Qais Akbar Omar - Otroštvo, preživeto v vojni

Avtobiografija afganistanskega trgovca s preprogami, ki je s pisanjem preganjal stiske in more.

Objavljeno
28. februar 2018 15.27
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Zgodbe žrtev vojne so zelo osebne. Eno izmed njih je zapisal Qais Akbar Omar iz kabulske družine trgovcev s preprogami. Utrdba z devetimi stolpi je pretresljiva zgodba o tem, kako vojna izvabi iz ljudi vse najgrše, a tudi vse najlepše.

Leta 1982 rojeni Qais Akbar Omar je afganistansko-ameriški pisatelj, novinar in trgovec s preprogami. Zaslovel je že s prvencem Utrdba z devetimi stolpi, ki je bil preveden v več kot dvajset jezikov. Roman prinaša zgodbo o njegovem odraščanju v Afganistanu v času državljanske vojne ter talibskega režima med letoma 1992 in 2001.

Omar je lastnik družinskega podjetja Kabul Carpets, ki se že štiri generacije ukvarja s prodajo preprog. Ko je bil star deset let, sta se je v Afganistanu zgodila držav­ljanska vojna ter umik ­okupacijske vojske ­Sovjetske veze. Pri dvanajstih se je naučil izdelovati preproge od ­gluhoneme ­učiteljice, o kateri piše tudi v romanu, in začel posel s tajno ­delavnico preprog. Pozneje je delal kot prevajalec za ameriško vojsko, ko je ta ­napadla Afganistan, in za Združene narode. Prizadeval si je obnoviti izdelovanje preprog po različnih krajih uničenega Afganistana s pomočjo organizacije USAID in azijske razvojne banke. Družbeno aktivno delovanje je nadaljeval v kabulski nevladni organizaciji Aschiana Foundation, ki od leta 1995 pomaga otrokom, ki živijo na ulici, in njihovim staršem. Prav tako sodeluje v ameriški neprofitni organizaciji Initiative to Educate Afghan Women, ki podpira ­izobraževanje deklet, da bi ta lažje prevzela vodilna mesta v domovini. Študij novinarstva je končal na kabulski univerzi in nadaljeval študij v Združenih državah Amerike, kjer je občasno predaval.

Uspešni prvenec

Poleg prvenca Utrdba z devetimi stolpi je s pisateljem Stephenom Landriganom napisal zanimivo zgodbo Shakespeare v Kabulu.­ V njej je popisana zgodba o prvi gledališki uprizoritvi ­Shakespearovega dela Ljubezni trud zaman v Afganistanu, o tem, kako se je srečala in spoprijela s postavitvijo ter predsodki ­skupina igralcev in igralk leta 2005. To je bilo prvič po tridesetih letih, da so Afganistanke nastopile na gledališkem odru v domovini. Postavitev je bila zelo uspešna in je gostovala tudi v tujini.

Ko so Sovjeti odšli in preden so prišli na oblast talibi, je bil Kabul mesto čudovitih vrtov, kjer je takrat sedemletni Qais Akbar Omar z bratrancem Vakilom z dedove strehe spuščal papirnate zmaje. To je najpomembnejše opravilo afganistanskih fantov in hkrati referenčna točka s prvencem Tek za zmajem prav tako afganistansko-ameriškega pisatelja in zdravnika Khaleda Hosseinija.

To je bil čas kratkotrajne sreče in miru, čas pripovedovanja zgodb, recitiranja poezije, ­prodajanja preprog in ­dogovarjanja o porokah. Nato so v mesto vdrli mudžahedini, samozvani sveti bojevniki, ki so si ­poskusili podrediti državo. Začela se je državljanska vojna, ki je bila bolj plemenska kot ideološka. Omarjeva soseska se je znašla na frontni črti. Zato je morala njegova družina zapustiti dom, na vrtu pa so zakopali ­predvsem zlatnino, da bi jim morebiti ­pozneje prišla prav. Zavetje so dobili pri poslovnem partnerju v stari utrdbi z devetimi stolpi, ki je tudi dala naslov tej občuteno napisani knjigi.

Omarjev oče je spoznal, da mora odpeljati otroke iz države na varno. Na nevarni poti so se utaborili v votlinah za ­velikanskima kipoma Bude v ­Bamijanu (leta 2001 so ju ­razstrelili talibi). Zavetje so ­poiskali pri nomadskih ­sorodnikih Kučijih, ki živijo s čredami kamel in ovac. Medtem ko je oče iskal tihotapce,­ ki bi jih spravili čez mejo, je Omar odraščal na cesti in spoznal gluhonemo tkalko preprog, ki mu je pokazala pot do življenjskega poslanstva.

Pisanje kot terapija

O pisanju Qais Akbar Omar pravi, da če je knjiga za bralca užitek, je užitek pri pisanju desetkratnik tega. »Pri pisanju zapolnite strani s čustvi in mislimi. Občasno je kar težko, ker se izsušite, izpraznite ... Včasih je težko pisati o lastnih izkušnjah in dogodkih, ki so se vam zgodili. Nekoliko lažje je, če to vstavim v neki drug lik v knjigi. V bistvu ima pisanje svetle in temne plati. Včasih je velik užitek, drugič pa težka bolečina.«

O nastanku romana Utrdba z devetimi stolpi pravi, da ga v bistvu ni načrtoval. »Začelo se je tako, da sem hotel preprosto vse to dati iz sebe, v obliki terapije s pisanjem, da bi se nehale moje stiske in more. S tem sem imel velike težave in bilo mi je res hudo. V Afganistanu ni psihiatrov, ki bi pomagali predelati take izkušnje ... Prav tako Afganistan ni kraj, v katerem bi bil lahko depresiven. Če ostaneš doma, preprosto umreš. Kot najstarejši sin v družini imam tudi odgovornost za njeno preživljanje. Nisem si mogel privoščiti razkošja depresije in sem upošteval nasvet, ki so mi ga dali mnogi. Naj zapišem vse, kar me preganja. Sprva sem pisal v paštunščini in mi ni šlo prav dobro od rok. Ko pa sem se leta 2006 lotil pisanja v angleščini, je bilo precej lažje, vendar še vedno zelo boleče.«