Tiskane izdaje
Mineva 150 let od rojstva ruskega pisatelja Maksima Gorkega, snovalca in teoretika socialnega realizma.
Med njegovimi avtobiografsko obarvanimi deli so znani romani Foma Gordjejev, Mati in Življenje Klima Samgina ter povesti Trije ljudje in Detinstvo. Napisal je tudi spomine na Tolstoja, ki ga je označil za najbolj zapletenega človeka 19. stoletja.
Gorki se je 28. marca leta 1868 v Nižnem Novgorodu rodil kot Aleksej Maksimovič Peškov. Pri enajstih letih je postal sirota in zaživel z babico.
Pri dvanajstih letih je zbežal od doma in pet let pešačil po Ruskem imperiju ter opravljal razna dela, da se je preživel. Pri devetnajstih letih je poskušal narediti samomor. Iz obupa, ki ga je čutil nad svetom, izhaja tudi njegov umetniški psevdonim – Gorki namreč v ruščini pomeni grenak.
Vstop v književnost s kratkimi zgodbami
Po letu 1890 je začel Gorki na podlagi svojih doživetij pisati kratke zgodbe. Leta 1892 je v tbilisijskem časopisu objavil prvo povest Makar Čudra, leta 1898 pa je objavil prvo knjigo esejev in zgodb, ki je bila izjemno dobro sprejeta in tedaj se je začela njegova pisateljska pot.
Gorkega štejejo za očeta sovjetske književnosti, saj je pomagal utrditi književno smer socialističnega realizma, ki je bila leta 1934 na prvem kongresu sovjetskih pisateljev razglašena za temeljno in obvezno smer socialistične umetnosti. Pisatelji so morali v svojih delih stvarnost slikati zelo konkretno ter svet predstavljati takšen, kot bi moral biti.
Leta 1905 se je spoznal z Leninom. Sprejel je boljševizem, a ni odobraval revolucionarnega nasilja. Med letoma 1921 in 1928 je živel v tujini, od leta 1931 do skrivnostne smrti leta 1936 pa je aktivno sodeloval v sovjetskem političnem in kulturnem življenju ter podpiral mlade nadarjene pisatelje, piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu.
