Tiskane izdaje
Zbornik Založniški standardi (Cankarjeva založba) je nujno čtivo za ljudi, ki delajo ali nameravajo delati v založništvu in knjigotrštvu. V njej o procesu nastanka knjige spregovori 17 knjižnih praktikov, ljudi, ki se že vrsto let ali celo desetletij ukvarjajo z raznimi segmenti knjižne produkcije.
Kot beremo v uvodu, ki so ga podpisali uredniki knjige Andrej Blatnik, Samo Rugelj in Miha Kovač, bo knjiga obvezno učno gradivo za predmeta Osnove knjigarstva in Osnove svetovnega in slovenskega knjižnega trga na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, upajo pa, da bo prišla prav tudi vsem drugim, ki si želijo izboljšati svoje profesionalno ali ljubiteljsko delo s knjigo.
In zakaj ima knjiga tak naslov? Debata o založniških standardih se pri nas vleče že zelo dolgo, o njej so pisali članke in organizirali okrogle mize, o potrebi po njihovi uveljavitvi je govoril tudi prvi direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregl leta 2009. A jih do zdaj nismo dobili.
Gre namreč za idejo, da bi morali tisti, ki hočejo v Sloveniji delovati na področju izdajanja knjig, pridobiti določeno izobrazbo oziroma licenco, zlasti za knjigo, ki je nastala z javnim denarjem. Če bi bili ljudje v založništvu bolj izobraženi, bi lahko delali boljše knjige. Zdaj se namreč založniškega in knjigotrškega posla lahko loti vsakdo, in to tako, kot se mu zdi. Knjiga, ki je pred nami, je očitno prvi korak v smeri uveljavitve založniških standardov.
Andrej Blatnik se v svojem tekstu sklicuje na britanskega teoretika založništva Michaela Bhaskarja, ki v delu Knjiga – naprava za vsebino trdi, da založnika vzpostavita zlasti precejanje (filtering), torej izbiranje med različnimi za objavo predloženimi knjižnimi vsebinami in objavljanje nekaterih med njimi na urejen način, in ojačevanje (amplifying), iskanje bralčeve in javne pozornosti za tisto, kar je objavljeno.
Pri prvem se je treba vprašati, ali je bilo besedilo ustrezno pripravljeno za izid in ali so bili morebitni prevod, lektura, korektura, oblikovanje in oprema dovolj kakovostni, pri drugem, ali je knjiga dovolj dostopna potencialnim bralcem, ali je stopila v dialog z javnostjo in kakšne odmeve je prejela.
Teorija in praksa
O vsem tem beremo v knjigi Založniški standardi in približno tako je tudi organizirana. V grobem je razdeljena na dva dela, teorijo in prakso nastajanja knjige. V teoretičnem delu beremo zelo zanimiv tekst Sama Ruglja Tipologije slovenskega založništva, v katerem prepoznava razne tipe slovenskih založb glede na to, kakšne segmente imajo razvite, od kod pridobivajo denar za delovanje, kakšen tip knjig izdajajo, kdaj in v kakšnih okoliščinah so nastale itd.
V naslednjem tekstu Samo Rugelj analizira slovensko knjižno pokrajino. Popiše denimo delujoče založbe, delovanje Javne agencije za knjigo, druge knjižnozaložniške institucije, kot sta denimo Društvo slovenskih pisateljev in Gospodarska zbornica Slovenije, medijsko pokrivanje knjižne produkcije, knjižnice, književne prireditve itd.
O tem, kako se slovensko založništvo umešča v svetovno založništvo, pa še o marsičem drugem, denimo o vertikalnem in horizontalnem poslovnem modelu v založništvu, e-knjigah, samozaložništvu, žanrih, poslovnih pristopih, pa tudi o izobraževalnem in znanstvenem založništvu, v svojem tekstu spregovori Miha Kovač.
Praktični del Založniških standardov je res pravi učbenik založništva, saj ljudje, ki že vrsto let delajo na določenem področju priprave knjig, iz prakse spregovorijo o svojem delu. Jelka Ciglenečki spregovori o delu urednika izvirnega leposlovja, Gaja Kos poda specifike urejanja otroške literature, Andrej Blatnik piše o tem, kakšne so pasti in radosti urejanja prevedenega leposlovja, Aleš Učakar spregovori o tem, kako uredniško nastaja stvarna literatura, Aleš Pogačnik se razpiše o specifikah znanstvenega založništva, Alenka Kepic Mohar pa o urejanju učbenikov.
Temeljito o lektoriranju besedil spregovori Marta Kocjan Barle, razpiše se denimo o tipičnih slovničnih napakah, ki jih delajo pisci, pa tudi o pomagalih, ki jih uporablja lektor. Pavle Učakar je avtor poglavja o knjižni ilustraciji, Suzana Duhovnik pa o knjižnem oblikovanju. Kako je sestavljen knjižni kolofon, razloži Aleš Pogačnik.
Do boljših knjig
Naslednje poglavje se dotika objavljanja knjig – Samo Rugelj piše o tiskanju knjig, Marko Hercog pa o elektronskem založništvu. Predzadnje poglavje je namenjeno distribuciji knjižnih vsebin – Mojca Hribar piše o odnosih z javnostmi in promociji knjig, Branka Bizjak Zabukovec o tem, kako deluje digitalni marketing na področju knjig, Samo Rugelj in Matjaž Vračko pa o trženju in distribuciji knjig na Slovenskem.
Na koncu se Andrej Gogala razpiše o kupovanju avtorskih pravic v tujini, Renata Zamida pa o prodaji avtorskih pravic v tujino. Skratka, pokriti so vsi vidiki nastajanja in distribucije knjige, in to v poglavjih, ki so napisana izčrpno, temeljito in poznavalsko. Knjiga je stvarna, učbeniška ali priročniška, kar je tudi njena ambicija, pravijo uredniki.
Urednikom je treba priznati, da so z avtorji opravili pionirsko delo, orali so ledino, kajti tovrstne knjige pri nas še ni bilo. Upajmo, da bo služila svojemu namenu in pomagala pri nastajanju boljših knjig pri nas.
