Pisanje je iskanje doma, a pesniki so brez domovine

V peščenem zrnu pod obšivom zimske obleke Emme Bovary je Flaubert videl vso Saharo in vsako zrnce prahu je zanj štelo kot gorovje Atlas. To misel Winfrieda Georga Sebalda bi lahko aplicirali na ves njegov književni opus. Avtorji, ki znajo iz na videz obrobnih, pozabljenih ali celo nevidnih fenomenov narediti tako privlačno besedilo, so zelo redki.

In ponavadi spregledani. Sebald je sicer imel velik krog bralcev, še posebno je bil priljubljen v anglosaških državah, v Nemčiji veliko manj, četudi je po preselitvi v Veliko Britanijo vztrajal pri pisanju v nemščini. O njem je bilo napisanih veliko esejev in monografij, večkrat je bil tudi nagrajen, a Nobelova nagrada se mu je izmuznila.

Vzrokov za to je več: njegova literarna pot se je začela relativno pozno, umrl je pri komaj 57 letih, kljub popularnosti je bil izredno zadržan, skoraj sramežljiv pri občevanju z zunanjim svetom. Desetletje po njegovi smrti je eden od članov Švedske akademije Sebalda skupaj z Ryszardom Kapuścińskim in Jacquesom Derridajem omenil kot enega od pokojnih avtorjev, ki bi si nedvomno zaslužili to najvišje literarno priznanje.

Kakorkoli, Sebald ostaja svojevrsten anonimni zvezdnik ali zvezdniški anonimnež. Čeprav je v veliko svojih del vpletel drugo svetovno vojno in holokavst, je pravzaprav zanj značilna svojevrstna distanca oziroma prav posebna dihotomija.

Po eni strani se zdi zelo vnet, mestoma celo fanatičen pri raziskovanju sveta, preteklosti in sedanjosti, po drugi pa vsak stavek odraža specifično distanco, naj so posamezni opisi še tako minuciozni, naj se še tako poigrava z vsakim zrncem pripovednega teksta, je zadaj vedno prisotna melanholija z močnim odmerkom ­resignacije.

Okruški impresij

Tudi zato ga je težko umestiti v določen žanr, saj se v sintezi vseh zvrsti izmika klasifikaciji. Nikakor ne zaradi stilističnega ekshibicionizma ali potrebe po neomodernistični ekskluzivnosti, takšen pripovedni tok je usklajen z njegovim značajem, načinom razmišljanja in čustvovanja. Privlači ga nešteto stvari, ki jih – spet v zanj značilni skladnosti izrazitih nasprotij – predstavlja obenem hlastno in kot v enem dihu ter v spokojni maniri nekoga, ki se je že davno zbogal s svetom in ga obravnava le še kot stoični kronist.

Vendar nikakor ne utruja bralca s pretiranim subjektivizmom, osebne refleksije so vedno relevantne in prepletene s stvarnimi observacijami ter zanimivimi zgodovinskimi in aktualnimi informacijami, največkrat takšnimi, ki jih v današnjem vsesplošnem hlastanju po senzacionalističnih »velikih« zgodbah sploh več ne registriramo. Prav tako se ne postavlja z enciklopedičnim znanjem, veliko bolj so mu pri srcu na videz minorni dogodki in skoraj anonimne osebnosti, ki pa so prav zaradi tega veliko bolj ilustrativne in prepričljive.

Knjiga Saturnovi prstani (Beletrina, prevod Štefan Vevar) v najboljši maniri vsebuje vse te njegove značilnosti. Sicer predstavljena kot potopis po angleškem podeželju v okolici Suffolka in Norfolka, je predvsem zbir različnih okruškov impresij, refleksij, asociacij, nehotnega spomina in stvarnih opisov. Sebald je večni nemirni popotnik po realnih in imaginarnih poteh, kar pravzaprav najbolje ilustrira z zadnjim stavkom v knjigi – pisanje je iskanje doma, a pesniki so brez domovine.

V tem se zrcalita njegova izkoreninjenost in negotovost, generirana predvsem z dogodki v mladosti. V srednji šoli je namreč prvič videl filmske posnetke ob osvoboditvi koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen. Do tedaj bolj ali manj v Nemčiji zamolčana tema ga je očitno vznemirila in zaznamovala za vse življenje.

Z njo se je spopadel v številnih delih, predvsem v romanu Austerlitz, vendar je nemir ostal, prav literatura pa se zdi skoraj obupan poskus osmisliti lastno eksistenco ter vso nedoumljivo kompleksnost in absurdnost sveta okoli njega.

Vključevanje fotografij in risb

Vendar ni vedno zgolj trpek. Prav zanimanje za takšne in drugačne fenomene ga ohranja živega, nenavadno je tudi vključevanje fotografij in risb, kar daje delu deloma poljuden in deloma arhaično skrivnosten značaj.

Na široko se, denimo, razpiše o slanikih kot nekdanjem kazalcu preobilja narave, o evropski svilni poti na Kitajsko, o nenavadnem popotovanju lobanje zdravnika iz 17. stoletja Thomasa Browna, ki jo danes hranijo v muzeju Norfolk & Norwich Hospital, pa o pustolovski življenjski zgodbi Józefa Teodorja Konrada Korzeniowskega oziroma Josepha ­Conrada ...

Neredko v besedilu preskoči na teme, ki jih v pisateljevem spominu sproži naključje ali zgolj prebiranje časopisa. Recimo balkanske zgodbe, od Gavrila Principa in Pavelićeve Hrvaške do Kozare in vloge Kurta Waldheima, ki je denimo iz rok hrvaškega poglavarja prejel srebrno medaljo krone kralja Zvonimirja s hrastovim listjem.

Da tekst ni videti zgolj kot kronologija dogodkov, so nekakšna rdeča nit potopisna opazovanja, garnirana bodisi z lastnimi interpretacijami in impresionistično tehniko ali pa navedbami skoraj kuriozitetnih lokalnih specifičnosti in slehernikov, ki so v različnih obdobjih zaznamovali svoj čas, danes pa so znani le še kakšnemu entuziastičnemu krajevnemu arhivarju.

Vsa ta nivelizacija velikih in pomembnih zadev ter majhnih in pogosto obskurnih peripetij je zaokrožena v očarljivo poetično pripoved, ki je strukturirana na videz kaotično, vendar ima svojo notranjo logiko, ki nas – v omenjenem aktualnem diktatu pop vsebin – danes veliko bolj določa, kot se zavedamo.

Smisel in namen usode

Takšen princip najbolje opredeli kar avtor v zaključku Saturnovih prstanov. »Občutek imam, da bi morali danes prebučnost sveta slišati tudi gluhi, kar smo seveda že dolgo vsi. Ne slišimo in ne vidimo več tistega, kar je skrito in tiho.

Seveda mi ne gre samo za samotne postave v temi, čeprav, odkrito rečeno, se s samotnežem v sebi marsikdaj rad poistovetim, marveč me pri pisanju zanima predvsem čudež, ki lahko zbliža, morebiti za vedno zveže dve samoti, porodi dvojino in skupnost, pa ne zato, da bi bila samota potem lažja, znosnejša, celo pozabljena, prav nasprotno, dve samoti, ki se najdeta, odpreta druga drugi, sta neskončno večji, globlji, skrivnostnejši, lepi.«

S svojimi knjigami nas Sebald nedvomno očarljivo in prepričljivo vabi na takšno zbližanje, prepriča nas, da je tako imenovana usoda pravzaprav zbir zapletenih okoliščin in nedoumljive igre naključij, lahko pa jim poiščemo smisel in namen. Pisatelj to počne nevsiljivo, prvoosebni pripovedovalec je zastavljen predvsem v nameri sugestivnosti in ne izpostavljanja lastnega ega, ki nas podučuje, moralizira ali celo ošteva.

Karakterizira ga celovit pogled na svet, da mu je za nepomembne novotarije, ki zgolj zmanjšujejo našo sposobnost koncentracije, simpatije in empatije, malo mar, se ne nazadnje kaže tudi v tem, da je do zadnjega pisal na pisalni stroj in bil ponosen na to, da nima računalnika, elektronska pošta pa se mu je zdela ­barbarska.

Saturnovi prstani nas torej vabijo na popotovanje po Sebaldovih in naših svetovih. In tej poti je – kot pravi pisatelj – ime duša. »To je nevarna, neznana skrita cesta navznoter, zdaj vem, ko pišem, daleč je do tja, in še hodim za besedo po notranji pokrajini, proti obzorju, k tisti meji, ki nima imena.«