Tiskane izdaje
Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne oziroma velike vojne leta 2014 so izšle številne knjige, toda nobena ni izzvala tolikšnega zanimanja kot Mesečniki avstralskega zgodovinarja Christopherja Clarka, ki jo lahko zdaj beremo tudi v slovenščini.
Christopher Clark je profesor moderne evropske zgodovine na britanski univerzi Cambridge in avtor nagrajenih knjig o zgodovini Prusije in Nemčije. Temeljito se je zakopal v arhive in prikazal v marsičem drugačno sliko začetka prve svetovne vojne in vzrokov zanjo, kakor nam je bila do zdaj večinoma predstavljena. Posebej je zanimivo to, kako različno so Mesečnike sprejeli in interpretirali v posameznih državah, kar govori tudi o tem, kako vsi barvamo svojo preteklost z lastno nacionalnostjo in nacionalizmom.
S slikovitim naslovom knjige Mesečniki, ki jo je v prevodu Jolande Blokar izdala Cankarjeva založba, je imel avtor v mislih lastnost tistih, ki jih nosi luna – da imajo neke namene, ki jih uresničijo na navidezno zelo razumen način, v resnici pa se zelo omejeno zavedajo širšega konteksta svojega ravnanja in posledic.
Verjetno o nobenem zgodovinskem dogodku ni bilo napisanih toliko knjig ter posnetih toliko filmov in televizijskih serij kot o prvi svetovni vojni. Samo zgodovinskih knjig je izšlo več kot 25.000. Ob stoti obletnici začetka prve vojne so prišle na dan tudi drugačne ugotovitve, kot smo jih bili vajeni, drugačna je tudi Clarkova. Čeprav se nekateri kritiki s kakšno njegovo presojo ne strinjajo, vsi priznavajo, da je to ena najpomembnejših knjig o prvi svetovni vojni.
Ni bila kriva le Nemčija
Medtem ko so v preteklosti pripisovali krivdo za vojno Nemčiji, jo je Clark razporedil tudi na druge velesile – Francijo, Rusijo in Veliko Britanijo, pa tudi Srbijo. To ne pomeni, da želi razbremeniti Nemčijo odgovornosti, kajti vendarle največji del krivde pripisuje Avstro-Ogrski in Nemčiji, ne pa vse.
Po Clarkovem mnenju vzrok za začetek prve svetovne vojne ni bil samo eden. Začela se je zaradi verige, vrste odločitev, sprejetih na različnih mestih v različnih obdobjih, od Sankt Peterburga, Berlina, Dunaja, Beograda, Pariza in celo Londona, njihov kumulativni rezultat pa je sprožil vojno. Šele ob upoštevanju vsega tega se lahko vprašamo zakaj, kar se pogosto usmeri na vprašanje kdo. Kdo je odgovoren za začetek prve svetovne vojne?
Clarkova knjiga o totalni vojni množičnega pogubljenja ljudi se bere kot grozljivka. Avtor piše v slogu zgodovinskih romanov s številnimi podrobnostmi iz vsakdanjega življenja in živimi opisi ozračja, pri tem pa se opira na primarne in sekundarne vire, kot znanstveniku pritiče. Zato ne preseneča, da so knjigo prevedli v več deset jezikov, da je bila marsikje na lestvicah najbolje prodajanih knjig in da doživlja ponatise.
Ni treba veliko za katastrofo svetovne razsežnosti. Pred sto leti je bil to atentat Gavrila Principa na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, danes je lahko to državljanska vojna v Siriji. Clark podrobno opisuje interese močnih političnih akterjev v evropskih prestolnicah, prikrite in odkrite ekspanzionistične apetite, nacionalizme ..., kar vse je ustvarilo razmere, v katerih je bila dovolj iskra, da je nastala eksplozija.
To iskro je prižgala Srbija. Precejšen del knjige je posvečen srbskim, bosanskim in južnoslovanskim vzrokom za vojno, razmeram na Balkanu pod vplivom otomanskega imperija in avstro-ogrskega cesarstva, interesom velikih sil v tem delu Evrope kakor tudi težnjam južnoslovanskih narodov po lastnih nacionalnih državah.
Vloga Gavrila Principa
Clarkovo mnenje o pomenu atentata Gavrila Principa pri začetku vojne je prav tako drugačno kot pri večini drugih zgodovinarjev. Ti so večinoma menili, da je bil sarajevski atentat samo izgovor, Clark pa pravi, da se je po njem politično ozračje na Dunaju pomembno spremenilo. Franc Ferdinand je bil najmočnejši zagovornik miru in se je postavljal po robu tistim, ki so hoteli vojno.
Nepričakovano je umrl. Cesar je bil zelo star in Franc Ferdinand naj bi kmalu zasedel prestol. Čeprav prestolonaslednik ni bil priljubljen, je predstavljal prihodnost monarhije, ki je imela veliko težav. Princip je pretresel habsburško državno idejo in zato je njegova vloga pri začetku vojne velika. Uboj v Sarajevu kot krajevni dogodek je izzval evropsko in globalno verižno reakcijo dveh zavezniških skupin držav, ki je po določenem času ni bilo mogoče omejiti in še manj ustaviti.
Če se vrnemo k vprašanju krivde, Christopher Clark meni, da je za trditev, kako so Nemčija in njeni zavezniki moralno odgovorni za začetek prve svetovne vojne, poskrbel 231. člen versajske pogodbe, po kateri je v središče razprave o vzroku vojne postavljeno vprašanje krivde zanjo. Medsebojno prelaganje krivde nikoli ni izgubilo privlačnosti, pravi.
Toda začetek vojne leta 1914 ni bil kriminalka Agathe Christie, v kateri na koncu dobimo krivca na kraju samem. V tej zgodbi ni storilčevega orožja kot nespornega dokaza, ali natančneje, to je v roki vsakega posameznega pomembnejšega akterja. Tako gledano je bil začetek vojne tragedija, ne pa zločin. Če to priznamo, nikakor ne pomeni, da želimo zmanjšati vojno in imperialistično paranojo avstrijskih in nemških politikov ... Toda Nemci niso bili edini imperialisti in niso bili edini, ki so bili paranoični.
Kriza, ki je leta 1914 pripeljala do vojne, v kateri je umrlo dvajset milijonov ljudi, je bila plod skupne predvojne politike. Clark poudarja multilateralno razsežnost predvojnih razmer. Takratno krizo pojmuje kot kompleksen dogodek in zato se pravzaprav nadaljuje razprava o izvoru prve svetovne vojne še stoletje po dveh izstreljenih nabojih Gavrila Principa v Sarajevu.
Pomen začetnega konflikta
Razprava se je bolj ali manj intenzivno nadaljevala povsod, kjer je izšla Clarkova knjiga. Najbrž je odveč povedati, da so bili na primer v Nemčiji navdušeni nad njo (prodali so je več kot sto tisoč izvodov), v Srbiji pa so jo kritizirali v delu, ki se nanaša nanjo. Kar počez so jo interpretirali tako, kot da avtor pripisuje krivdo izključno Srbiji. Clark je zato po izidu knjige v več intervjujih pojasnjeval svoje stališče: »Ne gre za demoniziranje Srbije. Toda začetni konflikt, ki je pripeljal do vojne, je bil tisti med Srbijo in Avstro-Ogrsko.
Srbsko državno vodstvo je hotelo večji vpliv na Balkanu z namenom vzpostavitve velike Srbije. To je pripeljalo do napete situacije, ki je ogrožala habsburško cesarstvo.« Clark očita odgovornim v Srbiji, da niso odločneje reagirali po uboju v Sarajevu. Na očitke Srbov, da zaradi neznanja jezika ni mogel brati njihovega arhivskega gradiva, je odgovoril, da sta zanj delala dva srbska raziskovalca. Nemščino Clark obvlada, saj je tam tudi študiral.
Christopher Clark knjige ne začenja z velesilami, kakor smo navajeni pri takih delih, temveč s prikazom razmer v Srbiji in vse večjo podporo Rusije Srbiji, z nevarnostjo, utemeljeno na velikih uspehih balkanskih vojn v letih 1912 in 1913, iz katerih je mlada Srbija izšla okrepljena. Temu nasproti Clark postavi šibko večnacionalno Avtro-Ogrsko, ki je bila v napoto tako velikosrbskim ambicijam kakor ruskim ekspanzionističnim željam v smeri proti jugovzhodni Evropi.
Rusi in Srbi
Clark okrivi tudi Rusijo. Rusi so po Principovem atentatu zavrnili pravico Avstrije zahtevati od Srbije zadoščenje. S tem so opazno zožili manevrski prostor Dunaja, hkrati pa opogumili Srbe, da se niso umaknili. Tako je Avstriji ostal ultimat kot edina pot. Poleg tega je Rusija sprejela odločitev o mobilizaciji v trenutku, ko nemško cesarstvo še ni razglasilo statusa vojne nevarnosti.
Nekaj je gotovo: prav noben interes, o katerih so se leta 1914 prepirali politiki, ni bil vreden katastrofe, ki je sledila. Preprosteje povedano – vsi udeleženci v vojni so bili delno krivi, vstopili so vanjo kot mesečniki, ne da bi vedeli, koliko časa bo trajala in kako se bo končala, vse to skupaj pa ni bilo vredno ene same človeške žrtve. Današnji politiki bi morali prebrati to in podobne knjige, tako bi se morda iz zgodovine vendarle naučili kakšne lekcije.
