Tiskane izdaje
Ena od prvih bralk novega slovenskega prevoda Pedra Párama Manca Košir je na facebooku zapisala, da ni nič razumela, je pa vse občutila. »In skoraj zbolela od groze in lepote in grobosti in svetlobe.«
Manca Košir je delila usodo mnogih bralcev tega romana, ki so ga po prvem branju odložili zmedeni, a z gotovim občutkom, da gre za mojstrovino. Mehiški pisatelj Juan Rulfo je predlagal bralcem, da ga preberejo trikrat, in menda bo potem vse preprosto in jasno.
Roman Pedro Páramo je v originalu izšel leta 1955, v prvem slovenskem prevodu Alenke Bole Vrabec pa leta 1970 pri Cankarjevi založbi. Kot opaža Uroš Zupan, je ta prvi prevod v slovenski javnosti ostal neopažen.
Edini človek v naših krajih, ki je govoril o njem, je bil po Zupanu Tomaž Šalamun. Rulfa je Šalamun primerjal z Markom Švabićem in zapisal na zavihek Švabićeve knjige Sonce, sonce, sonce, da sta »oba avtorja ene same usodne knjige in nekaj drugih tekstov, ki so zaradi svetotvorne moči osrednjega teksta posvečeni«.
Zdi pa se, da bo drugi slovenski prevod tega romana, tokrat ga je prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, izdala pa Mladinska knjiga, doživel drugačno usodo. Delno zato, ker ima dve močni spremni besedi – eno je, kot omenjeno, prispeval Uroš Zupan, drugo pa Mehičan Carlos Pascual –, večinoma pa zato, ker je zdaj tudi slovenskemu bralstvu znano, da sta to kanonizirani latinskoameriški avtor ter tekst, ki je napovedal literarno prihodnost. Pedro Páramo namreč velja za ustanovni akt magičnega realizma, literarne smeri, ki jo je k svetovni slavi ponesel Gabriel García Márquez.
Bralec v blodnjaku
Na prvih nekaj straneh tega kratkega, vsega 120 strani dolgega, a zelo enigmatičnega romana, se zdi, da bralca ne čaka nič hujšega. Prvoosebni pripovedovalec, kasneje izvemo, da mu je ime Juan Preciado, potuje v vas Comala, ker mu je tako naročila mati, preden je umrla. Predvsem mu je naročila, naj poišče očeta Pedra Párama in zahteva, kar mu pripada. Na poti pripovedovalec sreča gonjača oslov in po krajšem klepetu se pokaže, da je tudi on sin Pedra Párame. Ko se spustita v Comalo, mu spremljevalec predstavi vas z besedami: »Na živi žerjavici leži, pri samem žrelu pekla.«
Od tu naprej ni nič več jasno in premočrtno. Bralec je prepuščen fantomski realnosti Comale in brezupno blodi v labirintu, v katerem se menjajo tako pripovedovalci kot časi. Razumska analiza bralcu ne pomaga veliko, preostane mu samo predajanje srhljivosti in lepoti podob. Carlos Pascal piše, da človeka po tem bralskem labirintu mrmranja žene »jasen, grob in suh urok, ki ga nad nas spusti poezija Juana Rulfa«.
Izkaže se, da pripovedujejo duhovi, da so to njihovi odmevi, njihovo mrmranje. Mrmranje je bil tudi originalni naslov romana. Vsi v Comali so mrtvi in mrmrajo zgodbe o ljubezni, izgubi, tiranstvu, revoluciji, maščevanju, so nekakšen stok, ki ponika iz zidov ... To so glasovi, ki jih je včasih težko komu pripisati, ki lebdijo v zraku. V središču vseh zgodb, tako rekoč glavna narativna nit, je Pedro Páramo.
Le njegovo življenje se da sestaviti v koherentno celoto od otroštva do smrti, vsa druga življenja so le fragmenti. Pedro Páramo je negativec, brezobzirni mogotec, ki ima v lasti vse, do koder seže oko, in si vzame vse, kar si poželi, še posebej ženske. Toda ta antijunak ima v sebi tudi nekaj mehkega, prestreljen je z ljubeznijo. Vse življenje sanjari o Susani San Juan. »Gledal sem, kako padajo kaplje, presvetljene z bliski, in vsak moj vdih je bil vzdih, in vsaka misel je bila misel nate, Susana,« beremo.
Prav ta nesrečna ljubezen je Pedra Párama napeljala v zasledovanje oblasti in v namerno uničenje sveta, ki ga je ustvaril. V zgodbo o tiraniji in ljubezni se meša zgodba o krivdi katoliške cerkve za kriminal, izkoriščanje in revščino. Oče Rentería namreč odpušča grehe družini Paramo zato, ker mu ta to plačuje. Pedra na koncu pijan zabode njegov nikoli priznani sin Abundio, ki ga spoznamo na začetku kot gonjača oslov.
Prvi odziv nenaklonjen
Nič čudnega, da ta psihotični atmosferski roman, potisnjen na mejo fantastičnega, leta 1955, ko je prvič izšel v prestižni mehiški zbirki Fondo de Cultura Económica, ni doživel naklonjenega sprejema. Kritike niso bile pozitivne, poleg tega so v štirih letih prodali le polovico od dva tisoč natisnjenih izvodov. Kritiki so recimo pisali, da je to knjiga brez trdnega jedra, da so nekateri liki preveč stereotipni, da knjiga ni berljiva in podobno. Eden tistih, ki so zaslužni za obrat, je Gabriel García Márquez. Leta 1961 je prišel v Ciudad de México in prijatelj mu je dal izvod Pedra Párama.
Gabo je knjigo ponoči dvakrat prebral in se jo kasneje naučil na pamet. Z njeno pomočjo je dojel, v katero smer razvijati svoje pisanje. In tako sta se rodila roman Sto let samote in literarna smer magični realizem. Pedro Páramo še ne spada k magičnemu realizmu, temveč prej k modernizmu. Roman so zelo cenili tudi številni drugi pisatelji, denimo Borges je menil, da je to eden največjih tekstov svetovne literature, z navdušenjem sta ga pozdravila tudi Carlos Fuentes in Octavio Paz.
Molčeč že od malega
Čeprav bi v romanu težko iskali avtobiografske prvine, seveda vsebuje določene elemente iz Rulfove realnosti. Pedro Páramo govori o ruralnem svetu, ki ga je zadela in spremenila mehiška revolucija, in času, ko je bilo izpraznjenih veliko mehiških vasi. Izpraznjen je bil tudi kraj Apulco v Jaliscu, v katerem se je leta 1918 rodil Juan Rulfo.
Tema odsotnega očeta je Rulfu blizu, saj so mu pri dveh letih ubili očeta, pri šestih pa mu je umrla še mama. Odraščal je pri babici in v sirotišnici, kjer se je nalezel umaknjenosti in depresije, ki se ga je držala vse življenje. V Pedru Páramu odmeva tudi molk. Bil je redkobeseden in držal se je samote. Zaposlen je bil kot javni uslužbenec, najprej je bilo njegovo delo povezano z razvojem porečja reke Papaloapan, potem je nekaj let prodajal gume za Goodrich, nato je delal na mehiškem nacionalnem inštitutu za staroselce.
Po izidu Pedra Párama ni objavil ničesar več, leta 1986 je umrl za pljučnim rakom. Vse, kar je v življenju napisal, sta zbirka kratkih zgodb in roman Pedro Páramo.
Roman je doživel nešteto interpretacij. Sam Rulfo ni nikoli nobene preferiral. Nekateri v Comali vidijo krščanske vice, drugi kritiko kapitalizma, tretji mehiško obsedenost s smrtjo, četrti nacionalno alegorijo, peti eksperimentalni nadrealistični modernizem, šesti univerzalne mite in arhetipe ..., so pa celo taki, ki v romanu vidijo ponavljajoče se fraktalne vzorce. Z odprtostjo je postal nekakšen stroj za interpretacije, kar je ponavadi lastnost dobre literature. Kljub številnim interpretacijam se še vedno zdi enigmatičen in izmuzljiv.
