Tiskane izdaje
Najobsežnejši del monografije, ki zajame čas od najstarejših sledov človeka v tem prostoru pred okoli 250.000 leti pa do leta 2010, je prispeval dr. Peter Vodopivec. Znanstveni svetnik, gostujoči profesor na mednarodnih univerzah, prejemnik domačih in tujih priznanj, častni član Zveze zgodovinskih združenj Slovenije, avtor številnih zgodovinskih razprav, ves čas pa tudi kritični premišljevalec slovenskega tukaj in zdaj.
Katera so temeljna spoznanja sodobnega domačega zgodovinopisja, ko gre za slovensko zgodovino?
Tu se lahko najprej ustavim pri Petru Štihu, ki je svoja poglavja v monografiji utemeljil na lastnih raziskavah srednjeveškega obdobja. Zlasti to velja za vključitev plemstva, ki je bilo ob enostranski, k zgodovini slovensko govorečega kmečkega prebivalstva usmerjeni pozornosti slovenskega zgodovinopisja, do zadnjih desetletij 20. stoletja skoraj izrinjeno iz slovenskega zgodovinskega spomina. Štih in Simoniti sta že v prvi knjigi opozorila, da družbenih, pa tudi vsakdanjih človeških odnosov in razmerij v prednacionalnih družbah, ni mogoče prepričljivo opisovati in razlagati z nacionalnimi koncepti. Stališče, da 'slovenska zgodovina' ni samo zgodovina enega naroda, temveč zgodovina vseh ljudi, ki so živeli in oblikovali zgodovinski tok na ozemlju s slovensko govorečim prebivalstvom, je tudi izhodišče vseh treh avtorjev monografije.
Omeniti moram, da naša monografija temelji na spoznanjih slovenskega zgodovinopisja v celoti, torej tako na raziskovanju in delu naših učiteljev in predhodnikov kot sodobnih kolegov. Z novimi raziskavami se podoba zgodovine ves čas spreminja in širi. Na podlagi najnovejše knjige Bojana Godeše Čas odločitev sem delno tudi sam dopolnil in preoblikoval poglavje o drugi svetovni vojni, ki je bilo vključeno že v prvo knjigo. Godeša je prepričljivo razširil pogled na politiko in odnos meščanskih strank do nacistične Nemčije in fašistične Italije pred in ob začetku vojne, torej pred začetkom partizanskega odporništva in bratomornega slovenskega spopadanja, in na ta način pomembno spremenil sliko leta 1941 na ozemlju dotedanje Dravske banovine.
Od kdaj govorimo o zgodovini Slovencev in o čem govorimo pred njo?
O tem med zgodovinarji še poteka živahna razprava. Sam menim, da lahko o zgodovini Slovencev govorimo od konca 18. in začetka 19. stoletja, ko se začne sprva še zelo maloštevilen del slovensko govorečega in pišočega izobraženstva zavedati, da je slovenščina poseben, od preostalih slovanskih jezikov različen jezik, ki vse, ki ga govorijo, povezuje v posebno jezikovno skupnost.
To sicer seveda še ni nacionalna zavest v modernem pomenu, je pa njen začetek in temelj. Kolegi zgodovinarji danes živahno razpravljajo o tem, kako poimenovati slovensko govoreče prebivalce na tem prostoru pred tem. Ne vidim razloga, da ne bi tudi teh imenovali Slovenci, čeprav vemo, da se sami še niso imeli za Slovence. Narodi z daljšo in močnejšo državnopolitično tradicijo nimajo tega problema. Pripadniki francoskega kraljestva so bili podložniki francoskega kralja in so se tega zavedali ne glede na to, ali so govorili bretonsko ali provansalsko. Pri narodni skupnosti, kakršna je bila slovenska, so se občutja pripadnosti najprej jezikovni in nato narodni skupnosti oblikovala šele v 19. stoletju, in še to postopno in počasi.
Ali obstajajo, če pustiva ob strani našo bližnjo zgodovino, med slovenskimi zgodovinarji obdobja, na katera še ni enotnega pogleda?
Saj pravzaprav takšnega, enotnega pogleda ne more biti. Na zgodovino gledamo vedno znova in ves čas širimo svoj pogled nanjo. V zadnjih treh, štirih desetletjih se je temeljito spremenil in razširil pogled na vsa obdobja, od časa starega Rima ter srednjega in zgodnjega novega veka dalje, toda največ polemičnih razhajanj povzročajo gledanja na slovensko zgodovino 20. stoletja.
Že podoba druge svetovne vojne v slovenskem zgodovinopisju se je v zadnjih dveh desetletjih temeljito spremenila. Pri tem ne mislim le na neizogibno revizijo v času komunistične Jugoslavije prevladujočega slikanja druge svetovne vojne v Jugoslaviji in na Slovenskem, s katero se je spremenila podoba komunistične politike in osvobodilnega gibanja, temveč tudi na postopno oblikovanje jasnejše slike o politiki meščanskih strank, kolaboraciji in žrtvah nasilja. Tudi to ne poteka brez nasprotovanj in razhajanj, saj so zagovorniki pri nasprotnikih partizanskega odporništva uveljavljenih ocen dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno prav tako nepripravljeni na temeljito revizijo svojih gledanj in predstav, kot so bilo dolgo njihovi komunistični nasprotniki.
Ko govorimo o polpretekli zgodovini, ta pri nas stežka postane predmet z argumenti podprtega in umirjenega strokovnega dialoga.
Naše razprave o bližnji zgodovini niso nič posebnega. Zelo podobne razprave o drugi svetovni vojni, povojnem nasilju in razmerah v času avtoritarnih režimov 20. stoletja potekajo tudi drugod. Pri Špancih o državljanski vojni in frankističnem režimu, pri Francozih o Vichiju in francoski rezistenci, pri vzhodnih Evropejcih o drugi svetovni vojni in komunističnem nasilju, pri Japoncih o krivdi za vojno in celo o tem, kdaj se je druga svetovna vojna za Japonsko sploh začela ... Naš problem je seveda, da je razpravljanje o teh vprašanjih izrazito spolitizirano in nedialoško ter da zgodovinska stroka in njeni argumenti nimajo vpliva na javna razpravljanja. V javni razpravi še naprej prevladujejo podedovane ideološko-politične floskule, ne pa stvarni, v zgodovinski kontekst umeščeni argumenti. Kot bi se peljali z vlakom drug mimo drugega in se sploh ne bi opazili.
Katera obdobja so bila ključna za razvoj Slovencev v narod?
Najprej reformacija, gotovo. Potem 18. in prva polovica 19. stoletja s kulturnim in jezikovnim gibanjem pred letom 1848. In nato leto 1848 ter postopni slovenski narodni razvoj v drugi polovici 19. stoletja.
Že profesorja Vlado Schmidt in Vasilij Melik sta opozorila na ključno vlogo šolstva v slovenskem narodnem oblikovanju. Avstrijski šolski sistem je bil že med slovenskimi voditelji in izobraženci v 19. stoletju, nato pa tudi v slovenskem zgodovinopisju v 20. stoletju, deležen številnih kritik zaradi počasnega uveljavljanja slovenščine pri šolskem pouku, pri čemer so njegovi kritiki posvetili premalo pozornosti njegovi socialni odprtosti. Po zgodovinopisnih ocenah je bilo skoraj 93 odstotkov slovensko govorečega prebivalstva ob koncu 18. stoletja nepismenega, ob koncu 19. stoletja pa so Slovenci z več kot 85-odstotno pismenostjo spadali med najbolj pismene narode monarhije. To je bil izjemen kulturni skok, ki ne bi bil mogoč brez šol, dostopnih preprostemu kmečkemu prebivalstvu.
Hkrati se je v nekaj več kot treh, morda štirih generacijah, od okoli 1840. do leta 1914, na avstrijskih univerzah in visokih šolah izoblikoval dovolj močan sloj slovenskega izobraženstva, ki je postal nepogrešljiv glasnik slovenskih narodnih želja in zahtev. Nacionalna mobilizacija prebivalstva je pač potekala v dveh smereh: na eni strani od zgoraj, s politično in idejno akcijo narodno opredeljenih izobraženskih in meščanskih elit, na drugi pa od spodaj, s širjenjem pismenosti, poznavanja knjižnega jezika in kulture branja.
Slovenci imamo šibko demokratično tradicijo, kar gotovo ni brez vpliva na našo sedanjost.
Kritični premislek novejše slovenske zgodovine jasno kaže na velik primanjkljaj liberalnodemokratične, svobodomiselne politične tradicije in kulture. Liberalni tabor je bil pri Slovencih že pred prvo svetovno zelo šibak in neenoten, vplivnejše demokratične sredine tudi med obema vojnama ni bilo, resnične parlamentarne demokracije pa je bilo v jugoslovanski kraljevini konec že leta 1929 in Slovenci smo se vrnili k njej šele šest desetletij pozneje. Na vprašanje, kako nadoknaditi ta deficit, ki se dnevno kaže v političnih in strankarskih razpravljanjih, da o državnem zboru ne govorimo, ne vem odgovoriti. Gotovo pa bi si ga najprej morali priznati in se o njem javno pogovoriti.
Radi rečemo, da je bila slovenska država porojena iz duha kulture.
Noben narod ni rojen samo iz kulture, narodno oblikovanje je zapleten ne le kulturno-, temveč tudi družbenozgodovinski proces. Seveda so k slovenskemu narodnemu oblikovanju pomembno prispevali slovenski pesniki, pisatelji in drugi kulturni ustvarjalci, toda brez prebivalstva, ki je znalo brati in pisati, to ne bi bilo mogoče. Mohorjeva družba v Celovcu je že pred prvo svetovno vojno izdajala slovenske knjige v več deset tisoč izvodih, kar se zdi danes prava fantastika.
Kar zadeva slovensko državo, pa vendarle mislim, da je treba njen nastanek razumeti predvsem v zgodovinskem kontekstu razpadanja jugoslovanskega komunizma in jugoslovanske države. Slovenski politični ideal je bil od leta 1848 široka politična, kulturna in gospodarska avtonomija v okviru najprej habsburške in nato južnoslovanske večnacionalne države, redke pobude za slovensko državno samostojnost niso imele večje javne in politične podpore. Večina prebivalcev Slovenije je bila po javnomnenjskih raziskavah še sredi osemdesetih let 20. stoletja prepričana, da je Jugoslavijo mogoče preoblikovati in demokratizirati, in še ni podpirala slovenskega odhoda iz nje; javno razpoloženje se je v tem pogledu radikalno spremenilo šele v zadnjih dveh, treh letih pred osamosvojitvijo.
Kako pa gledate na prvega četrt stoletja Slovenije?
Leta 1991 smo bili prepričani, da imamo svojo državo zato, da bomo kar se da učinkovito obranili in uveljavili svoje narodne, gospodarske, družbene in kulturne interese. Da se bomo odprli svetu, a se hkrati ubranili trendov, ki bi nam lahko bili nevarni. Bojim se, da smo danes soočeni s popolno idejno in politično zmedo. Če o prvem desetletju morda še lahko rečemo, da so bile neke temeljne predstave o socialno uravnoteženem, narodnem in kulturnem pa tudi gospodarskem razvoju vsaj deklarativno prisotne tudi v politiki, je tega od začetka novega tisočletja vedno manj, v prvem planu so le še vprašanja privatizacije, delitve premoženja, korupcije in od dejanske stvarnosti daleč oddaljeni politično-ideološki spopadi. To nas je pripeljalo do sem, kjer smo.
S čim se potem danes kot nacija sploh še identificiramo?
Danes so mnogi mladi ljudje tudi na levici očitno prepričani, da je prihodnost samo v kozmopolitizmu in da je treba prenehati razmišljati in govoriti o nacionalnih interesih in posebnostih. To je po mojem še en znak zmede, v kateri živimo. V posebni izdaji Mladine o populizmu na to vprašanje prepričljivo odgovarja Tomaž Mastnak, ko opozarja, da procesi globalizacije že od nekdaj koristijo močnejšim, za šibkejše pa so lahko pogubni. Zgodovinsko gledano je bil eden njihovih rezultatov kolonializem, britansko zavzemanje za svobodno trgovino pa je bilo že v 19. stoletju krinka za težnje po britanski gospodarski nadvladi, česar niso dobro razumeli le v večini evropskih držav, temveč tudi v Združenih državah Amerike, kjer so svojo gospodarsko rast zagotovili prav z zaščito pred britansko konkurenco.
Zato tudi danes, ko se navdušujemo nad globalizacijo in kozmopolitizmom, pomislimo na to, kaj to resnično pomeni ne le za nas, temveč tudi za svet okoli nas, denimo za Afriko in številne azijske in latinskoameriške države. Svetu se seveda moramo odpirati, toda ne za vsako ceno in predvsem z jasnimi lastnimi razvojnimi predstavami.
Če je šolstvo ključno za konstitucijo naroda, kje je danes zgodovinska stroka, če pogledamo domače šolske učbenike?
Tu sem pa precej nesrečen. V devetdesetih letih smo skušali na podlagi programa, ki ga je dobro desetletje prej razvil Bogo Grafenauer, oblikovati šolsko zgodovino bolj pripovedno in manj faktografsko. Zgodovina je vendarle narativna veda. Učiteljem smo skušali dati več svobode, zgodovinski pouk pa od dotlej prevladujoče političnih tem preusmeriti k družbeno-, gospodarsko- in kulturnozgodovinskim temam. To nam ni uspelo.
Učbeniki so še naprej polni nesmiselne faktografije, v ospredju je še naprej politična zgodovina, leta 2008 pa so bile z novim učnim programom zopet uvedene obvezne teme, ki jih je toliko, da učitelj do izbirnih sploh ne pride. Neuspešni smo bili tudi v želji, da bi pouk potekal bolj interdisciplinarno, da bi povezovali posamezne predmete in bi, denimo, pri pouku književnosti sočasno govorili o istem obdobju kot pri zgodovini. Sodelovanje in interdisciplinarnost med strokami sta velik problem tudi v raziskovanju, saj sistem financiranja ne podpira interdisciplinarnosti in takšen, kot je, prej spodbuja obračanje strok samih k sebi.
