Tiskane izdaje
Prebiranje in objavljanje korespondence je vedno nekoliko intrigantno, naj so to ljubezenska, družinska in druga pisma ali dopisovanje med različnimi strokovnimi ali političnimi ljudmi.
Lahko je tudi zelo dragocen zgodovinski vir. Takšna so tudi Pisma Gregorja Čremošnika, ki jih je zbral in uredil dr. Ignacij Voje, izdala pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Življenjska in znanstvena pot Gregorja Čremošnika (rojen v Ločici ob Savinji leta 1890, umrl v Ljubljani leta 1958) je bila nenavadno vijugava. Že začela se je žalostno, saj je mati pri porodu umrla.
Po šolanju v Mariboru ter študiju slavistike in zgodovine v Gradcu je bil leta 1914 nastavljen za suplenta na realki in gimnaziji v Trstu, čez tri leta pa prestavljen na gimnazijo v Sarajevu, kjer se je začelo njegovo v vseh pogledih živahno sarajevsko obdobje, ki je trajalo do leta 1935.
Postal je tajnik nastajajočega bosansko-hercegovskega inštituta za proučevanje balkanskih dežel, dve leti pozneje pa je bil imenovan za kustosa in bibliotekarja Zemaljskega muzeja v Sarajevu, ki je zlasti po njegovi zaslugi postal eden najbogatejših in najbolje urejenih muzejev v kraljevini.
Leta 1935 je bil imenovan za profesorja za srednji vek na Filozofski fakulteti v Skopju, od koder je bil leta 1941, ko so Skopje zasedli Bolgari, pregnan v Beograd. Začel je delati na tamkajšnji univerzi, a so ga v času Nedićeve vlade upokojili.
Srbska kraljeva akademija ga je leta 1932 izvolila za dopisnega člana, Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu pa ga je leta 1948 imenovala za častnega člana Zgodovinskega inštituta v Dubrovniku, kjer je veliko delal v arhivu in o odkritjih objavil več izvirnih študij. Leta 1946 so ga poklicali v Ljubljano, kjer je na Filozofski fakulteti prevzel izpraznjeno mesto za zgodovino južnih Slovanov.
Zavzeti predavatelj
»Čremošnik je prišel v Ljubljano kot zrel in izoblikovan znanstvenik in pedagog. Z njegovim prihodom je dobila ta stolica priznanega strokovnjaka. Študentom zgodovine je ostal v najlepšem spominu, saj je opravljal pedagoški poklic z veliko zavzetostjo in predanostjo. Predavanjem je posvečal posebno skrb. Čeprav je okvir njegovih predavanj predstavljala politična zgodovina Srbov, Hrvatov in Bosne ter Dubrovniške republike v srednjem veku, je znal v izčrpne zgodovinske preglede vplesti dogajanje iz vsakdanjega življenja srednjeveškega človeka,« je zapisal Ignacij Voje, ki je po skrbni strokovni in pedagoški vzgoji postal njegov naslednik, v daljši spremni besedi pa orisal znanstveni in človeški lik Gregorja Čremošnika.
Voje pravi, da je prva Čremošnikova pisma odkril po naključju: na jubilejnem koncertu Akademskega pevskega zbora ga je zgodovinarka Zdenka Rogl opozorila na Čremošnikova pisma njenemu očetu Ivu Zupaniču, s katerim sta bila sošolca v gimnaziji.
Pozneje so ga začeli opozarjati na pisma še drugi, tako da je zbral in izdal pisma, ki jih je Čremošnik pisal Ivu Zupaniču, Joži Glonarju, Ivanu Prijatelju, Milku Kosu, Matiji Murku, Janku Glazerju in njemu.
Prejete korespondence skoraj ni, saj jo je po Vojetovem mnenju verjetno pred smrtjo uničil, bi pa bilo zelo zanimivo hkrati brati tudi odgovore na njegova pisma. Vsakega naslovnika je najprej predstavil, veliko muje pa je Vojetu gotovo povzročilo urejanje opomb, v katerih je zbral podatke za vse ljudi, omenjene v pismih.
Murko mu je bil zgled
Pisma razkrivajo Čremošnika tako po strokovni kot človeški plati, pa tudi okolje in razmere, v katerih je delal. Kot državni uradnik je bil slabo plačan, zato je celo najel posestvo, pozneje pa kupil zemljo, kjer je kmetoval, da je lažje preživljal družino.
Največkrat se je s pismi obrnil na Matijo Murka, pri katerem je bil v Gradcu nekaj časa tudi asistent, po različne nasvete in priporočila za kakšno službo. Murko mu je bil zgled, kar je leta 1957 v pismu Vojetu, ko se mu je ta zahvaljeval za vso pomoč in skrb, tudi odkrito zapisal: »Jaz oz. mi smo kot študenti imeli našega prof. Murka v Gradcu. Ta človek nam je tudi bil vse, i učitelj i prijatelj i pomočnik v vseh težavah, z eno besedo, vzor učitelja, in ni nič čudnega, da bi ga rad posnemal.
Vedno si mislim, drugače mu moje hvaležnosti nisem mogel nikdar pokazati, pa mu jo morda pokažem s tem, da poskušam posnemati njegov zgled. Torej vsa moja pomoč ni nič, kar bi bilo mojega, ampak je samo to, kar sem videl in bil deležen pri Murku. Kadar odrastete, bodite Vi ravno taki, to bo najlepše nadaljevanje teh svetlih tradicij našega šolstva ... Kakor rečeno, ne dolgujete mi prav nič drugega, kakor to, da poskušate Vi biti prijatelj svojim študentom, kadar enkrat pride čas za to.«
V tako prijateljskem in očetovskem duhu so napisana tudi druga pisma Vojetu, ko je ta brskal po dubovniških in sarajevskih arhivih in se pripravljal, da nekoč zasede Čremošnikovo mesto na fakulteti.
Imel je pet krav
Iz Čremošnikovih pisem izvemo tudi veliko o okolju, v katerem je delal, na primer o velikih težavah z enim od direktorjev muzeja v Sarajevu ali o burnem dogajanju sredi petdesetih let na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, v katerem je bil močno prizadet, o njegovih recenzijah, ki jih je veliko objavil prav Murko, o njegovi znanstveni dejavnosti in željah, pa celo o njegovem kmetovanju.
O tem je pisal Murku leta 1926, ko je izgubil stanovanje in postal kmet: »[...] Tu na Stubu sem 1 leto kmetoval kot kmet med kmeti. Ako bi mogel obširno opisati v kaki knjigi to leto mojega življenja in orisati mojo okolico, bi bila zanimiva in poučna knjiga. Tako temeljito menda ni nikdo spoznal bosanskega kmeta, kakor jaz, ki njemu nasproti nisem bil gospod, ampak samo komšija.
Samo škoda, da sem to spoznanje najprej občutil v žepu. In tako sedaj živim čudno življenje. Zjutraj vstanem ob 5h in sem do 1/2 7h kmet pri svojih 5 kravah. Ob 7 moram biti na lokalnem vlaku, ki gre 7 krat na dan, tako da imam ugodnih zvez. Od 8 dalje sem po dve uri profesor na tehniški šoli, od 10 do 1 zopet uradnik na muzeju, popoldne pa še enkrat kmet z vsemi mogočimi skrbmi, sekiranjem in napornim delom ...«
