Tiskane izdaje
Ameriška pisateljica Elizabeth Gilbert, avtorica uspešnice Jej, moli, ljubi, vedno znova preseneča. Nazadnje je presenetila z objavo, da je zaljubljena v žensko. Njena megauspešnica Jej, moli, ljubi iz leta 2006 je tako dobila drugačen konec. Joseja Nunesa (v knjigi mu je ime Felipe), ki je umiril dušo zbegane ženske, iščoče samo sebe čez tri kontinente, je izpodrinila bolna prijateljica Rayya Elias.
Elizabeth Gilbert je v dolgem sporočilu, ki ga je pred kratkim objavila na facebooku, zapisala, da so njena čustva do Rayye Elias postala očitna, ko je izvedela, da je ta zbolela za neozdravljivim rakom trebušne slinavke. »Nekaj se je zgodilo z mojim srcem in razumom, ko sem izvedela, da je Rayya bolna.
Bližina smrti odstrani vse, kar ni resnično. V svetu tovrstne realnosti sem spoznala, da jo ljubim,« je zapisala. Povejmo še, da se je Rayya Elias rodila v Siriji, pri osmih letih je z družino emigrirala v ZDA, ukvarja se s filmom, literaturo, predvsem pa glasbo. Z Elizabeth Gilbert se poznata štirinajst let, zbližali pa sta se, ker je Rayya Elias tudi odlična frizerka in je prevzela skrb za frizuro slavne pisateljice.
Toda pustimo najnovejši trač in se posvetimo knjigi Elizabeth Gilbert, ki se je pred kratkim pojavila na slovenskem tržišču. To je Velika čarovnija, ki je izšla v slovenskem prevodu Sete Oblak pri Mladinski knjigi. Z njo se Elizabeth Gilbert vrača na področje samouresničitve, podobno kot v knjigi Jej, moli, ljubi. Toda do samouresničitve pripovedovalka knjige to pot ne poskuša priti prek potovanj, molitve, hrane in ljubezni, temveč prek kreativnosti. To ni nujno umetniška kreacija, lahko je tudi umetnostno drsanje ali kaj drugega, do česar čutimo strast. Predvsem gre za to, da živimo življenje, ki ga vodi radovednost, ne pa strah, pravi Elizabeth Gilbert.
O strahu piše zelo suvereno, saj ga po lastnih besedah zelo dobro pozna. Kot otrok je bila polna strahov, nenehno je jokala, zaradi česar ji je oče pravil kar Uboga solzica. Toda mama jo je silila, da je naredila ravno tisto, česar se je bala, tako da se je morala nenehno soočati s strahovi. Strahu se je končno postavila po robu, ko je spoznala, da je na smrt dolgočasen in da ji pravzaprav ničesar ne ponuja.
Zvestoba pisanju
Sama je prava svečenica ustvarjalnosti, predvsem pisateljevanja. Pri šestnajstih se je zaobljubila, da bo postala pisateljica. »Nekega večera sem se umaknila v svojo sobo in ugasnila luči. Prižgala sem svečo, ponižno pokleknila na kolena in prisegla zvestobo pisanju za ves čas svojega preostalega življenja za zemlji.« In zakaj se ji zdi tako pomembno spodbujanje ljudi k ustvarjalnosti?
»Vse življenje sem posvetila prizadevanju za ustvarjalnost in veliko časa porabim za spodbujanje drugih ljudi, naj naredijo isto, ker mislim, da je ustvarjalno življenje najbolj čudovito, kar jih je,« pravi v knjigi. Še en citat iz knjige: »Morda je največja milost ustvarjalnosti tole: s tem, da za kratek in magičen čas popolnoma absorbira našo pozornost, nas lahko za trenutek osvobodi strašnega bremena biti to, kar smo.« In s tem nam omogoči, da ostanemo pri zdravi pameti, je prepričana Elizabeth Gilbert.
V naslednjem poglavju pokaže, o kakšni veliki čarovniji pravzaprav govori. To ni prispodoba, temveč prava magija, kot iz Harryja Potterja. Po njenem je namreč ustvarjalnost nekakšno čaranje in po poreklu ni povsem človeška. »Ko ujamete svojo veliko čarovnijo, se hvaležno in globoko priklonite, kakor da vam je bila podarjena avdienca pri božanstvu. Kajti res vam je bila,« pravi pisateljica.
Ideje so po njenem breztelesna energijska življenjska oblika. Telesa torej nimajo, imajo pa zavest in svojo voljo. Nenehno krožijo okoli nas in iščejo razpoložljive človeške partnerje, ki bi jih uresničili. Njej se je, denimo, zgodilo, da je začela pisati roman o brazilski džungli, a ga po spletu naključij ni končala. Potem je čez nekaj let izvedela, da je roman s podobno vsebino napisala njena prijateljica Ann Patchett. Ideja se je očitno od nje preselila k drugi pisateljici.
Praktični nasveti
Toliko o vilinskem, čarovniškem, vesoljnem delu knjige, ki morda ni za vsak okus. Druga plat knjige so praktični nasveti, kako se pretolči skozi pasti ustvarjalnega procesa, in ta del knjige je koristen za vsakega umetnika.
Elizabeth Gilbert, denimo, razmišlja o tem, ali je sploh potrebno izobraževanje za umetniške poklice. Po njenem ni nič narobe, če se vpišeš na akademijo, zelo narobe pa je, če to izobraževanje drago plačaš in zabredeš v dolgove. Bodoči umetnik v resnici potrebuje predvsem veliko študija in prakse. Največji učitelj Elizabeth Gilbert je Charles Dickens, ki ga v živo nikoli ni srečala, temveč je zgolj proučevala njegove romane.
Potem Elizabeth Gilbert razbije naivno upanje umetnikov, da jim bo njihova ustvarjalnost plačevala račune. Vsaj na začetku se to ne bo zgodilo. Sama je dolgo, dokler ni izdala treh knjig pri velikih založbah, delala kot natakarica. Tako so začeli mnogi znani pisatelji.
Toni Morrison je, denimo, vstajala ob petih zjutraj, da je lahko pisala še pred službo, to je delala tudi J. K. Rowling, ko je bila še revna mati samohranilka, in to je počela tudi Ann Patchett. Pisateljica citira slavnega nemškega filmarja Wernerja Herzoga, ki je nekega jeznega mladeniča, ki se mu je pritoževal, kako težko je živeti od snemanja filmov, v pismu takole zavrnil: »Nehajte se pritoževati. Svet ni kriv, če ste hoteli biti umetnik. Ni naloga sveta, da uživa ob filmih, ki jih delate, in svet vam zagotovo ni dolžan plačevati za vaše sanje.«
Potem se Elizabeth Gilbert ustavi pri zavrnitvah. »Če hočeš biti umetnik, pa nisi pripravljen na to, da bo tvoje delo večstokrat, če ne celo večtisočkrat, zavrnjeno, je s tabo konec, še preden si začel,« pravi. Opozarja tudi, kako poguben je perfekcionizem. Zaradi perfekcionizma mnoga dela nikoli niso končana. Po mnenju Elizabeth Gilbert je najboljše, da postanete »strogo discipliniran polovičar«.
Odločno zavrača »fetišizacijo trpljenja« in »kult umetniškega mučeništva«. Veliko umetnikov je prepričanih, da jih bo samo velika bolečina naredila resne umetnike, da ne bodo mogli ničesar napisati brez »tistega temnega jezera bolečine«, ki je v njih, brez tega, da se počutijo nelagodno, nesrečno, mrakobno, trpeče. Z Rilkejem rečeno: »Če bi me zapustili moji zli duhovi, se bojim, da bi odleteli tudi moji angeli.« Elizabeth Gilbert namesto tega zaupa nori zamisli, da jo njeno delo ljubi prav toliko, kolikor ona ljubi njega.
Knjiga, ki je pred nami, izpade kot knjiga za samopomoč, kot spiritualistična seansa, kot slavilni zapis o kreativnosti in kot praktični vodnik skozi pasti, ki jih nastavlja kreativnost. Bralec je kar zmeden, ko se poskuša odločiti, kaj naj si misli o zadevi. Obsedenost avtorice same s sabo ne deluje ravno simpatično, navdihujoča pa je njena popolna predanost pisanju.
