Od hoje po dveh nogah do digitalizacije

Daniel Lieberman je eden vodilnih svetovnih evolucijskih biologov in predavatelj evolucijske biologije na Harvardu. Je avtor številnih knjig, med katerimi izstopata Evolucija človeške glave (The Evolution of the Human Head) in, predvsem, Zgodba človeškega telesa (The Story of the Human Body), ki je pred dnevi pri založbi UMco v prevodu Špele Vodopivec izšla tudi v slovenskem prevodu. Zgodba človeškega telesa velja za prelomno delo v razumevanju razvoj človeškega telesa od neandertalca do danes.

Lieberman v maniri sproščenega znanstvenika, ki se zaveda, da stvari, ki je ne znaš razložiti na preprost način, preprosto ne razumeš, razvoj človeka postavi v kontekst ključnih preobrazb in posledičnih prilagoditev. Od hoje po dveh nogah, do prehranjevalnih navad. Od kmetovanja do industrijske revolucije in – digitalizacije. Od velikega napredka do paradoksa, ki je med evolucijo pripeljalo do daljše življenjske dobe, a tudi močno povečanega števila kroničnih sodobnih bolezni.

Kako bi se nenadertalec znašel v moderni urbani džungli?

Ne vem … O tem vprašanju ima veliko ljudi močna mnenja, jaz pa poskušam ostati odprt. Znano je, da so imeli velike možgane in so morali biti zelo inteligentni, a ne vemo, če so posedovali enake sposobnosti za kulturno kompleksnost in jezik, kot jih mi.

Kako bi se moderen urban človek znašel v času in svetu neandertalcev?

Ta odgovor poznamo. Ker se je to zgodilo. Nekje smo se pomešali – denimo na področju Bližnjega vzhoda pred približno 60.000 leti. Nekje smo jih premagali, kar se je, recimo, zgodilo med selitvijo modernega človeka iz Afrike proti Evropi pred približno 40.000 leti.

Kaj je bil največji kulturni oziroma družbeni dosežek neandertalcev? Zakaj so dejansko izumrli?

Imeli so velike možgane in bili so odlični lovci in nabiralci, ki so izdelovali sofisticirana kamnita orožja, lovili velike in nevarne živali in bili sposobni več sto tisoč let preživeti v izjemno težkih pogojih. Iskreno povedano: ne vemo, zakaj so, potem, ko so se pred 50.000 leti v njihov svet vstopili moderni ljudje, izumrli. Ena najbolj razširjenih hipotez pravi, da se niso bili sposobni dovolj hitro in dinamično kulturno prilagoditi. Tako kot so se moderni ljudje, ki so jih »premagali«. V resnici pa nihče ne ve, kaj točno se je zgodilo.

Je bilo sploh kdaj – in v kakšnih pogojih – mogoče, da bi neandertalci ali kateri koli drugi »hominimi« dobili bitko s homo sapiensi?

Imamo dokaze, da so neandertalci med selitvijo proti jugu – proti Bližnjemu vzhodu – med ledeno dobo v obdobju med 80.000 do 60.000 leti v veliki meri »zamenjali« moderne ljudi, ki so tedaj tam živeli. Malce pa so se med seboj celo parili … A vendar se zdi, da so homo sapiensi od začetka poznega paleolitika nadomestili preostale »hominine« (prednike modernega človeka), kamor koli so prišli.

Katere so bili zadnje ključne spremembe in prilagoditve človeškega telesa?

Rekel bi, da je do zadnjih zares pomembnih prilagoditev prišlo v možganih. A ker se možgani ne ohranijo in ne razumemo genetike njihovega razvoja, teh prilagoditev ne poznamo. Ob tem, kar je mogoče videti, bi omenil manjše, bolj »navite« obraze, ki so vplivali tudi na obliko naših glav in nam morda omogočili boljše sposobnosti govora.

Ste tudi avtor knjige Evolucija človeške glave (The Evolution of the Human Head). Kakšne so – v primerjavi s predniki modernega človeka – značilosti moderne človeške glave?

To je veliko vprašanje … Temeljna razlika med nami in arhaičnimi ljudmi, vključujoč neandertalce, so manjše in skrčene glave ter bolj okrogli možgani.

Morda malce neumno vprašanje: ali vseprisotna digitalizacija že vpliva na evolucijo človeškega telesa?

Kar se tiče naravne selekcije, verjetno še ne.

A vendarle: digitalizacija na človeške možgane učinkuje na več načinov in možgani so, kot pravite, ključni pri razvoju modernega človeka. Ali digitalizacija lahko v prihodnosti vpliva na evolucijo možganov in glave?

Oprostite, nimam odgovora … Digitalni svet bo evolucijske spremembe sprožil le v primeru, če se bodo v našem telesu oblikovale dedne variacije, ki bodo vplivale na našo percepcijo uporabe ali ustvarjanja digitalnih informacij in bodo te učinkovale na našo reproduktivno uspešnost.

Je mogoče reči, da je slabši vid pri otrocih v razvitem svetu že genetska sprememba?

Problemi z vidom so, kot vsi aspekti fenotipa, rezultat interakcij med geni in okoljem. Kratkovidnost je delno dedna, toda geni za kratkovidnost so starejši od kratkovidnosti same. To pomeni, da se je spremenilo naše okolje, ne geni.

Kakšen je bil vpliv prehrane na »zgodbo o človeškem telesu«?

Kako zajetno vprašanje! Izbira hrane je že dolgo ena največjih sil, ki vplivajo na evolucijsko zgodovino človeškega telesa. Zaradi izbire prehrane so naši predniki shodili pod dveh nogah. Sprememba prehrane nas je spremenila v vzdržljive atlete in nam omogočila, da postanem sorazmerno debele pojave z veliki možgani. Današnja prehrana povzroča debelost in kronične bolezni.

Kot ključno točko razvoja človeškega telesa od prebavil do možganov izpostavljate uporabo energije. Zakaj sta energija in hrana tako pomembni?

Če pomislite, življenje ni nič drugega kot uporaba energije za še več življenja. Energija je osnova življenja, reprodukcije in vsega, kar počnemo. Energija je ena najpomembnejši spremenljivk v biologiji.

Kako vseprisotni hormonski motilci vplivajo na naše gene in evolucijo kot tako?

Motilci endokrinov vplivajo na številne oblike genskih odzivov in lahko vplivajo tudi na to, kako deluje naše telo. Tudi, kar se tiče povečanja možnosti, da bomo zboleli za določenimi boleznimi. Od nekaterih oblik raka, do psihičnih obolenj. Trenutno pa je še težko reči, kako hormonski motilci vplivajo na naravno selekcijo.

Kmetijska in industrija revolucija sta imeli velik vpliv na naša telesa. Kaj pa moderna doba?

Samo poglejte naokoli! Zaradi post-industrijskega sveta v nekaterih pogledih delujemo veliko bolje (nižja smrtnost otrok, dolgoživost, …), v nekaterih pa bistveno slabše; predvsem zaradi kroničnih bolezni, ki niso nalezljive. Tako kmetijska kot industrijska revolucija sta imeli izjemen vpliv na človeško telo – na to, kar jemo; na to, kako se gibamo; na to, kako živimo; na to, kako zbolevamo. Tem vprašanjem je posvečeno kar nekaj poglavij knjige.

Kako lahko na hitro razložite paradoks daljših življenj in, vzporedno, povečanega števila kroničnih bolezni?

Nalezljive bolezni povzročajo smrt pri vseh starostih. Še posebej pri mladih. Kronične bolezni pa se nas ponavadi lotijo, ko smo starejši in nas ubijejo šele potem, ko smo prej dolgo časa bolni.

Ujeti smo v začaran krog neskladij. Premalo in preveč. Predvsem preveč. Kako se borite proti temu?

S preventivo! Predvsem pri kroničnih boleznih. Ljudje naj nehajo kaditi, naj bodo bolj fizično aktivni (vsaj 150 minut na teden), naj jedo manj procesirane hrane, v kateri je veliko sladkorja in malo vlaknin in naj se izogibajo kroničnemu stresu. Pomislite, kako drugačno bi bilo naše zdravje!

Trdite, da je sladkor glavni faktor pri debelosti našega časa, ki povzroča toliko bolezni. A človeško telo sladkor ljubi, saj je bil med evolucijo pomemben vir energije? Kako prekiniti to ljubezensko vezo?

To bo težko. Sladkorja seveda ne bi prepovedal, bi pa ga morda bolj obdavčil in od prehrambenih podjetij zahteval, da na svoje izdelke jasno zapišejo, koliko sladkorja je skritega v hrani. Veliko ljudi sploh ne ve, koliko sladkorja je, denimo, v njihovih žitaricah in kečapu …

Skratka: predlagate povsem spremenjen življenjski slog. Iz pisarne in kavča z bosonogim tekom in »parkurjem« na ulice in v gozdove?

To je ekstremno … Ljudem se ni treba sezuti in se ukvarjati s »parkurjem«, a prav vsem bi prišla prav zmerna fizična aktivnost.

Kje se konča zgodba človeškega telesa?

Trenutno je pomembna zgodba kulturna evolucija; tisto čemer pravim »dizevolucija«. Pričakujem, da bomo vedno bolj zbolevali od kroničnih in nenalezljivih bolezni in da bomo vedno več denarja in človeških virov porabili za »zdravljenje« simptomov in ne vzrokov teh bolezni.

Ali je nedavno odkritje fosilov nove človeške vrste (homo naledi) kakor koli vplivalo na vašo knjigo in razumevanje človeške evolucije?

Ne zares. Še vedno ne vemo, ali so ti fosili stari ali novejši, močno pa spominjajo na fosil homo erectusa iz Dmanisija v Gruziji. Če je fosil star, gre verjetno za nekaj podobnega. Če bi bil novejši, bi bilo vse skupaj veliko bolj zanimivo, saj bi to dokazalo, da je homo erectus ali nekaj podobnega v Afriki živelo bistveno dlje, kot smo mislili.

Kaj bo naslednji velik izziv za evolucijske znanstvenike?

Naš največji izziv – kar se tiče človeške evolucije – je boljše razumevanje genetskih sprememb, ki poganjajo razvojne spremembe, ki vplivajo na razvoj telesa.