Tiskane izdaje
Skoraj nemogoče si je zamisliti, da bi kakšen sodoben pesnik gradil na besedni zvezi, kot je »zlati klas«, kaj šele da bi tako naslovil svojo knjigo pesmi. A primerilo se je natanko to. Zato utegne biti smiselno najprej ugotoviti, kdo ali kaj se skriva za takšno samosvojo gesto, ki kar kliče po utemeljitvi.
Čeprav je avtor zrelih let in je izdal že tri pesniške zbirke (Telohi, 1984, Zornice, 1998, Izpovedi, 2006), je v literarnih krogih (še) neznanka, saj svoje pesmi v glavnem objavlja v ISIS, stanovski reviji zdravnikov, in tudi Zlati klas je izšel ob pomoči Zdravniške zbornice.
Andrej Rant je namreč po poklicu zobozdravnik. Sicer se ve, da zdravniška stanovska organizacija že od nekdaj spodbuja intenzivno umetniško dejavnost svojih članov, zlasti glasbeno, zadnja leta pa je opaziti, da so med zdravniki tudi takšni, ki se preizkušajo v umetniški besedi, se torej gibljejo med zdravniškim poklicem in pesniško poklicanostjo.
Poklic kot poklicanost
Toda ravno v primeru Andreja Ranta ne moremo povsem brez ostanka uporabiti znane formule o opoziciji med poklicem in poklicanostjo, saj je, kot vemo, dolgo služboval v Zavodu za usposabljanje Janeza Levca, kjer so bili njegovi pacienti pretežno otroci s posebnimi potrebami. Samo ta podatek dokazuje – v knjigi pa je tudi pesem na to temo (še malo, še malo usta odprite / in pripustite čebelo brenčavo, / da črva prežene kot za zabavo) –, da je Rant svoj poklic razumel kot poklicanost, torej izrazito angažirano, saj drugače na tako zahtevnem delovnem mestu, na katerem ne zadostujeta samo medicinska izurjenost in etična drža, ampak je potrebna tudi izjemna zmožnost empatije, ne bi bil uspešen.
V luči te zmožnosti kaže razumeti mitološko izročilo, ki starogrškega boga Apolona ne vidi samo kot zaščitnika umetnosti in poezije, ampak tudi kot zaščitnika medicine. Sklicevanje na Apolona je v tem kontekstu utemeljeno tudi zato, ker je iz nekaterih besedil v knjigi razvidno (npr. Apolon in Dafne, Pigmalijon in Galateja), da je pesniški govorec občudovalec antičnih svetov, iz avtorjevih biografskih podatkov pa lahko razberemo, da je tudi navdušen numizmatik.
To potrjuje slika na knjižnem ovitku, kjer je podoba žitnega klasa vgravirana v antični novec, ki je obenem pesniški objekt nekaterih pesmi (Obolos, Mitra, Rimski srebrnik). Se pravi, da naslovna besedna zveza »zlati klas« ne deluje zgolj kot prispodoba iz narave, ampak tudi kot podoba podobe, se pravi izrazito večplastno.
Tradicionalni pesniški credo
Zlati klas sestoji iz dvanajstih tematskih ciklov, za sklep pa so nanizani trije epitafi, ki jih pesnik v prešernovski maniri nameni samemu sebi. Zdi se, da to ni naključje, saj je v pesmih nasploh pogosto zaznati prešernovsko dikcijo, mestoma bogato začinjeno z ritmi slovenskega ljudskega pesništva in poetičnimi prvinami iz slovite zbirke Pesmi štirih (1953). Vse te tradicije so namreč dolgoročno zaznamovale poznejše rodove besednih ustvarjalcev in opaziti je, da njihov vpliv še danes ni povsem zamrl.
To med drugim pomeni, da je v Rantovih pesmih mogoče dokaj nedvoumno ugotavljati teme in motive in skoznje motriti zelo premišljeno zasnovano zgradbo zbirke, ki zarisuje tematski krog z izhodiščem v pesmih s poetološko vsebino (Poet sem), v katerih govorec ubeseduje svoj pogled na pesnjenje in tako že v prvi pesmi (Pegaz) neposredno izrazi tradicionalni pesniški credo, po katerem morajo rimani verzi teči v gladkem ritmu in po možnosti brez odstopanj.
Sledi sklop besedil z ljubezensko tematiko (Prvi poljub), ki se v naslednjih dveh sklopih (Ljubezen čudna je gospa in Utrip srca) poglobi, razširi in deloma celo objektivizira. Med pesmi z ljubezensko tematiko sodijo tudi besedila, ki gradijo na motivih iz antične mitologije (na primer Orfej in Evridika, Amor in Psihe itn.), vendar teh starih motivov ne aktualizirajo in zato ne prinašajo kakega novega pogleda na mitološko izročilo.
Soočanje z minevanjem
V naslednjem sklopu To je lovski rog je v nizu pesmi (Zajec, Jerebica, Sloka itn.) lovska izkušnja ubijanja upesnjena skozi govorčeva občutja, vendar kljub nedvoumno izraženemu sočutju v teh besedilih ne zasledimo kritične poante, ki bi akt lova prikazala v zares vprašljivi luči.
Sledi jim pesniško precej učinkovitejši sklop z ljudskimi motivi, v okviru katerega velja posebej opozoriti na sklepno pesem Mrtvaški ples, v kateri je zaznavna določena pomenska osvežitev izročila, shranjenega na večni hrastoveljski freski.
Zanimivo in hkrati najbolj izvirno sporočilo v zbirki prinašajo pesmi, ki opevajo usodo starih novcev, na primer Obolos: Šel si od kmeta do lončarja, / na večno krožno pot; / od ribiča do pijanega mornarja, / poljubil te je ubog helot. Poseben sklop pesmi je posvečen zdravniški praksi, ubesedeni slikovito in obenem prepričljivo (npr. Obisk, Balada, Moji otroci), sledijo še sklopi z vojno, etično in domovinsko tematiko.
Nekatere od teh pesmi je mogoče brati tudi kot svojevrstno napoved sklepnega dela Zlatega klasa, v katerem se pesniški govorec sooča z umiranjem, minevanjem, poslavljanjem, pozabo in vsem, kar je nepredstavljivo, neizrekljivo in neskončno, nagovarja brezčasnost in brezkrajnost onkraj groba.
S tem svojo besedo nehote potiska na rob njene sporočilne zmožnosti in stori, da se ta v zadnji pesmi, tik pred epitafi, simbolično zgosti v podobi kamnitega angela. Točko, ki sklene tematski krog zbirke kot celote in krožnico privede nazaj k njenemu izhodišču, pa nazorno, morda preveč nazorno, ubeseduje sklepno dvostišje poslednjega epitafa: v pesmih še živim, / a tu – molčim.
Nedvomno je Zlati klas knjiga, v kateri je v rimani maniri upesnjeno neko življenje, ki še nikakor ni nepreklicno sklenjeno in zato ostaja fragment. Toda njegova upesnjena zgodba hoče na vsak način biti celota. Celota v ne-celem svetu!
