Tiskane izdaje
Pred zimskimi olimpijskimi igrami svet znova povezuje olimpijski duh. Ta je gnal tudi somalijsko tekačico Samio Yusuf Omar, udeleženko poletnih iger v Pekingu 2008, in ji vlival upanje o lepši prihodnosti, dokler ni njene življenjske poti pretrgalo Sredozemsko morje.
Spomin nanjo predvsem kot opomin svetu, v kakršnem živimo, živi v risoromanu nemškega striparja Reinharda Kleista Sanje o olimpijadi, ki je prišel tudi med slovenske bralce. To je v zadnjem času še en grafični roman z begunsko tematiko po Supergi Neli Kodrič Filipić in Damijana Stepančiča ter Balkanalijah in Pismu Adni Samire Kentrić.
»Odkar sem prebral knjigo Eliasa Bierdla Ende einer Rettungsfahrt (Konec reševalne plovbe), mi tema migrantske politike ne da miru. Oktobra 2012 sem šel za mesec dni v Palermo, da bi stvar pobliže raziskal. Kar sem tam doživel in izvedel, me je do dna duše pretreslo. Segalo je vse do tega, da so države zatajile, do čisto pravega suženjstva, ki se mu moramo v preostalih delih Evrope med drugim zahvaliti za ponudbo sadja in zelenjave po nizkih cenah. Ko sem nazadnje naletel na zgodbo Samie Yusuf Omar, se me je zaradi svoje tragične silovitosti globoko dotaknila. Po zaslugi Terese Krug, ki je bila s Samio prijateljsko povezana, sem imel priložnost osebno govoriti z njeno sestro Hodan Yusuf Omar, ki se ji je leta 2006 posrečilo pobegniti v Helsinke. Tako sem si lahko ustvaril sliko o življenju njenih svojcev in o tragiki, ki jo je povzročilo razbitje družine,« je nemški stripar in grafični oblikovalec Reinhard Kleist zapisal v uvodu svojega risoromana Sanje o olimpijadi (v prevodu Mojce Kranjc je izšel pri zavodu VigeVageKnjige).
Marsikaj o Samiinem potovanju ni znano, zato se je naslonil na poročila drugih migrantov ali si jih izmislil. V njegovi pripovedi na okoli 150 straneh, za katero upa, da bo »pripomogla k ohranjanju zavesti o tem, da medijski obrobni zapisi o migrantski politiki govorijo o usodah in abstraktne številke o človeških življenjih«, se v črno-belih podobah izrisuje usoda prebeglega dekleta iz države, razsute zaradi državljanske vojne in militantnega islamističnega gibanja Al Šabab. Skozi njeno zgodbo se kažejo obrisi o položaju somalijskih žensk, njihovih družinskih razmerah in odnosih, o mladosti in sanjah, ki so v tem delu sveta obsojene na razplet brez srečnega konca.
Navdih za različne žanre
Leta 2014, leto preden je Kleist objavil zgodbo v stripu, je »svojo« o Samii izdal Italijan, znan tudi kot pisec osrednjih italijanskih dnevnikov in Unicefov ambasador dobre volje Giuseppe Catozzella, pod naslovom Non dirmi che hai paura (založba Feltrinelli, 2014), ki je prav tako pobrala več nagrad. Angleški prevod Anne Milano Appel pri založbi Penguin se je uvrstil na seznam za letošnjo mednarodno dublinsko nagrado za literaturo 2018, pod naslovom Nikoli ne reci, da te je strah pa je leta 2016 izšel pri založbi Mladinska knjiga (v prevodu Eve Kobe Pavlovič). Prejel je znak zlata hruška in bil zelo dobro sprejet med bralci.
O Samii so poročali tudi mediji. Svobodna novinarka Teresa Krug jo je spoznala leta 2010, ko je kot poročevalka delala na severu Somalije, tesni prijateljici pa sta ostali vse do njene tragične smrti pri 21 letih. Ob predlanskem prispevku o nastopu dveh drugih somalijskih tekmovalcev na olimpijskih igrah v Riu je v Guardianu poudarila, kako je suhcana 17-letna Somalijka leta 2008 v Pekingu v nasprotju s sotekmovalkami, oblečenimi v izbrana športna oblačila in superge, nastopila v črnih pajkicah, preveliki beli majici in supergah, ki jih ji je poklonila Sudanka iz ekipe delavcev ob progi. In da je poročevalcu Charlesu Robinsonu, ki je še sam popolnoma zardel, ker so jo gledalci tako spodbujali, potem vidno v zadregi razlagala, da bi raje videla, če bi jo nagradili za njen nastop kot za njen trud.
V predteku šprinta na 200 metrov je zaostala že po startnem strelu in čez cilj pritekla s skoraj desetimi sekundami zaostanka za zmagovalko, Kenijko Veronico Campbell-Brown, a je kljub temu požela najbolj navdušen aplavz občinstva. Po nastopu v Pekingu pa je začela sanjati, da bo do naslednjih olimpijskih iger v Londonu izboljšala čas.
Nastopila brez norme
Na olimpijskih igrah je lahko nastopila po zaslugi pravila, ki samo v atletiki na OI eni ženski in enemu moškemu dovoljuje nastop v izbrani disciplini brez olimpijske norme, je pojasnil znani športni komentator in voditelj (Odmevov) na RTV Slovenija Igor E. Bergant. »Njen nastop v Pekingu je bil neke vrste promocijski nastop predvsem za olimpijski komite. Mislim, da je somalijski nacionalni olimpijski komite Samio poslal tudi zato, ker je imela športni pedigre; atletinja tekačica je bila že njena mama, česar v risoromanu ni izpostavljeno. Da je Samia v Pekingu tekla na 200 metrov, pa je bila po mojem prepričanju ustrezna odločitev, čeprav iz tega dela Afrike običajno prihajajo zelo uspešni tekači na srednje in dolge proge; v tej disciplini ni mogla tako zelo zaostati, poleg tega je bila malo več časa pod kamerami,« je povedal.
Samijina zgodba je s športnega vidika naivna, bolj jo razume kot zgodbo mladega dekleta, ki si je želela predvsem živeti, imeti svoja veselja in perspektivo ter stremela k nečemu, za kar se je morda tudi sama zavedala, da ji ni dosegljivo. »Vprašanje tudi, kaj bi bilo, če bi se prebila v Italijo ... Bi sploh lahko nastopila na igrah v Londonu? Toda vsakdo ima pravico verjeti, da bo imel priložnost izpolniti svoje sanje,« je poudaril.
Grožnje s smrtjo
Samia se je rodila 30. aprila 1991. Šolanje je opustila v osmem razredu, ko je v napadu na tržnico Bakara umrl njen oče. Poslej je skrbela za brate in sestre, da bi lahko mama delala na tržnici. Med odraščanjem in treniranjem teka v Mogadišu se je srečevala z vojnimi razmerami, revščino, pomanjkljivo športno infrastrukturo in opremo ter predsodki proti športnicam. Spoprijemala se je z zastraševanjem in celo grožnjami s smrtjo. Kot je Teresi Krug povedala ena od članic Samiine tekaške ekipe Leila Samo, poznejša odbojkarica, se na območjih, ki so jih nadzorovale alšababove milice, dekleta niso smela ukvarjati s tekom, niti hoditi niso smele nezakrite. »Če si v tistem obdobju (med letoma 2008 in 2001) nosil športna oblačila, so rekli: »Ti pa uživaš v brezdelju. Pridi in se bori z nami,« je povedal Samijin prijatelj, prav tako tekač Abdulahi Bare. Samia in njena družina sta se decembra 2009 preselili v begunski kamp zunaj Mogadiša, a so se do konca meseca kljub nevarnostim odločili vrniti domov.
Svojci poskušali preprečiti
Samia je oktobra 2010 v iskanju boljših razmer za treniranje odletela v Etiopijo, kjer je trenirala pod vodstvom slavnega trenerja Jame Adna, vendar so ji oblasti zaradi neveljavnih dokumentov prepovedale ostati v državi. Samijina sestra Hodan, ki je živela na Finskem, je avgusta 2012 za BBC dejala, da se je od tam podala v Sudan, potem pa v Libijo. »V Libijo je prispela septembra 2011. Več mesecev nismo slišali o njej, ko se je izgubila in so jo zadrževali v libijski puščavi. Potem se je odločila vkrcati na čoln, čeprav smo ji mi, zlasti mama to poskušali preprečiti. Toda Samia je bila trdno odločena in je mamo prosila odpuščanja, potem je šla na čoln in se utopila,« je povedala sestra.
Družina je za tragedijo slišala od ljudi, ki so bili z njo v čolnu. Poleg nje se je utopilo še šest žensk in moški. Samijina usoda pa je prišla na dan, ko je o njej spregovoril somalijski svetovni prvak v teku na 1500 metrov iz leta 1987 Abdi Bile. Ta sklene tudi Kleistov risoroman z besedami: »Dekle, ki se je udeležilo iger v Pekingu, je bila čudovita mlada ženska. Bila je zelo ambiciozna in je visoko dvignila našo zastavo. Šele danes sem izvedel, kakšna je bila njena usoda. Ni je več med nami. Bila je ob življenje na begu iz Somalije.«
