Tiskane izdaje
Razlog, da se je zloglasna Udba še posebej natančno posvečala tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju, na uvodnih straneh več kot šeststo strani obsegajoče knjige Boris Pahor: v žrelu Udbe Igor Omerza navaja takole: »Zaradi močne podpore Kocbekovim novelam je začel nehoteno 'kariero' redne stranke slovenske tajne politične policije ...«
Epizoda s Strahom in pogumom, zbirko, ki je izšla oktobra 1951, ugotavlja avtor, je trajno zaznamovala ne samo Edvarda Kocbeka, ampak tudi Borisa Pahorja. Ta je v Primorskem dnevniku objavljeni oceni novel še pred sejo politbiroja slovenske komunistične partije, na kateri so »vodilni tovariši brez strahu in z veliko mero oblastnega poguma popljuvali Strah in pogum«, presodil, da je zbirka Kocbekovih novel »prva slovenska povojna proza, ki po plemenitosti svojega sloga in globoki analizi sodobnih problemov presega vse, kar se je pri nas doslej pripovednega napisalo po drugi svetovni vojski«.
Nekateri dokumenti
Prva predstavitev knjige je bila sicer v torek v Pahorjevem Trstu v prostorih Tržaškega knjižnega središča in se je je stotriletni pisatelj tudi udeležil, še ena bo v Gorici v začetku julija v okviru Srečanj pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
Omerza je razložil, da je knjigo smiselno razdelil v pet razdelkov, ki zajemajo gradivo, nastalo v letih 1952−1969, 1970−1974, 1975, 1976−1979 in 1980−1989. Črpal je iz kopice virov, največ iz dosegljivega udbovskega gradiva, tako imenovanih »indikativnih biltenov«, informacij, posebnih informacij in operativnih sporočil različnih sodelavcev in virov Službe državne varnosti (vseh pripadnikov Službe državne varnosti in njihovih sodelavcev, ki so se ukvarjali s Pahorjem, je bilo skoraj devetdeset), prepisov prisluhov, »informativnih presekov«, »analitičnih pregledov«, programov dela in drugih spisov, vseh večinoma označenih s strogo zaupno ali zaupno.
Na včerajšnji ljubljanski predstavitvi je Omerza omenil, da za nekatera časovna obdobja gradiva skorajda ni, saj so ga vpleteni na veliko uničevali in je od marca 1990, ko je padel ukaz za uničenje arhivov, pa skoraj dobesedno do zadnjega dne, ko je prejšnjo oblast nadomestil Demos, zgorelo na tisoče dokumentov.
Kljub vsemu jih je ostalo dovolj za zelo obsežno knjigo, ki navaja iz javnosti doslej še neznanega gradiva. Omerzova knjiga opisuje in dokumentira desetletja trajajoče tajno udbovsko zalezovanje Borisa Pahorja – od leta 1952 do 1989. Tajna politična policija slovenskega komunističnega vrha ga je spremljala v operativni obdelavi Stranka ter mu dala tudi dve kodni imeni nadzora – najprej Jambor in kasneje Ljubljančan.
V knjigi avtor natančno opisuje udbovski nadzor in preganjanje Pahorja – prvič ob izdajanju revije Zaliv, drugič ob njegovi izdaji Edvardu Kardelju neljube knjige Odisej ob jamboru (leta 1969), tretjič tik pred objavo in po objavi Kocbekovega pričevanja o komunističnih povojnih pomorih (1975), četrtič ob sodelovanju na vsakoletnih srečanjih slovenskih izobražencev v Dragi (o teh je Omerza že izdal obsežno knjižno delo).
V žrelu Udbe obsega skoraj 640 strani, od tega je dobrih 200 strani faksimilov dokumentov in fotografij; pri pisanju knjige je avtor uporabljal pretežno vire iz Arhiva Republike Slovenije, pomemben pa je dostavek založbe, da je večina dokumentov v tej knjigi prvič javno objavljena.
Cimpranje psov sledilcev
Avtor popisuje potovanje skozi čas, ko so se udbovci pečali z Borisom Pahorjem, v pričevanjskem tonu (»Za leto 1965 in 1966 nisem našel ničesar udbovskega o Borisu Pahorju.«), vendar noče biti zgolj zgodovinarski ali suhoparno, na podlagi ohranjenih dokumentov navajati dejstev, ampak se občasno prepusti bolj sočnemu in zavzetemu tonu ljubiteljskega zgodovinarja.
To je na primer vidno že iz uvodnih stavkov knjige, ko na primer o ovaduhu Pietteju, o katerem oznani, da je to bilo kodno ime za pisatelja Jožeta Brejca oziroma kasneje Jožeta Javorška, zapiše, da je bil morda med tistimi, ki jih je takrat dveletni Igor Omerza gledal skozi okno ljubljanskega stanovanja, nasproti zapora na Miklošičevi cesti: »Bog si ga vedi, ali ni bil med njimi tudi nesrečnik Piette, ki je svojo dušo takrat že zatavšal udbovskemu Mefistu.«
Kasneje pričevanje uvede takole: »Kakorkoli že, poglejmo, kaj vse je zapornik ovaduh Piette po nalogu udbovcev scimpral maja 1952 o Borisu Pahorju!« O glavni osebi monografije pa na nekem mestu pravi: »Pri tem pa je vseskozi, najmanj od maja 1952 naprej, imel za vratom zveste udbovske pse sledilce, ki pa so svojo umazano raboto opravljali tako, da jih Boris ni mogel opaziti ...«
Med vsebinskimi razlogi za načrtno zalezovanje Omerza navaja niz Pahorjevih »grehov«, od njegove pozitivne ocene Kocbekovih knjižnih del prek publicistične dejavnosti v več zamejskih revijah, predvsem v Sidru in Tokovih (in seveda kasneje sodelovanje z Novo revijo), in ustanovitve Slovenske levice, do seveda izdajanja revije Zaliv in sodelovanja na srečanjih slovenskih izobražencev v Dragi in drugod.
Ni odveč omeniti, da je raziskovanje dostopnega gradiva Omerzi potrdilo, da so se sodelavci SDV tako lahkotno kot po Ljubljani v tistem času, ko so zalezovali in nadzorovali Pahorja in druge, gibali tudi po Trstu: Pahorju so prisluškovali s skritimi mikrofoni v stenah, prisluškovali so njegovim telefonskim pogovorom, tako je komunistična oblast na primer izvedela za najhujše, namreč za Kocbekovo obljubo Pahorju leta 1975, da bo vendar javno spregovoril o povojnih pobojih domobrancev.
