Tiskane izdaje
Andrej Brvar na poseben način skrbi za decentralizacijo naše države – s poezijo. Dokazuje namreč, da močan in avtentičen pesniški glas lahko uspeva tudi zunaj ljubljanskih literarnih krogov.
Za opus, ki ga sestavljajo dvanajst pesniških zbirk in štiri knjige za mladino, pa tudi za neutrudno uredniško delo mu bodo danes podelili Prešernovo nagrado.
Dolgo ste veljali za pesniškega obstranca, ki živi v avtsajderskem mestu. Prešernova nagrada je verjetno dokaz, da vam je uspelo svoje obrobje pripeljati v središče, kaj menite?
Nisem veljal samo za avtsajderja, ampak za mnoge, trdovratno zakoreninjene v tako imenovani prešernovski strukturi, sploh za nepesnika, ali vsaj za zelo problematičen pojav, moteče tuj, pač v smislu, 'kaj pa je tebe treba bilo'. Tak odnos se je in se še spreminja počasi in mukoma, premo sorazmerno s spoznanjem, da smo Slovenci kreativno šibkejši, kadar se zapiramo v tiste tri, štiri ljubljanske ulice, in precej močnejši, kadar se z zaupanjem odpiramo vsemu nacionalnemu potencialu od Murske Sobote do Trsta, od Celovca do Novega mesta in Črnomlja.
Iz radovednosti sem šel gledat, kdo je bil zadnji Prešernov nagrajenec za življenjsko delo s stalnim prebivališčem v Mariboru, drugem največjem slovenskem mestu.
Kakšna so bila leta vašega pesniškega formiranja? Menda sta bila ključna vpliva Tomaža Šalamuna in Srečka Kosovela.
Ne samo teh dveh, ampak tudi futurističnega Vladimirja Majakovskega, pa Ernesta Hemingwaya z okleščenim stavkom, pa Guillauma Apollinairja in angažiranega Jacquesa Préverta ter pozneje Francisa Pongea in Czesława Miłosza ter našega Edvarda Kocbeka. Res pa je, da je Šalamun s Pokrom z enim samim nonšalantnim sunkom odprl okna postane slovenske pesniške scene, usmerjene bolj nazaj kot naprej.
Kako vidite razvojni lok svoje poezije od začetnega avantgardizma do poezije, ki jo zaznamuje predvsem zavedanje lastne končnosti?
Z današnje perspektive bi lahko svoje pesništvo v grobem razdelil na dve obdobji. Pesmi prvega so se utemeljevale v volji do moči in njenem nihilizmu. Nastajale so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se pravi v letih študentskih nemirov, hipijevskega gibanja, okrepljenega zaupanja v razvoj znanosti – človekov pristanek na Luni – predvsem pa v letih vsakršnega avantgardizma doma in po svetu. Takrat sem pisal družbeno angažirane, protestne pesmi, pesmi reklame, pesmi popevke, pesmi reportaže, največ pa pesmi montaže, pri katerih se je njihova nepredvidljiva nadrealistična poetičnost porajala iz stika dveh samostojnih, a pomensko oddaljenih pesniških slik.
Poezija drugega obdobja, ki še traja, beži od volje do moči in njenega nihilizma, odpira se zavesti biti-za-smrt, se pravi, minevanju, času, obenem pa čudenju nad eksistenco sveta in človeka, čudenju nad tem, da vse je oziroma da je, kakršno je. Če sem pesmi prvega obdobja pisal večidel v prostem verzu, tudi v litanijskem naštevanju in grafičnem risanju, pesmi drugega obdobja dokončno preidejo v svojo najbolj naravno obliko – prozo. Zavedam se, da omenjeno čudenje pomeni mojo človeško in pesniško odrešitev iz primeža sodobne nihilizacije kot 'permanentne revolucije proizvajanja razpoložljivega'.
Ko kdorkoli govori o vas, ne more mimo prislovičnega 'vitalizma', ki ste ga sami označili kot 'ljubezensko razmerje z življenjem in svetom'. Lahko malce bolj natančno razložite, za kakšno ljubezensko razmerje gre?
V mojem značaju je najbrž res precej vitalističnega. A če bi šlo samo za običajno karakterno lastnost, bi bila ta zanimiva kvečjemu za psihologa. Moj vitalizem je posebne sorte, ker ga določata prej omenjena zavest o lastni končnosti in hkrati čudenje nad eksistenco sveta in človeka. V tem je torej srž 'ljubezenskega razmerja z življenjem in svetom', po katerem sprašujete.
V kaj se je z leti 'stopil' ta vaš vitalizem?
Vitalizem, kot sem ga orisal prej, seveda ni odvisen od let. Nasprotno. Čim starejši sem, čim bliže sem smrti, tem bolj sem zavezan življenju, tem bolj sem hvaležen, da življenje in svet in jaz v njem preprosto smo, da smo, kakršni smo. Moj vitalizem se je torej z leti 'stopil' v eno samo veliko hvaležnost, ki mi včasih požene solze v oči.
Kaj je za vas pesnik – profet, videc ali kaj drugega?
Iz povedanega je menda razvidno, da je zame pesnik profet oziroma videc le toliko, kolikor je zavezan čudenju nad eksistenco sveta in človeka, kolikor s tem čudenjem, se pravi s svojo poezijo, odpira oči drugim in jih tako odrešuje iz primeža sodobne nihilizacije.
Ostajate zvest Mariboru, o katerem ste dejali, da ima hedonistično-letargično mentaliteto. Kako se ta mentaliteta prilega vaši?
Hedonistični del mariborske mentalitete mi je blizu, letargični pa nikakor ne. Maribor je namreč ob svoji sociali in vstajništvu – to je že treba enkrat povedati – tudi naše najbolj infantilno, še iz časov socialističnega paternalizma najbolj razvajeno mesto, ki edino od slovenskih mest v težavah kar naprej kliče na pomoč državo oziroma Ljubljano, kot je v socializmu klical Partijo.
Kot izrazitemu vizualcu vam je blizu tudi slikarstvo. Koliko je slikarstvo pomembno za vašo poezijo?
Res je, slikarstvo je moja fascinacija, ker sem izrazito vizualni tip. Človeka si prej zapomnim po obrazu kot po imenu. Sprva sem se nameraval vpisati na likovno akademijo, a je kovanec k sreči določil drugače. Je pa zato osnovni element moje poezije vseskozi ubesedena slika, ki me prešine hipoma, kot fotografa motiv – prav danes sem si, na primer, zapisal: Zasnežene smreke.
Če drži vaša teza, da je poezija zapustila verz kot ekskluzivni prostor svojega življenja in se preselila v življenje ter ga s tem poetizirala, sama pa se je pri tem prozaizirala, kakšna prihodnost torej čaka poezijo?
Poezija seveda ostaja najmarkantnejša človekova konstanta. Saj poznamo Hölderlinovo formulacijo, ki pravi, da 'pesniško biva človek na svetu'. Moja ugotovitev želi povedati le, da je verz z rimo vred res 'izgubil svojo vrednost', kot pravi Kosovel, da res 'ne prepričuje več', da izginja in da nekateri pesniki 'v spomin nanj', morda tudi v 'nostalgičen spomin' pišejo svoje pesmi v hlinjenih, simuliranih verzih, se pravi v prozi, razsekani na vrstice. Prihodnost poezije torej vidim v nespektakularni, revni, a pristni prozni obliki.
Se še vedno podpišete pod verz Vse je pesem …?
Vsekakor.
