinitev z bolj mimetičnimi ubesedovalnimi oziroma izrekovalskimi pesniškimi strategijami, kakor pa samemu sebi izpred dvajsetih let, ko se je – tudi po zaslugi prvih Čučnikovih objav – sploh začelo govoriti o ljubljanski pesniški šoli. So devetdeseta leta dvajsetega stoletja v slovenski poeziji torej dokončno za nami?
