Tiskane izdaje
Po petletnem literarnem premoru je Paulus Hochgatterer spet napisal odlično knjigo, daljšo povest Der Tag, an dem mein Großvater ein Held war (Dan, ko je bil moj ded junak).
Pred tem je za dober ducat literarnih del prejemal nagrade v Avstriji in Nemčiji. Leta 2009 je prejel tudi nagrado Evropske unije za književnost. Hochgattererjeve knjige so prevedene v več jezikov, v slovenščini je izšel roman Sladkost življenja (Die Süße des Lebens, Učila International, 2011).
Psihiater in literat Paulus Hochgatterer spada med boljše poznavalce človeške duševnosti v avstrijski literaturi. V najnovejši knjigi jedrnato opisuje dogodke na družinskem podeželskem posestvu ob koncu druge svetovne vojne. Poleg družinskih članov, ki jih niso mobilizirali v Hitlerjevo vojsko, je na posestvu tudi travmatizirana deklica brez staršev, izgubljena v vrtincu vojne.
Tja pride tudi Rus, ki je bil pred tem verjetno vojni ujetnik ali prisilni delavec in nosi s sabo skrivnostni zvitek, v katerem je avantgardna umetniška slika. Nato pridejo na posestvo nemški vojaki, ki jih vodi hudobni poročnik … Molčeči kmet in oče družine je najpomembnejši v zgodbi, v kateri Hochgatterer občutljivo izpolni splošno človeško željo po srečnem in pravičnem koncu zgodbe v tragičnem obdobju.
Ste zdravnik, specialist otroške psihiatrije, in uveljavljeni pisatelj. Kako ste združili ti svoji 'srci'?
Rodil sem se leta 1961 v Amstettnu na zahodu Spodnje Avstrije. Za avstrijske razmere je to večje majhno mesto s približno 20.000 prebivalci …
… znano po nacističnem taborišču Mauthausen, ki je bilo v bližini …
… uh, da! Tudi v Amstettnu je bila ena od podružnic taborišča Mauthausen med drugo svetovno vojno. Amstetten je zdaj običajno mestece, ki živi od industrije. Včasih je bilo tudi pomembnejše železniško križišče. Tu se odcepi proga proti štajerskemu rudarskemu območju Erzberg. V Amstettnu sem preživel prva leta življenja in maturiral. Študiral sem medicino in že zgodaj me je bolj zanimala človeška duševnost kakor telo. Posvetil sem se psihoterapiji in psihiatriji. Najprej sem se specializiral za splošno psihiatrijo, nato še za otroško in mladinsko.
Zadnjih deset let vodim oddelek za otroško in mladinsko psihiatrijo na deželni kliniki v Tullnu. Pišem, odkar vem zase. Oče je bil učitelj, med drugim je poučeval nemščino. V naši družini so bili jezik in knjige vedno zelo pomembni. Za nas ni bilo prepovedanih knjig. Vedno sem lahko bral vse, kar sem hotel. Nikoli se ni nihče spraševal, ali je nekaj primerno za nekoga mojih let.
Kdaj ste začutili, da boste postali književnik?
To se je zgodilo postopoma. Najprej sem sodeloval na literarnih natečajih. Po koncu srednje šole sem zmagal na enem od tovrstnih natečajev z romantično maturantsko zgodbo. Nagrada je bila objava besedila v knjigi. Tako so me prvič opogumili, da sem še naprej pisal. Nato so me povabili v Celovec na natečaj za nagrado Ingeborg Bachmann [ena najuglednejših literarnih nagrad v nemščini, izbrani avtorji vsak po pol ure berejo odlomke iz svojih neobjavljenih besedil]. Nisem zmagal, a sem bil razmeroma blizu temu s povestjo Der Aufenthalt [Bivanje]. Objavila jo je založba Otto Müller iz Salzburga leta 1990. Skratka, večkrat so me opogumljali, kakor odvračali od pisanja.
Moja prva knjiga, ki je zares pritegnila pozornost širše javnosti, je bila Wildwasser [Divje vode, 1997]. To je krajši roman ali daljša povest o fantu, ki se odpravi po stopinjah svojega očeta, utopljenega med veslanjem na divjih vodah. Knjigo so zelo dobro sprejeli, zlasti v Avstriji, kjer so jo uvrstili tudi v učni program nemščine v šolah. Večkrat so jo izdali v žepni izdaji. Nato je bila uspešna še Caretta, Caretta, roman, ki ga nisem napisal kot mladinskega, a je leta 2000 prejel avstrijsko državno nagrado za otroško in mladinsko literaturo.
Dan, ko je bil moj ded junak ima dva možna konca. Kateri se je res zgodil spomladi leta 1945?
Pogosto imamo na voljo dve varianti tega, kar se je zgodilo: prvo, ki je ne maramo – in drugo, ki si je želimo. V tem primeru si želimo, da bi zlobnega nacionalsocialističnega poročnika vermahta ustrelil brat lastnika podeželskega posestva in da bi poročnikovo truplo potopil v jamo z apnom. Naslov tega poglavja je Zgodba o srečnem koncu. Takšnega konca si pravzaprav želimo. Toda predvidevamo lahko, da se je, žal, zgodilo nekaj drugega in da je skupina vojakov ustrelila mladega Rusa ter odšla naprej.
Če se je zgodila druga varianta, zakaj je bil torej ded junak? Samo zaradi stavka, izrečenega v obraz poročniku, ki je hotel ubiti Rusa?
Ta stavek je ded morda izrekel, morda pa tudi ne. Dan, ko je bil moj ded junak je pripovedna fikcija, zasnovana na dejstvih. Resnično izhodišče teh dogodkov je bilo tisto, kar mi je večkrat opisovala mama, ki je pred kratkim umrla. Pripovedovala mi je o skupini vojakov, ki so prišli na posestvo njenega očeta. Vojaki so zaradi nepomembne stvari hoteli ubiti nekega prisilnega delavca po rodu z vzhoda Evrope. Oče moje matere, ded, ki se ga spominjam kot visokega, suhega in molčečega kmeta, je stopil do poročnika, ki je hotel ustreliti ujetnika, in mu namenil samo kratek stavek: 'Kaj vas ni sram?!' To je zgodba moje matere. Česa takega si nikoli ne bi izmislila.
Ko sem bil majhen, sem bil ponosen na deda, ki je morda rešil življenje temu vojnemu ujetniku. Pravzaprav si je tudi moja družina želela imeti nekoga, o katerem bi lahko rekli, da je bil junak. Razmišljanje o tej želji in razumevanje želje sta bili izhodišči za takšno povest.
Kritiki so jo zelo pohvalili.
O Dnevu, ko je bil moj ded junak do zdaj še nisem prebral nič slabega.
Še kaj pišete ali ste si spet vzeli daljši premor?
Pišem dramsko delo za gledališče Schauspielhaus v Gradcu. Praizvedba bo marca. Delo govori o Karlu Böhmu.
O znanem dirigentu, ki ga nacistična oblast ni sovražila oziroma prav nasprotno. Bil je tudi oče igralca in filantropa Karlheinza Böhma, ki je umrl pred nekaj leti.
Da, o njem. Karl Böhm je bil protislovna osebnost.
Zaradi svojega poklica očitno razumete psihološke vidike, ki jih drugi ljudje ne vidijo, vam kot književniku pa koristijo.
Res je, to popolnoma drži. Zato se počutim nekoliko nelagodno, ko pomislim, da so ljudje prepričani, da zjutraj delam kot otroški psihiater, zvečer pa o tem pišem romane. Vendar otroška psihiatrija odpira popolnoma nova okna v svet. Omogoča vpoglede v življenje, ki jih sicer ne bi doživeli, in zaradi nje vzpostavljate stike z ljudmi, ki jih sicer nikoli ne bi spoznali.
